Jedro

Zakonodajalec je javno korist na abstraktni ravni že določil z opredelitvijo namena razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice v 59. členu EZ. Za konkreten primer je treba ugotoviti, ali so izpolnjeni ti pogoji glede na tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Ker gre za rekonstrukcijo že obstoječega daljnovoda in ne novogradnjo, prvostopenjskemu organu glede na tretji odstavek 92. člena ZUreP-1 v zvezi s 110. členom ZUreP-1 tudi ni bilo treba ugotavljati, ali za dosego razlastitvenega namena razlastitveni upravičenec razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni organ dovolil uvedbo postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist na parc. št. 1741, 2773/3 in 2780, k.o. ..., katerega solastnica je tožnica, v deležu do 25/96; služnost obsega rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2x110 kV Doblar – Gorica ter hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečega zemljišča zaradi izvrševanja služnosti; služnostna upravičenka je družba A. (1. točka izreka), odločil, da se začetek postopka omejitve lastninske pravice na zemljišču parc. št. 1741, 2773/3 in 2780, k.o. …., v deležu do 25/96, v širini daljnovodnega koridorja 15 m levo in 15 m desno, merjeno od osi skrajnih vodov, zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novi Gorici po uradni dolžnosti po dokončnosti te odločbe (2. točka izreka), nadalje, da dokler postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje služnostni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja (3. točka izreka), da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka) in da posebnih stroškov postopka izdaje dopolnilne odločbe ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je družba A. d.o.o. vložila zahtevo za trajno omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na podlagi 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) v zvezi z drugim odstavkom 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) pri zemljiščih parc. št. 1741, 2773/3 in 2780, v deležu do 89/96, na parc. št. 2773/2 v deležu do 1/3 in na parc. št. 2781/2 v deležu do 89 /96, vse k.o. .... Služnostna upravičenka je predlagala, da se služnostna pravica vknjiži v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 429/9, k.o. .... Ker je organ že odločil o uvedbi postopka za parc. št. 1741, 2773/3 in 2780 v deležu do 64/96, za parc. št. 2773/2 v deležu do 7/96, za parc. št. 2781/2 v deležu do 89/96, in za parc. št. 2773/2 še v deležu do 25/96, vse k.o. ..., je ostal nerešen zahtevek v delu, ki se nanaša na odločitev o uvedbi postopka za parc. št. 1741, 2773/3 in 2780, k.o. ..., v deležu do 25/96. Po pregledu spisa je organ ugotovil, da je bila tožnica seznanjena z zahtevkom omejitve lastninske pravice na parc. št. 1741, 2773/3 in 2780, k.o. ..., v deležu do 89/96, in da je že podala pripombe. Organ je nato citiral 100. člen ZUreP-1, sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1, ugotovil, da je električni daljnovod nesporno šteti za gospodarsko javno infrastrukturo, zato je odločil, da se uvede postopek še v deležu do 25/96 navedenih zemljišč.

