Jedro

Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi ESČP pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje, na področje določenega dela države, na kraj (mesto) prebivanja, na ozemlje ene države. Ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja; enako tudi, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra. Zato je treba, glede na opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, in primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, izpodbijani akt šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave RS.

Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ bi tožena stranka lahko posegla v osebno svobodo tožnika, če bi na podlagi dokaza ali posredne okoliščine ugotovila, da je prosilec ob prehodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice.

Če tožena stranka nemudoma po tem, ko začne izvajati ukrep omejitve osebne svobode, ne pošlje zahtevka za ponovni sprejem pristojni državi po Dublinski uredbi, odločitev o odvzemu osebne svobode ne more prestati strogega testa sorazmernosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena in v povezavi z drugo in tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena in na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ter v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A., roj. ... v kraju B., državljanu Sirske arabske republike, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 16. 10. 2013 od 16.30 ure do dne 16. 1. 2014 do 16.30 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 16. 10. 2013 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne je bil prosilcu ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katere se je ugotovilo, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac, iz katere je razvidno, da je prosilec že leta 2004 prosil za mednarodno zaščito v Angliji in leta 2013 v Švici, ter zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je prosilca dne 7. 10. 2013 obravnavala postaja mejne policije Zavrč (v nadaljevanju PMP Zavrč). Iz policijske depeše št. 2253-6/2013/3 (3F626-05) z dne 7. 10. 2013 izhaja, da je bil tujec navedenega dne zavrnjen s strani hrvaških varnostnih organov na mejnem prehodu Dubrova Križovljanska in je istega dne ob 17:15 uri pripotoval na vstop PMP Zavrč. Policisti so v postopku ugotovili, da tujec poseduje dovoljenje za bivanje Francije, izdano dne 14. 8. 2013 z veljavnostjo do dne 13.9. 2013. V razgovoru s tujcem so ugotovili, da že od leta 1997 živi v Franciji, kjer naj bi tudi zaprosil za mednarodno zaščito. V letu 2005 naj bi mu to vlogo zavrnili ter mu odredili, da zapusti Francijo. Tega ukrepa ni upošteval, temveč je še naprej ilegalno bival v Franciji do meseca maja 2013. Po tem obdobju je odšel v Švico ter tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi v Švici so njegovo prošnjo zavrnili ter ga v juliju 2013 vrnili nazaj v Francijo in mu izrekli prepoved vstopa. Po tej vrnitvi je v Franciji ilegalno bival še do dne 13. 9. 2013, ko si je uredil začasno bivanje z veljavnostjo do 28. 9. 2013. V tem obdobju je Francijo zapustil, vendar pa ni zapustil Schengenskega območja, temveč je odpotoval preko Slovenije in Hrvaške z namenom da pride na Madžarsko. Po končanem postopku so policisti tujca na podlagi sklepa o nastanitvi odpeljali in nastanili v Center za tujce. Iz spisovne dokumentacije izhaja tudi, da so policisti PMP Zavrč istega dne tujcu izdali tudi odločbo o vrnitvi, št. 2253-6/2013/1 (3F626-02) z izrekom; odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas 6 mesecev (s prevodom v francoski jezik). Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je prosilec sam v arabskem jeziku napisal tudi pritožbo zoper prej navedeno odločbo, vendar iz spisovne dokumentacije več o tem ni razvidno. Kot je že navedeno zgoraj, obstajajo dokazi in posredne okoliščine iz Uredbe 2003/3431ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, da se je prosilec dejansko pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Franciji. Pristojni organ bo v dublinskem postopku preverjal pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje s strani Francije, saj obstajajo dokazi o tem (Uredba 2000/2725/ES), da se je prosilec pred ilegalnim vstopom v Slovenijo nahajal v Franciji. Policisti PMP Zavrč so pri njem dobili dovoljenje za bivanje v Franciji veljavno do dne 13.9.2013. Dne 8. 10. 2013 so prosilčeve prstne odtise v bazi Eurodac preverjali že policisti, dne 17. 10. 2013, to je po zaključku podaje prošnje za mednarodno zaščito, pa tudi ministrstvo - SNOI. Iz baze Eurodac je razvidno, da je prosilec pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito v Angliji dne 16. 12.2004 in v Švici dne 7.5.2013. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je na vprašanje uradne osebe, ali je že prej v kateri drugi državi članici EU zaprosil za mednarodno zaščito, sicer odgovoril, da je prosil pred tem za mednarodno zaščito v Franciji, Angliji in v Švici, dodal pa je, da je bil iz Anglije in Švice vrnjen nazaj v Francijo. V Franciji naj bi bila sicer njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, vendar iz obstoječe upravne dokumentacije, prav tako pa tudi iz izjav prosilca ni razvidno, da bi bil iz Francije deportiran. Prosilčevi prstni odtisi so bili posredovani v bazo Eurodac s strani Anglije in Švice. Iz pridobljenih rezultatov izhaja, da je prosilec v Angliji in v Švici zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega pa obstajajo tudi posredni dokazi o tem, da se je prosilec nahajal v Franciji, saj so policisti pri njemu dobili francosko bivalno dovoljenje iz leta 2013. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se prosilec sedaj nahaja, ali pa je to Francija, Anglija ali Švica, kjer je bil prosilec pred prihodom v Slovenijo obravnavan, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katere se je ugotovilo, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice in zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/27251ES, kar omogoča tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da prosilec v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Francija, Anglija ali Švica, mogoča realizacija predaje prosilca eni od teh držav. Glede na navedeno je pristojni organ prepričan, da prosilec v primeru predaje tem državam ne bi počakal na izvršitev predaje, saj naj bi bila njegova ciljna država Libanon, kar je navedel pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je uradna oseba prosilca soočila z ugotovitvami iz policijske depeše o njegovi poti in ga vprašala, s kakšnim namenom je odšel na Hrvaško, glede na to, da so mu hrvaški varnostni organi zavrnili vstop in ga vrnili v Slovenijo. Odgovoril je, da je želel oditi preko Madžarske, Romunije in Bolgarije v Turčijo in nato v Libanon. Iz navedenih razlogov pristojni organ ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja prosilcu nujen.

Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Slovenija, ali pa je to Francija, v katero je vstopil ilegalno že leta 1997 iz Turčije, oziroma Anglija ali Švica, kar izhaja iz pridobljenega rezultata prstnih odtisov v bazi Eurodac, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 20031343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerih se je ugotovilo, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice in zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac, kar omogoča druga in treta alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Na vprašanje uradne osebe, ali se je od leta 1997 do sedaj še kdaj vrnil v izvorno državo Sirijo, je navedel, da nikoli. Na dodatno vprašanje uradne osebe, ali lahko pojasni okoliščine, zakaj je leta 2004 prosil za mednarodno zaščito v Angliji, je odgovoril, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito iz razloga, ker mu Francija ni podaljšala dovoljenja za bivanje. Soočen je bil tudi z ugotovitvijo, da je leta 2013 prosil za mednarodno zaščito v Švici, in bil vprašan, zakaj je prosil za mednarodno zaščito tudi tam. Odgovoril je, da je v Švici prosil za mednarodno zaščito iz razloga vojnih razmer v Siriji. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko pojasni, kako si je v Franciji uspel nazadnje urediti dovoljenje za bivanje in zakaj mu je bilo izdano za tako kratko obdobje, je odgovoril, da je bil to dokument, na katerem je pisalo, do kdaj mora zapustiti Francijo. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko pojasni, zakaj sta Francija in Švica zoper njega razpisali ukrep "zavrnitev vstopa v Schengensko območje", je povedal, da o tej zavrnitvi s strani Francije ne ve nič. Za Švico pa je navedel, da so mu ukrep izrekli iz razloga, ker je tam zaprosil za mednarodno zaščito, kar pa ne bi smel, ker je pred tem že prosil za mednarodno zaščito v Franciji. Prosilec je bil s strani uradne osebe soočen tudi z njegovo lastnoročno izjavo, katero je napisal v Centru za tujce in navedel, da se nikakor ne želi vrniti v Francijo in Anglijo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se v ti de državi ne želi vrniti, je odgovoril, da je bil v Franciji obsojen posilstva in tam ni imel nobenih pravic, glede razloga, zakaj se ne želi vrniti v Anglijo, pa ni želel odgovoriti.

