Jedro

V postopkih podeljevanja koncesij sodišče po ustaljeni upravno – sodni praksi natančno (strogo) presoja materialne in procesne vidike spora, medtem ko je sodna presoja pri strokovno – tehničnih vprašanjih zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ za koncesionarja za izgradnjo omrežja za distribucijo zemeljskega plina za potrebe široke potrošnje in ostalo komercialno rabo za območje Občine Ormož izbral A. d.o.o. in B. s.p.a. Iz obrazložitve je razvidno, da je Občina Ormož v skladu z Odlokom o pogojih in načinu podelitve koncesije za oskrbo z zemeljskim plinom (Uradni vestnik občine Ormož in Ptuj, št. 29/93, v nadaljevanju Odlok) v Uradnem listu RS, št. 9/94 objavila javni razpis za podelitev koncesije za oskrbo z zemeljskim plinom za potrebe Občine Ormož in da so na javni razpis prispele tri ponudbe in sicer skupna ponudba A. d.o.o. in B. s.p.a, C. d.o.o. in D. Javni razpis je določal, da mora ponudba vsebovati naslednje elemente: elemente po 12. členu Odredbe o postopku za izvajanje javnega razpisa za oddajo javnih naročil (Ur. list RS, št. 28/93); študijo s prikazom obsega omrežja za distribucijo zemeljskega plina in njihovih pomembnejših sestavnih delov in tehničnih rešitev; prikaz organizacijskega pristopa za upravljanje s koncesijo; predračunsko vrednost celotnega omrežja ter predvideno ceno, ki jo plača uporabnik za priključitev na plinovodno omrežje; finančni plan investicije, vire in način financiranja ter program zagotovitve sredstev za izgradnjo omrežja za distribucijo zemeljskega plina in njegovo upravljanje, potreben čas za izgradnjo; analizo programov prodaje plina. Vse tri ponudbe so bile posredovane podjetju E. d.o.o., ki je izdelala evaluacijo vseh treh ponudb in ugotovila, da s popolno dokumentacijo razpolaga le podjetje A. d.o.o. ter da podjetji C. d.o.o. in D. v veliki meri nista zadovoljila zahtevam o količini in kvaliteti podatkov. Ugotovljeno je bilo, da je A. d.o.o. registriran za distribucijo in komercializacijo plina in za uvoz in izvoz plina in plinskih instalacij in komponent in izvajalski inženiring ter montažo. Da je ponudnik priložil tudi potrdilo o registraciji za ponudnika B. s.p.a iz Italije. A. d.o.o. je izvajalec plinifikacije s tekočim naftnim plinom, med tem ko je B. nosilec izvajanja koncesije za oskrbo z zemeljskim plinom. Podizvajalec je tudi F., ki se ukvarja z inženiringom procesnih in energetskih naprav ter sistemov za skladiščenje, pripravo, razdeljevanje in uporabo plinov ter uporabo ostalih vrst goriv in procesnih medijev; projektiranje procesnih in energetskih naprav ter pomožnih objektov in instalacij; svetovanjem na področju procesnih in energetskih naprav in z nadzorom gradnje in izdelave procesnih in energetskih naprav. Navaja, da je ponudnik v Sloveniji sklenil že nekaj koncesijskih pogodb ter da je izvajal investicijska dela za številna slovenska podjetja in ustanove. B., ki je firma za distribucijo zemeljskega plina, dobavlja, distribuira in kontrolira porabo zemeljskega plina v provinci Rimini, v provinci di Forli in v provinci di Pesaro. F. pa ima reference na področju izvajanja plinskih omrežij v naseljih na področju tehnologij s plinom in kotli v industriji na področju butanskih postaj in plinovodov.