2. Drugostopni organ je na podlagi pritožbe tožnice v 1. točki izreka odpravil izpodbijano dopolnilno odločbo v 4. točki izreka, v 2. točki izreka odločil, da se zadnja točka izreka dopolnilne odločbe, ki je napačno oštevilčena s številko 3, pravilno oštevilči s številko 5, v 3. točki izreka je v ostalem pritožbo tožnice zavrnil in v 4. točki izreka zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi je navedel, da iz spisa izhaja, da je prvostopni organ že pravnomočno odločil o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist na parcelah, ki so predmet tudi te izpodbijane dopolnilne odločbe, zaradi česar očitno ni posebej utemeljeval javne koristi, zato jo je dopolnil drugostopni organ. Uvodoma je povzel drugi in tretji odstavek 110. člena ZUreP-1, ugotovil, da gre za primer iz petega odstavka 93. člena ZUreP-1, ko drug zakon ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice za določen namen, to pa je v obravnavanem primeru EZ. Glede na prvi odstavek 59. člena EZ in s pogoji iz 92. člena ZUreP-1 je treba najprej ugotoviti, ali gre v tem primeru za gradnjo in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, ki sta v javno korist. To izkazujejo izjave služnostne upravičenke, predvsem pa Odlok o o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče, št. 350-03/03-7 z dne 23. 6. 2004, in Strategija razvoja elektroenergetskega sistema RS – Načrt razvoja prenosnega omrežja v RS od 2007 do 2016. Iz 11. člena Odloka tako izhaja, da bo območje strojnice energetsko priključeno tudi s predvidenim visokonapetostnim dvosistemskim priključnim daljnovodom ČHE Avče, ki bo po izgradnji predan v upravljanje A. in se bo vključil na elektroenergetski sistem Slovenije na obstoječi DV 1x110 kV Doblar – Nova Gorica, ki ga bo treba predhodno rekonstruirati. V drugem odstavku 6. točke 12. člena Odloka je določeno, da bo priključni visokonapetostni daljnovod ČHE Avče izveden s pomočjo dveh vzporednih dvosistemskih 110 kV daljnovodov. Desni (gledano od ČHE Avče proti obstoječemu DV 110 kV) bo služil za povezavo ČHE Avče-RTP Gorica, levi pa bo služil za povezavo v smeri proti HE Doblar. Oba daljnovoda bosta potekala vzporedno v dolžini cca 1,5 km v koridorju širine do 60 m. V 2007 je podjetje A. pripravilo zgoraj navedeno Strategijo razvoja, ki v preglednici 7.1 (Plan sistemskega operaterja prenosnega omrežja za obdobje od 2007-2016) v 4. zap. točki navaja tudi Obnovitvene investicije (rekonstrukcije) vodov DV 2x110 kV Doblar-Gorica, na 111. strani pa, da je bil daljnovod zgrajen leta 1939 in ga je treba nujno rekonstruirati v dvosistemski daljnovod, kar bo omogočilo priključitev ČHE Avče in tudi, da bodo v 2007 pridobljena ustrezna dovoljenja in da bo daljnovod predvidoma zgrajen v letu 2008. K tej strategiji je Ministrstvo za gospodarsko izdalo soglasje z dne 28. 5. 2007. V tem primeru gre očitno za gradnjo in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, to pa je po prvem odstavku 59. člena EZ v javno korist. Istočasno gre za omrežje in objekte gospodarske javne infrastrukture, za katere gradnjo in nemoteno delovanje se po drugem odstavku 110. člena ZUreP-1 lastninska pravica lahko omeji s služnostjo. Predvsem pa gre za obstoječe daljnovode, glede postavitve katerih stvarnopravna in premoženjska razmerja po zemljiškoknjižnih podatkih niso bila urejena in ki so potrebni rekonstrukcije in ki bodo manj obremenilni, ker bodo potekali višje. Res je, da Odlok in Strategija neposredne javne koristi v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 ne dokazujeta, temveč dokazujeta le potrebo po pridobitvi določenih zemljišč za gradnjo in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, kar pa je po prvem odstavku 59. člena EZ v javno korist. Kot dokazilo za pravico graditi elektroenergetske vode z nazivno napetostjo 110 kV in več ali prenosnih omrežij zemeljskega plina po Zakonu o graditvi objektov glede na prvi odstavek 59.a člena EZ šteje tudi izjava investitorja, da je vročil lastnikom zemljišča ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti. Gre le za rekonstrukcijo obstoječega daljnovoda, kar izhaja iz predloga A., zato ni bil izdan državni ali občinski lokacijski načrt. Odločitev glede uvedbe postopka omejitve lastninske pravice navaja le rekonstrukcijo, obratovanje, napeljavo, nadzor in vzdrževanje, ipd., ne pa novogradnjo in širjenje gabaritov, pri čemer pa si mora upravičenka za rekonstrukcijo ustrezna dovoljenja še pridobiti.