Da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu pete in šeste točke 55. člena ZMZ, izhaja iz policijske dokumentacije in izjav prosilca pri podaji prošnje za mednarodno zašite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše PMP Zavrč ni razvidno, da bi prosilec tam izrazil namero, da bi v Republiki Sloveniji želel zaprositi za mednarodno zaščito. Zaradi tega je bil po končanem postopku na policiji istega dne nastanjen v Center za tujce v Postojni. V postopku na policiji mu je bila izdana tudi odločba o vrnitvi, kar je navedeno že v začetku obrazložitve tega sklepa. V Center za tujce je bil nastanjen dne 8. 10. 2013, nato pa je šele tam napisal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, zakaj ni že na policiji izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, je prosilec odgovoril, da se takrat ni še odločil, da bo podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. To je storil šele po tem, ko ga je policija pripeljala v Center za tujce. Pristojni organ dodaja, da je že dne 14. 10. 2013 uradna oseba organa skupaj s tolmačem in predstavnico PIC prišla v Center za tujce z namenom, da sprejme prošnjo za mednarodno zaščito prosilca, vendar je le ta okleval med tem, ali naj prošnjo poda ali ne. Od uradne osebe je želel 24 ur časa, da o tem še premisli. Prosilec se je dne 16. 10. 2013 po premisleku odločil, da bo to prošnjo podal. Glede razlogov omejitve gibanja po 6. točki, 1. odstavka 55. člena ZMZ pa pristojni organ z gotovostjo ugotavlja, da je prosilec vložil prošnjo izključno iz razloga, da bi onemogočil prisilno odstranitev iz države. Iz njegovih navedb in ugotovitev uradnih organov izhaja, da mu je bila že na policiji izdana odločba o vrnitvi s prevodom in z izrekom odstranitve iz države in prepovedjo vstopa v Republiko Slovenijo za čas 6 mesecev. Na vprašanje uradne osebe, ali mu je bilo ob izdaji te odločbe pojasnjeno, kam naj bi bil vrnjen, je odgovoril, da mu je bilo rečeno, da se lahko vrne v Sirijo ali pa v katero koli državo, v kateri je bival pred prihodom v Slovenijo. Dodal je, da se nikakor ne želi vrniti v Sirijo in da želi azil v Sloveniji. Omejitev gibanja na območje azilnega doma bi bila v konkretnem primeru neučinkovita, saj prosilec s svojimi izjavami in dejanji kaže na begosumnost, kar ugotavlja že policija v odločbi o vrnitvi, in sicer da je prosilec v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način in da zanj obstaja nevarnost pobega, saj že v preteklosti ni upošteval zakonitih odločb pristojnih organov. Glede na vse do sedaj navedeno, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca pristojnim državam, če se bo tako izkazalo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil prosilec tudi opozorjen na razloge za omejitev gibanja in odgovoril, da je vse navedeno razumel. Z ilegalnim prehajanjem državnih meja prosilec po mnenju pristojnega organa kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka na več mestih trdi, da obstaja dokaz ali posredna okoliščina Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Vendar pa je očitno, da je tako sklicevanje pavšalno. Tožena stranka izrecno nikjer ne izpostavi, kateri naj bi bili ti dokazi in posredne okoliščine. Izgleda, da ima v mislih izjavo tožnika, da je prišel v Francijo ilegalno iz Turčije in dokumente prosilca iz Francije, saj se nanje pogosto sklicuje. Vendar pa omejitev gibanja tožniku zgolj na podlagi te izjave in dokumentov ni možna. Evropska komisija je namreč leta 2003 sprejela Uredbo komisije (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. V Prilogi II te uredbe pa so natančno navedeni tako dokazi kot posredne okoliščine o nezakonitem vstopu na ozemlje preko zunanje meje, ki so lahko relevantni. Zaradi preglednosti bodo relevantni deli navedeni v nadaljevanju: Nezakoniti vstop preko zunanje meje (člen 10(1)) - dokazno gradivo: pozitivni rezultat, ki ga posreduje Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, pridobljenimi v skladu s členom B uredbe o "Eurodacu"; vstopni žig v ponarejenem ali predrugačenem potnem listu; izhodni žig države, ki meji na državo članico, ob upoštevanju poti, po kateri je potoval prosilec za azil, in datuma prehoda meje; vozovnice, ki dokazujejo vstop preko zunanje meje; vstopni žig ali podobni zaznamek v potnem listu.

Nezakoniti vstop na ozemlje preko zunanje meje (člen 10(1)) - indicijski dokazi: podrobne in preverljive izjave prosilca za azil; poročila/potrditev informacij s strani mednarodne organizacije kot je Visoki komisariat ZN za begunce (UNHCR); poročila/potrditev informacij s strani druge države članice ali tretje države; poročila/potrditev informacij s strani družinskih članov, sopotnikov itd.; prstni odtisi, razen kadar so pristojni organi odvzeli prstne odtise ob prehodu zunanje meje, v tem primeru predstavljajo neposredni dokaz, kot je opredeljeno v seznamu A: vozovnice; hotelski računi; izkaznice za vstop v zasebne ustanove v državah članicah; kartice za naročanje pri zdravnikih, zobozdravnikih itd.; informacije, ki dokazujejo, da je prosilec za azil uporabljal storitve vodnika ali turistične agencije; drugi podobni posredni dokazi.