Ponudnik C. d.o.o. je registriran za projektiranje, konzalting in inženiring s področja strojništva, računalniški inženiring, finančno ekonomski inženiring, reklame in ekonomsko propagando, gostinstvo in turizem, za trgovino na veliko in malo, prehrambenimi in neprehrambenimi izdelki, za posredovanje v prometu blaga in storitev, za izvoz in uvoz živilskih in neživilskih proizvodov. Iz odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 8. 7. 1993 je razvidno, da C. d.o.o. izpolnjuje pogoje glede dejavnosti projektiranja in izdelave tehnične dokumentacije ter izvajanje inženiringa in strokovnega nadzora na področju termoenergetike, plinovodnih in drugih instalacij, ni pa registriran za izgradnjo omrežja za distribucijo zemeljskega plina. Prav tako ne izkazuje referenc s področja projektiranja in izvajanja plinskih sistemov, niti nima referenc kot koncesionar. Reference se nanašajo na g. X. kot fizično osebo, in sicer pri sodelovanju v odboru za izgradnjo plinovoda v Ormožu in pri aktivnostih pri pripravi projektne dokumentacije mestne mreže ter pri izdaji knjižice „Pogoji za dobavo in odjem plina iz plinovodnega omrežja mesta Ormož“ ter izkušnje pri vodenju projektov in pripravi minimalne tehnične dokumentacija za individualne porabnike zemeljskega plina.

Za ponudnika D. je bilo ugotovljeno, da je registriran za oskrbo naselij s plinom iz lokalnih omrežij in toplotno energijo. Ima enoletne reference kot distributer zemeljskega plina in kot izvajalec dela plinskega omrežja v Ormožu. Za to vrsto dela je tehnično usposobljen in ima ustrezen kader. Skupaj s podjetjem G. iz Avstrije je pristopil k izgradnji nizkotlačnega terciarnega plinovodnega omrežja.

V nadaljevanju obrazložitve upravni organ podaja natančnejši pregled posredovanih ponudb tudi glede na ostale elemente javnega razpisa in zaključuje, da ponudba podjetja C. d.o.o. ne ustreza razpisnim pogojem, zato ker podjetje ni registrirano za opravljanje koncesionirane dejavnosti in tudi ne razpolaga z ustreznimi referencami iz področja programiranja, izgradnje in upravljanja. Glede na ponudbe je tako najugodnejša ponudba ponudnikov A. d.o.o. Trbovlje in B. s.p.a iz Italije, zaradi česar je upravni organ odločil, kot je navedeno v izreku te odločbe.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdil tudi Župan Občine Ormož z odločbo št. 900-8/2002 HZ z dne 20. 1. 2011. V obrazložitvi povzema ugotovitve upravnega organa prve stopnje glede neizpolnjevanja ponudbe družbe C. d.o.o. Ugotavlja tudi, da omenjeno podjetje ni podalo cene priključka na omrežje, da je bila omenjena le višina sofinanciranja porabnika, da ni podalo plana financiranja, ampak le vire financiranja, brez pogojev za najeti kapital, pav tako ni natančno navedlo časa izgradnje, plana prodaje plina ter ni izkazovalo referenc s področja projektiranja in izvajanja plinskih sistemov. Glede ponudnikov A. d.o.o. in B. s.p.a Italija, ki sta na javni razpis podala skupno ponudbo, pa ugotavlja, da je upoštevaje določbo 30. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki je veljal v času javnega razpisa, lahko koncesionar pravna ali fizična oseba, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, zakon pa ne določa, da koncesionar ne more biti tuja pravna ali fizična oseba. Zato je ne glede na določbe Odloka in evaluacijo ponudb, ki jo je izdelalo podjetje E. d.o.o., pravilen zaključek upravnega organa prve stopnje, da je lahko potencialni koncesionar le podjetje A. d.o.o., ki je podalo skupaj s podjetjem iz Italije B. skupno ponudbo na javni razpis. V času javnega razpisa pa noben zakon ni prepovedoval povezovanje oz. skupnega nastopanja na javnih razpisih.