3. Drugostopni organ je še navedel, da je Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) v 95. in 96. členu podaljšal veljavnost Dolgoročnemu in srednjeročnemu planu Mestne občine Nova Gorica in tudi prostorsko ureditvenim pogojem iz 25. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, v predmetnem primeru tako tudi splošnim prostorskim ureditvenim pogojem za posege v prostor v občini Nova Gorica, ki so bili sprejeti z Odlokom o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini Nova Gorica. Zakon sicer tudi določa 24-mesečni rok za sprejetje občinskih prostorskih načrtov, vendar pa za primer, če občina v tem roku ni sprejela svojega OPN, ne predvideva neposrednih pravnih sankcij, tako, da še naprej veljajo veljavni prostorski akti. To potrjuje tudi prvi odstavek 171. člena ZUreP-1, ki določa veljavnost teh aktov največ tri leta po uveljavitvi strategije prostorskega razvoja Slovenije. Tudi iz petega odstavka 59. člena EZ izhaja, da za omejitev lastninske pravice v javno korist za gradnjo in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo tudi električne energije, ni nujno potrebno, da je javna korist izkazana z državnim ali lokacijskim načrtom. Ugotovil je še, da tožnica ostalim pogojem iz 92. člena ZUPreP-1 ne oporeka, v tem primeru pa gre tudi za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice na nekaj parcelah, ki sodijo v sklop niza številnih parcel, po katerih poteka že obstoječi daljnovod, ki je predmet rekonstrukcije, zaradi česar je nadomeščanje teh parcel z drugimi parcelami nemogoče. Ničnostnih razlogov organ tudi ni ugotovil, po določbah EZ pa je upravičen predlagatelj tudi investitor infrastrukture. Drugostopni organ pa je odpravil 4. točko izreka prvostopne odločbe, saj niso izpolnjeni pogoji za vodenje postopka kot nujnega glede na peti odstavek 59. člena EZ in 104. člena ZUreP-1. Glede na 113. in 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa je organ zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, odprava 4. točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe pa še ne pomeni, da je tožnica s pritožbo uspela, saj gre le za del glavne obravnave v zadevi.