Če se ustavimo samo pri prvih izpostavljenih dokazih v obeh skupinah, ugotovimo, da tožena stranka ne razpolaga s pozitivnim rezultatom iz Eurodaca za Francijo (ki naj bi bila vstopna država), rezultat je le za Anglijo in Švico. Izjave tožnika o njegovem prihodu v Francijo pa tudi niso podrobne (tožena stranka se je zadovoljila z enim pavšalnim stavkom; podrobne bi bile, če bi vsebovale vsaj natančne podatke o kraju in času vstopa; organizaciji poti; potrebnih sredstvih; kako to, da je tožnik uspel vstopiti kljub temu, da je bil brez potnega lista; informacijo o tem ali je potoval sam ali v skupini in podobno), še manj pa so preverljive (tudi zaradi poteka časa - vstop je bil namreč izveden leta 1997).

Vsako sklicevanje na 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ je ob pomanjkanju zgoraj zahtevanih dokazov neustrezno. Prav tako je neustrezno predrugačenje vsebine in namena te točke, ko se tožena stranka sklicuje na to, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, da obstajajo dokazi o tem, da se je prosilec pred prihodom v Slovenijo nahajal v Franciji (stran 2 sklepa, odstavek 3). To, ali se je prosilec nahajal v Franciji ali katerikoli drugi državi, je z vidika 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ nerelevantno. Edino, kar je relevantno, je to, ali obstajajo zgoraj navedeni dokazi in indici o tem, da je prišlo pri prihodu iz tretje države do nezakonitega prečkanja meje države članice, kar pa tožena stranka ne ponudi. Tožena stranka navaja, da se je odločila prosilcu omejiti gibanje tudi: »zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča 3. alineja 1. odstavka 59. člena ZMZ. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da prosilec v času postopka ugotavljanja pristojne države ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo mogoča realizacija predaje prosilca pristojni državi. Glede na navedeno je pristojni organ prepričan, da prosilec v primeru, da mu omejitev gibanja ne bo izrečena, ne bi počakal na izvršitev predaje, saj je bila njegova ciljna država Libanon, zato pristojni organ ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Kasneje pa še, da z ilegalnim prehajanjem državnih meja kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Tožnik bi želel najprej izpostaviti, da v primeru obstoja prstnih odtisov v bazi Eurodac, omejitev gibanja ne sme biti avtomatična, ampak mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. ZMZ namreč določa, da tožena stranka zgolj lahko" omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena (podobno je ugotovilo Upravno sodišče že v primeru I U 1353/2011).