Tožeča stranka s tožbo nasprotuje izpodbijani odločitvi iz razloga, ker naj bi bila kršena materialni zakon in pravila postopka, zmotno pa naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Poudarja, da gre za postopek, ki teče že od leta 1994, ko je tožena stranka objavila javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe oskrbe z zemeljskim plinom za potrebe Občine Ormož in na podlagi katerega je tožena stranka sprejela zgolj sklep o izbiri koncesionarja, pri čemer pa o izbiri ponudnika ni izdala ustrezne odločbe, temveč je sklenila neposredno koncesijsko pogodbo z družbo A. d.o.o. ter družbo B. s.p.a. V zvezi s tem je upravno sodišče odločalo dvakrat in sicer s sodbo št. U 1751/95-11 z dne 19. 5. 2011 in s sodbo pod opr. št. U 170/2002 z dne 14. 12. 2004, in sicer tako, da je v obeh primerih odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano prvostopno odločbo je bila podeljena koncesija po citiranem javnem razpisu družbi A. d.o.o. s sedežem v Trbovljah ter družbi B. s.p.a iz Italije, ki ni registrirana kot gospodarska družba v Republiki Sloveniji. V razlogih izpodbijane odločbe je med drugim ugotovitev tožene stranke, da sta bila navedena ponudnika izbrana, ker sta podala skupno ponudbo. Tožeči stranki ni znano, kako je tožena stranka prišla do te ugotovitve, saj navedena italijanska družba ni dala nobene ponudbe na javni razpis, niti družba A. d.o.o. ni v času podaje ponudbe navajala, da njena ponudba predstavlja skupno ponudbo s to italijansko družbo. Tudi iz zapisnika komisije v zvezi z odpiranje ponudb za podelitev koncesije z dne 5. 4. 1994 izhaja, da so ponudbo na sporni javni razpis pravočasno podale družba A. d.o.o. Trbovlje samostojno, D., ki se je sklicevalo na sodelovanje z avstrijsko družbo ter tožeča stranka samostojno. Italijanska družba se na sporni javni razpis ni prijavila samostojno, niti skupaj z družbo A. d.o.o. V tem delu so torej razlogi izpodbijane odločbe v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba je izdana tudi v nasprotju z določilom Odloka, ki je v 3. členu med drugim določil, da je za koncesionarja lahko izbrana le pravna oseba, registrirana v Republiki Sloveniji. Upravni organ v razlogih izpodbijane odločbe svojo izbiro italijanske družbe za koncesionarja utemeljuje s tem, da bi naj bil navedeni odlok v nasprotju z ZGJS v delu, ki omejuje podelitev koncesije na pravne osebe registrirane v Republiki Sloveniji. Za tožečo stranko je takšna razlaga nenavadna, saj Odlok po mnenju tožeče stranke ni v nasprotju z zakonom, saj zakon ne zapoveduje enakopravnosti tujih in domačih pravnih oseb pri pridobivanju tovrstnih koncesij, ampak le dopušča možnost, da tuje pravne osebe koncesije pridobivajo. Če pa se je tožena stranka odločila, da tovrstno koncesijo podeljuje le domačim pravnim osebam, s tem ni kršila navedene zakonodajne ureditve. Razlogi izpodbijane odločbe v tem delu tako predstavljajo očitno zmotno uporabo materialnega prava. Sicer pa tožeča stranka ugotavlja, da sta izbrana koncesionarja s strani tožene stranke zgolj fiktivna ponudnika, saj kljub izbiri in podelitvi koncesije izbrane gospodarske javne službe na območju tožene stranke nista nikoli izvajala. To dejavnost ves čas tega upravnega postopka izvaja družba H. d.o.o. iz Kopra, pri čemer tožeči stranki ni znana pravna podlaga navedene družbe za izvajanje te gospodarske javne službe. Nadalje je tožeča stranka mnenja, da evaluacija ponudb družbe E. d.o.o. ne predstavlja objektivne ocene podanih ponudb vseh ponudnikov, ampak je izdelana pristransko po navodilih in naročilu tožene stranke. Prav tako ni mogoče slediti argumentu tožene stranke, da tožeča stranka ni bila registrirana za opravljanje razpisane dejavnosti. Tožeča stranka je bila registrirna med drugim za projektiranje in inženiring s področja strojništva, kamor spadajo tudi plinovodne instalacije in kar je razvidno tudi iz odločbe Republiškega energetskega inšpektorata št. 314-10-01/93-45 z dne 8. 