4. Tožnica je tožbo vložila iz vseh zakonskih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je odločba nepravilna iz večih razlogov, ki imajo med drugim za posledico ničnost. Po 94. členu ZUreP-1 je namreč lahko predlagatelj uvedbe postopka in razlastitveni upravičenec le država, kar pa v tem primeru ni, temveč je A. Organ torej odločbe sploh ne bi smel izdati, ker za to niso izpolnjeni pogoji. Odločba je zato nična, nična pa je zato tudi zaznamba v zemljiški knjigi. Odločba tudi neposredno krši sodbo upravnega sodišča, saj predlagatelj ni podal novih dejstev in dokazov ali navedel nove pravne podlage, ki je v času izdaje sodbe ni bilo. Organ bi zato moral predlog zavreči. A. v predlogu ni izkazala vseh pogojev, saj v konkretni zadevi ne gre za rekonstrukcijo, temveč za novogradnjo z razširitvijo gabaritov in večanjem števila prevodnikov z 1x100 kV daljnovoda na 2x110 kV in se s tem posega v njeno lastninsko pravico. Javna korist ni izkazana glede na tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Ni se mogoče strinjati s tezo drugostopnega organa o podaljšanju veljave dolgoročnih in srednjeročnih planov občine, saj za to ni podlage. Poleg tega je jasno, da ne gre za gradnjo občinske infrastrukture. Tudi če bi tak odlok obstajal, pa bi lahko bila predlagateljica le občina. Poleg tega je tako naziranje in razlaga predpisov, s katerimi se posega v lastninsko pravico posameznika, v nasprotju s 33. členom Ustave RS. Iz zahteve pa je tudi jasno, da se A. ne sklicuje na obstoječ državni ali veljavni občinski prostorski načrt, ki zadosti tretjemu odstavku 93. člena ZUreP-1. K zahtevi pa A. tudi ni predložila izvlečka iz veljavnega lokacijskega načrta oziroma iz prostorskega reda občine. Po prvem odstavku 171. člena ZUreP-1 veljajo prostorske sestavine občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in prostorske sestavine srednjeročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 največ tri leta po uveljavitvi strategije prostorskega razvoja Slovenije. Odlok o tej strategiji je pričel veljati 20. 7. 2004, kar pomeni, da nima nikakršne veljave Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno hidroelektrarno Avče. To dodatno potrjuje še prvi odstavek 59. člena EZ, ki napotuje na tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, ki jasno opredeljuje, kdaj je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana. Ustavno sodišče je v odločbi, št. Up-89/05 z dne 7. 12. 2006, tudi pojasnilo, da posebnosti gradnje infrastrukturnih naprav narekujejo izdelavo posebnih prostorsko izvedbenih načrtov, tj. lokacijskih načrtov. Zato je evidentno, da določbe teh predpisov v zadevi niso bile upoštevane. O tem se noben organ ni izjasnil. Na najvišji ravni je bilo že večkrat pojasnjeno, da razlastitev ali omejitev lastninske pravice samo na podlagi zakona ni možna. Tako sklep Ustavnega sodišča, U-I-224/00 z dne 19. 10. 2000, kjer je sodišče pojasnilo, da bi bila vsaka ex lege zakonska razlastitev v nasprotju z 69. členom Ustave, ne glede na to, da bi zakonodajalec tak odvzem v zakonu izrecno določil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni zaslediti, na kateri državni ali občinski lokacijski načrt je omejitev lastninske pravice oprta, zato je šteti, da temelji odločba zgolj na EZ. Zgolj iz previdnosti tožnica tudi ugovarja, da ni bilo podanih pogojev za izvedbo postopka kot nujnega po 104. členu ZUreP-1 glede na zgoraj povedano. Razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka ni obrazložena in utemeljena. Odločba zato tudi nima razlogov. Ker tožnica vztraja v prepričanju, da je 59.a člen EZ protiustaven, saj dovoljuje samovoljno, neutemeljeno, enostransko in nepreverljivo poseganje v ustavno pravico do zasebne lastnine, predvsem pa v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, investitorju pa omogoča vzpostavitev domneve pravice graditi zgolj na podlagi njegove izjave, kar pomeni kršitev iz 22., 23., 153. člena Ustave ter kršitev 6. in 13. člena EKČP, predlaga sodišču, da poda zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti te določbe na Ustavno sodišče RS. Gre za eklatanten primer kršitve pravice do enakosti orožij, saj lastnikom zemljišč jemlje vsakršno možnost predstavitve svojega primera in daje investitorju bistveno prednost v postopku (sodba ES Feldbrugge proti Nizozemski, 1986, zadeva Greek, 1969). Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo izreče za nično oziroma odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka v roku 15 dni od izdaje te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

5. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

6. Stranka z interesom A. d.o.o. je uvodoma prerekala vse navedbe tožnice, navedla, da je organ pravilno ugotovil, da je upravičena predlagateljica glede na EZ. V predmetni zadevi tudi ni bila izdana nobena sodba upravnega sodišča, zato so te navedbe neutemeljene. Omejitev lastninske pravice je v tem primeru nujna, saj gre za nujno potrebo po rekonstrukciji obravnavanega daljnovoda. Javna korist je izkazana tudi na podlagi Dolgoročnega in Srednjeročnega plana Mestne občine Nova Gorica ter na podlagi Odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v Občini Nova Gorica. Še vedno veljajo vsi ti prostorski akti občin. Predlagala je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži tožnici, da ji povrne morebitne stroške v zvezi s sodnimi taksami, ki bi jih imela kot stranka z interesom v tem sporu.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, ki obsega rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2x110 kV Doblar – Gorica ter hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečega zemljišča zaradi izvrševanja služnosti, na parc. št. 1741, 2773/3 in 2780, vse k.o. ..., katerega solastnica je tožnica v deležu do 25/96. 9. Po presoji sodišča tožnica zmotno meni, da je lahko predlagateljica uvedbe postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice glede na 94. člen ZUreP-1 le država, zaradi česar naj bi bila – glede na ugoden predlog stranke z interesom A. - izpodbijana odločba nična. V petem odstavku 93. člena ZUreP-1 je določeno, da se lahko, ne glede na določbe tega člena, nepremičnine razlastijo za namene, ki jih določajo drugi zakoni; v tem primeru se za postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice ter za odškodnino uporabljajo določbe tega zakona, če zakon ne določa drugače. Razlastitveni namen oziroma omejitev lastninske pravice za (med drugim) gradnjo in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi zemeljskimi plini določa EZ, ki v tretjem in četrtem odstavku 59. člena izrecno kot razlastitvenega upravičenca navaja tudi sistemskega operaterja, ki je izvajalec obvezne gospodarske službe po tem zakonu. Tožnica ne ugovarja, da stranka z interesom A. ni upravljavka omrežja električne energije in kot taka izvajalka gospodarske javne službe in je zato nedvomno aktivno legitimirana za vložitev obravnavanega predloga oziroma zahteve, zaradi česar sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljenega.

10. Tožnica tudi ugovarja, da organ z izpodbijano odločbo neposredno krši sodbo naslovnega sodišča, pri čemer pa ne pove, katero sodbo (ne navede opravilne številke zadeve) in v čem naj bi to sodbo izdana odločba kršila, zaradi česar tudi ta tožbeni ugovor ne more vzdržati sodne presoje. Iz predloga stranke z interesom za omejitev lastninske pravice pa tudi izhaja, da gre za rekonstrukcijo oziroma prenovo daljnovoda 2x110 kV Doblar-Nova Gorica zaradi zgrajene črpalne hidroelektrarne Avče (in kar je bilo predvideno že po Odloku o o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno hidroelektrarno Avče), ne pa za novogradnjo zaradi širitve gabaritov in večanja števila prevodnikov z 1x110 kV na 2x110 kV, kot to zatrjuje tožnica. Morebitna gradnja, ki ni oziroma ne bo v skladu z izdanimi ustreznimi upravnimi dovoljenji (ki so že oziroma še bodo izdana in v postopkih izdaje katerih je tožnica tudi stranka), pa je stvar pristojnega inšpekcijskega organa.

11. V zvezi s tožničinim ugovorom o neizkazani javni koristi pa sodišče uvodoma odgovarja, da je zakonodajalec javno korist na abstraktni ravni – kot že navedeno v 8. točki te sodbe – določil z opredelitvijo namena razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice v 59. členu EZ. ZUreP-1 v drugem odstavku 92. člena določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, po drugem odstavku 110. člena ZUreP-1 pa se lastninska pravica na nepremičnini s služnostjo lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in za njihovo nemoteno delovanje. Upravni organ mora torej za konkreten primer ugotoviti, ali so izpolnjeni ti pogoji glede na tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Iz izpodbijane odločbe (ter drugostopne odločbe, ki je dopolnila obrazložitev prvostopne odločbe) izhaja, da je organ upošteval prostorske akte Mestne občine Nova Gorica (Prostorske sestavine dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Nova Gorica za obdobje 1986-1990 in Odlok o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini Nova Gorica), Strategijo razvoja elektroenergetskega sistema Republike Slovenije - Načrt razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od 2007-2016 in Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče. Iz lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih ali objektih, ki jo je izdala Mestna občina Nova Gorica z dne 31. 3. 2008, priložene k predlogu, namreč izhaja, da je to območje (parc. št. 1741, 2773/3 in 2780, k.o. ...) območje gospodarske oziroma energetske infrastrukture daljnovoda DV 110 kV oziroma varovalni pas daljnovoda, ki ga ureja splošni PUP in ki določa merila in pogoje za posege v prostor, ki izhajajo iz primarne oziroma namenske rabe zemljišč, kamor nedvomno sodi tudi rekonstrukcija že obstoječega daljnovoda kot objekta energetske infrastrukture. Tudi po presoji sodišča sta zgoraj opredeljena prostorska akta še veljavna glede na 95. oziroma 96. člen ZPNačrt. Slednja določba namreč podaljšuje veljavnost prostorskih sestavin do uveljavitve občinskega prostorskega načrta skladno z določbami tega zakona, pri čemer se lahko prostorske sestavine spreminjajo in dopolnjujejo le ob smiselni uporabi določb tega zakona, pri čemer ni pomembno, da je rok za sprejem prostorskega načrta (najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi predpisa iz petega odstavka 39. člena tega zakona – prvi odstavek 95. člena ZPNačrt) že potekel (prvi in drugi odstavek 96. člena). Če bi tožničina razlaga o poteku veljavnosti zgoraj opredeljenih prostorskih aktov občine vzdržala, bi namreč to pomenilo, da občina veljavnih prostorskih aktov nima, kar bi tudi pomenilo, da nobeni posegi v prostor na območju prostorskega urejanja teh aktov sploh niso možni. To pa (glede na možne posledice neobstoječih kakršnihkoli prostorskih aktov na določenem območju) ne more držati. Prvi odstavek 171. člena ZUreP-1 je sicer res določil, da lahko prostorske sestavine dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine za obdobje od 1986-1990 veljajo največ tri leta po uveljavitvi strategije prostorskega razvoja Slovenije, ki je bila sprejeta z odlokom 20. 7. 2004, vendar pa je ZPNačrt (ki je stopil v veljavo 28. 4. 2007 – torej pred potekom triletnega roka iz zadnje navedenega člena) veljavo obstoječih prostorskih aktov uredil drugače oziroma njihovo veljavnost podaljšal, kot že navedeno zgoraj. Drugostopni organ pa je tožnici tudi že pravilno pojasnil, da Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno hidroelektrarno Avče in Strategija razvoja elektroenergetskega sistema RS dokazujeta le potrebo po pridobitvi določenih zemljišč za gradnjo in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, kar je po prvem odstavku 59. člena EZ v javno korist, javne koristi pa neposredno ne izkazujeta, jo pa izkazujeta zgoraj povzeta prostorska akta v povezavi z EZ.

12. Ker pa gre za rekonstrukcijo že obstoječega daljnovoda in ne novogradnjo, organu glede na tretji odstavek 92. člena ZUreP-1 v zvezi s 110. členom ZUreP-1 tudi ni bilo treba ugotavljati, ali za dosego razlastitvenega namena razlastitveni upravičenec razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino. S svojo odločbo pa je drugostopni organ tudi odpravil 4. točko izreka prvostopne odločbe, s katero je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe zaradi izvajanja obravnavanega postopka kot nujnega po 104. členu ZUreP-1, ker za to ni podlage glede na peti odstavek 59. člena EZ, kar pomeni, da je tožničin ugovor o neizkazanosti pogojev za vodenje postopka kot nujnega brezpredmeten.

13. Pravna podlaga za vodenje obravnavanega postopka pa ni 59. a člen EZ, za katerega tožnica navaja, da je protiustaven, temveč 59. člen EZ (in v zvezi z njim ZUreP-1 oziroma ZPNačrt), zaradi česar sodišče tožničinemu predlogu, da pošlje zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti 59. a člena EZ na Ustavno sodišče RS, tudi ne bo sledilo.

14. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice in stranke z interesom temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.