7. 1993 ter odločbe Sekretariata za gospodarstvo in občo upravo Občine Ormož opr. št. 028-5/92. Predmet spornega razpisa pa je bila ravno izgradnja omrežja za distribucijo zemeljskega plina, ki bi ga tožeča stranka na podlagi svoje registrirane dejavnosti lahko izvajala. Dokazilo o registraciji za opravljanje razpisanih del je tožeča stranka predložila k svoji ponudbi, zaradi česar predstavljajo gornji razlogi tožene stranke zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V nasprotju z zbranimi dokazi so tudi nadaljnji razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožena stranka ni podala cene priključka na omrežje, da ni podala plana financiranja in da ni natančno navedla časa izgradnje ter referenc s področja izvajanja sporne dejavnosti. Iz ponudbe tožeče stranke izhaja cena priključka v višini 800,00 takratnih DEM, saj je cena priključka sestavljena iz cene omrežja za posameznega uporabnika, ki jo je tožeča stranka določno opredelila. Sicer pa je bil v razpisnih pogojih določen zgolj strošek individualnih odjemalcev za priključitev na plinsko omrežje, ki ga je tožeča stranka določno opredelila. Tudi plan financiranja je določila v tem smislu, da je ponudila celotno lastno financiranje, zaradi česar kreditni pogoji, ki bi jih dogovorila tožeča stranka, za toženo stranko niso relevantni. Ta element tudi ni bil določen v spornem razpisu in je zahteval zgolj finančni plan investicije, ki pa ga je tožeča stranka v svoji ponudbi podala. Tudi čas izgradnje plinovodnega omrežja je tožeča stranka opredelila v svoji ponudbi s tem, ko se je zavezala pričeti s priključevanjem na omrežje zemeljskega plina že v letu 1994, v naslednjih dveh letih pa zaključiti priključevanje. V zvezi z referencami pa tožeča stranka izpostavlja dejstvo, da gre v primeru sporne investicije za distribucijo zemeljskega plina, kar pa ni isto kot tekoči plin, za kar ponuja reference izbrani ponudnik A. d.o.o.. To dejstvo navaja družba E. d.o.o. v svoji oceni podanih ponudb, pri čemer pa zamolči, da gre v tem primeru za popolnoma drugačno dejavnost družbe A. d.o.o. Upoštevaje vse navedeno zato predlaga, da sodišče zaradi objektivne ocene in razjasnitve navedenih spornih vprašanj v postopek pritegne izvedenca energetske stroke in po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano prvostopno odločbo ter odločbo Župana odpravi in za koncesionarja izbere tožečo stranko. V primeru, da sodišče ne bo sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku pa predlaga, da po podrejenem tožbenem zahtevku sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je tožbo vročilo tudi družbama H. d.o.o Koper in I. d.o.o. Koper, ki naj bi po navedbah tožeče stranke dejansko izvajali koncesijsko dejavnost na območju občine Ormož, vendar na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o izbiri koncesionarja izdana na podlagi koncesijskega akta – Odloka in ponovljenega javnega razpisa za podelitev koncesije za oskrbo z zemeljskim plinom za potrebe Občine Ormož objavljenega v Uradnem listu RS št. 9/94. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, je Občina Ormož z Odlokom izbrala koncesioniran način izvajanja gospodarske javne službe oskrbe z zemeljskim plinom in določila, da se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa (15. člen Odloka), v katerem je določila kriterije za izbiro najboljšega ponudnika (točka 6 javnega razpisa) in vsebino razpisne dokumentacije (točka 7 javnega razpisa). Navedeno je v skladu z določbama prvega odstavka 32. člena in 33. členom ZGJS, ki določata, da se s koncesijskim aktom določi predmet in pogoje opravljanja gospodarske javne službe za posamezno koncesijo oziroma vsebino koncesijskega akta ter prvim odstavkom 36. člena ZGJS, ki določa, da koncesionarje pridobiva koncedent na podlagi javnega razpisa.

V postopkih podeljevanja koncesij sodišče po ustaljeni upravno – sodni praksi natančno (strogo) presoja materialne in procesne vidike spora, medtem ko je sodna presoja pri strokovno – tehničnih vprašanjih (in narava odločanja o izbiri koncesionarja na javnem razpisu je v pretežni meri strokovno – tehnična oziroma predstavlja v določenih elementih tudi ekonomsko – razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil), zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oz. primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja (to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev) oz. sodno presojo glede tega ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče opravi zgolj z vidika presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov za izbiro koncesionarja (214. člen ZUP). Če je s tega vidika izpodbijana odločba o izbiri koncesionarja zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno – sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (načelo delitve oblasti, 3. člen Ustave RS). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena odločitev očitno nerazumna.

Izpodbijana odločba po presoji sodišča nima nepravilnosti z vidika materialnega ali procesnega prava. Tožena stranka je izbiro koncesionarja opravila ob upoštevanju pogojev določenih v koncesijskem aktu in javnem razpisu in jo tudi ustrezno obrazložila. Glede na to, da ZGJS v 30. členu določa, da je izbrani koncesionar lahko fizična ali pravna oseba, če izpolnjuje pogoje za opravljanje koncesionirane gospodarske javne službe, z izbiro koncesionarja, kot jo je opravila tožena stranka (ko je poleg domače pravne osebe izbrala tudi tujo pravno osebo, glede na to, da sta oddali skupno ponudbo), po presoji sodišča materialno pravo ni bilo kršeno, ne glede na zahtevo v koncesijskem aktu, da je koncesionar pravna oseba registrirana v Sloveniji.

Tožeča stranka v tožbi sicer zatrjuje kršitev pravil postopka, ker naj bi tožena stranka po navedenem javnem razpisu izbrala dve družbi in sicer družbo A. d.o.o. s sedežem v Trbovljah ter družbo B. s.p.a iz Italije, ki ni registrirana kot gospodarska družba v Republiki Sloveniji in ki po vedenju tožeče stranke ni dala nobene ponudbe na sporni javni razpis. Navedena tožbena trditev je neutemeljena, saj iz predloženih podatkov upravnega spisa izhaja, da so ponudbo na citirani javni razpis podali trije ponudniki in sicer B., Italija in A. skupno ponudbo, med tem ko sta D. in tožeča stranka oddali samostojno ponudbo. Da tožeči stranki ne bi bila dana možnost seznaniti se temi podatki pa v tožbi ne zatrjuje. Sicer pa tudi podatki upravnega spisa ne vzbujajo dvoma v to, da je imela tožeča stranka možnost izjasnitve glede vprašanj, ki so bistvena za odločitev v zadevi.

Glede tožbenih ugovorov, da naj bi bila izbrana koncesionarja zgolj fiktivna ponudnika, saj koncesije nista nikoli izvajala, pa sodišče pripominja, da se v tem upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločitve glede na pravno in dejansko stanje iz leta 1994, ko je bil objavljen javni razpis za izbiro koncesionarja, glede na to, da tožena stranka te izbire ni opravila v skladu z ZGJS in o izbiri koncesionarja odločila z upravno odločbo. Po določbi 37. člena ZGJS o izbiri koncesionarja odloči koncendent z upravno odločbo, s koncesijsko pogodbo pa upoštevaje določbo 39. člena ZGJS koncedent in koncesionar uredita medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe. Dejstvo, da je bila v obravnavani zadevi koncesijska pogodba sklenjena prej, preden je bila opravljena izbira koncesionarja z upravno odločbo, zato za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni relevantno. Pravna ureditev na področju koncesij z energetskega področja, kamor sodi področje oskrbe z zemeljskim plinom, se je namreč od leta 1994 precej spremenila (Energetski zakon, Zakon o javno - zasebnem partnerstvu...), zato je (bo) lahko vprašanje o ustreznosti izvajanje te koncesije na podlagi že sklenjene pogodbe predmet presoje drugih postopkov.

Na odločitev v obravnavani zadevi tudi nima vpliva zatrjevanje tožeče stranke, da izpolnjuje vse v razpisnih pogojih določene pogoje in da naj bi tožeča stranka izbiro opravila na podlagi evalvacije družbe E. d.o.o., ki je pristranska, da je torej dejansko stanje sporno in nepravilno ugotovljeno. Kot je bilo že pojasnjeno, sodišče v tovrstnih sporih ne odloča meritorno zaradi tipa spora in varstva načela delitve oblasti, zato v zvezi s tem še dodaja, da je dejansko stanje med strankama upravnega spora sicer lahko sporno, da pa to še ne pomeni, da je dejansko stanje sporno tudi po presoji sodišča, ki mora odločati o sporu med obema strankama prek presoje zakonitosti izpodbijane odločbe na podlagi specifičnosti standardov presoje v tovrstnih zadevah. Sodišče namreč v upravnem sporu izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu (drugi odstavek 51. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), če pa to ni potrebno, jih sodišče ne izvaja. Upoštevaje podatke predloženega upravnega spisa je sodišče presodilo, da obrazložitev izbire koncesionarja s strani tožene stranke v konkretnem primeru popolnoma ustrezna standardom iz ZUP, da je obrazložitev celovita, natančna in logična oz. da ni očitno nerazumna. Zato se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 67. člena ZUS-1 sklicuje na utemeljitev upravnega akta in ne ponavlja razlogov. Tožena stranka je predmet in pogoje opravljanja koncesionirane gospodarske javne službe določila s koncesijskim aktom, v javnem razpisu pa je poleg pogojev, ki so bili določeni v koncesijskem aktu določila tudi kriterije za izbiro najboljšega ponudnika. V zadevi ni sporno, da so ponudbo na javni razpis vložili trije ponudniki, da je bila tožeča stranka prisotna pri odpiranju ponudb in da je tožena stranka evalvacijo ponudb zaupala strokovni osebi (E. d.o.o.), ki je opravila oceno izpolnjevanja posameznih kriterijev po ponudbah kandidatov. Ker gre za presojo strokovno - tehničnih vprašanj oziroma vprašanj, ki (lahko) pomenijo tudi ekonomsko - razvojne odločitve, kjer je pristojnemu organu puščeno določeno polje proste presoje, je sodišče ocenilo, da izvedba predlaganega dokaza z izvedencem energetske stroke v zadevi ni utemeljena, zato tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da se opravi glavna obravnava (druga alineja 2. odstavka 59. člen ZUS-1). Kot je bilo že večkrat navedeno, je podlaga za javni razpis koncesijski akt (Odlok), v katerem se določi oblika in postopek javnega razpisa. Tožnik ima tako pravni interes, da se prijavi na javni razpis, ni pa pravica tožnika, da bi, kljub izpolnjevanju vseh pogojev bil izbran v postopku izbire za podelitev koncesije, kajti koncedent ni zavezan izbrati katerega koli izmed prijavljenih kandidatov, tudi če vsi ali pa samo eden izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Glede na navedeno je zato sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.