Tožena stranka kot razlog v tem kontekstu sicer izpostavlja begosumnost, ki jo utemeljuje na dejanjih in izjavah prosilca, in sicer ker je bila njegova ciljna država Libanon in zaradi ilegalnega prehajanja državnih meja. Vendar pa obstajajo okoliščine, ki jih tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala; te kažejo na nasprotno, in sicer na nizko stopnjo begosumnosti oz. na to, da begosumnost pri prosilcu ni podana. Ko je bil tožnik na prošnji za mednarodno zaščito vprašan, ali je že kje zaprosil za mednarodno zaščito, je odkrito pojasnil, kdaj in kje je zanjo zaprosil, in je pojasnil tudi, kako je bilo o njegovih prošnjah odločeno. Iz nadaljnjih odgovorov tožnika pa izhaja, da tožnik ni zapustil Francije oz. drugih držav zaradi kakšnih nepomembnih (ali celo ekonomskih razlogov). Njegov odhod iz Francije je bil povezan s krivico, ki se mu je zgodila, in z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Tudi v letu 2013, ko je odšel v Švico in tam zaprosil za azil, je to storil, ker je spoznal, da v Franciji ne bo mogel urediti svojega statusa, čeprav se je v Siriji vmes začela vojna. Njegov zadnji odhod iz Francije pa je povezan prav z izvrševanjem odločbe o izgonu in torej ne gre za to, da bi tožnik samovoljno in brez osnove zapustil Francijo. Tožena stranka trdi, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, ker mu je bila že na policiji izdana odločba o vrnitvi s prevodom in izrekom odstranitve iz države in prepovedjo vstopa v RS za 6 mesecev. Če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, pomeni, da organ tega določila ne more uporabiti v situaciji, ko prosilec v prošnji navaja dovolj takšnih okoliščin, da njegove prošnje ni mogoče šteti kot očitno neutemeljene v tem smislu, da bi navajal izključno ekonomske razloge ali druge razloge, ki očitno nimajo vsaj minimalne povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo iz ZMZ. Prosilec pa je kot razlog za mednarodno zaščito navedel vojno stanje v matični državi - Siriji (in ponudil dokaze, ki dokazujejo njegov poreklo iz te države), kar ni očitno brez povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo. Tožena stranka teh dejstev ni pravilno upoštevala, zato je v konkretnem primeru zmotno uporabila tudi določilo 6. točke 1. odstavka 55, člena ZMZ. Osredotočila se je le na to, da je tožnik s tem odložil prisilno odstranitev iz države. A dejstvo je, da vsak prosilec, ki navaja razloge za preganjanje ali resno škodo v smislu ZMZ, vloži prošnjo med drugim tudi zato, da ne bi bil brez vsebinskega odločanja o prošnji za mednarodno zaščito odstranjen iz države oziroma drugače povedano, tožnik je prošnjo vložil zato, ker je v izvorni državi njegovo življenje ogroženo, kar je zaradi obsežnega poročanja medijev splošno znano dejstvo. Zato ni mogoče govoriti, da je tožnik prošnjo vložil zgolj in izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan oziroma je tam ogroženo njegovo življenje, prošnjo vloži zaradi tega, da bi dobil zaščito in hkrati zaradi tega, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije. Ugotoviti, ali so tožnikove trditve resnične in ga obvarovati pred odstranitvijo v tako državo, pa je prav namen ZMZ (podobno že sodbi v zadevah I U 531/2009-8 in I U 1450/2010). Tožnik bi želel izpostaviti, da ZMZ ne določa, da bi tožena stranka morala zaprositi za mednarodno zaščito že takoj ob prijetju s strani policije ali na policijski postaji, niti ne določa, da prosilec o tem ne bi smel razmisliti. ZMZ namreč nima namena omejiti gibanja prosilcem, ki želijo razmisliti o prošnji za mednarodno zaščito, ampak tistim, ki želijo postopek mednarodne zaščite zlorabiti. Iz tega razloga je potrebno o tej točki razmisliti v kontekstu celotnega primera, ne pa zgolj v kontekstu tega, ali je prosilec zahteval azil prvi dan ali drugi dan ali je minilo 24 ur od prijetja ali 48. Bistvena okoliščina, ki kaže na to, da prosilec ne zlorablja postopka mednarodne zaščite, je v predmetnem primeru ravno podatek o tem, da prihaja iz Sirije (na kar močno nakazujejo tako njegovi sirijski, kot francoski dokumenti v spisu). Zaradi poročanja medijev je splošno znano, da v Siriji poteka državljanska vojna. Ta okoliščina pomembno zmanjšuje možnost, da bi šlo za zlorabljanje azilnih postopkov, in v kombinaciji z pretežkimi slabimi izkušnjami s postopki mednarodne zaščite osmišlja njegovo oklevanje. Poleg tega dejstvo, da je tožnik podal namero za brošuro za mednarodno zaščito naslednji dan po prijetju, tudi samo po sebi ni tako dolgo obdobje, da bi lahko trdili, da tožnik ni izrazil namena za prošnjo za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. V zvezi s trditvami tožene stranke, da je pristojni organ že 14.10.2013 prišel v Center za tujce zato, da bi se vzela prošnja za mednarodno zaščito, ki naj bi jo preprečil tožnik s tem, da naj bi želel še 24 ur za razmislek, pa tožnik pravi, da to ne drži. Tožnik je res navedenega dne, po informiranju s strani PIC, še vedno okleval, a je nato na podajo prošnje pristal, ker mu tožena stranka ni želela odobriti dodatnega časa za razmislek. Vloga se tistega dne ni vzela zaradi tehničnih težav tožene stranke, ki jih v obrazložitvi sklepa sploh ne omenja. Šele potem, ko je bilo jasno, da zaradi tehničnih težav prošnje ne bo, je tožena stranka tožniku odobrila še nekaj časa za razmislek. Glavna težava v zvezi z navedenim zapletom pa je v tem, da uradna oseba o dogodku ni naredila uradnega zaznamka, kjer bi bilo jasno zabeleženo, kar se je zgodilo in na katerega bi se vsi udeleženi lahko podpisali oz. podali svoje pripombe v primeru, da se z zabeleženim ne strinjajo. Ker zaplet ni bil ustrezno dokumentiran, bo tako za vedno ostalo nejasno, kaj se je dejansko zgodilo, vsaka stran pa bo ostala na svojem stališču. Omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni je najstrožja oblika omejitve gibanja in bi njena uporaba morala biti namenjena zgolj najbolj begosumnim primerom. Iz zgoraj izpostavljenih pojasnil pa izhaja, da za tožnika omejitev gibanja ni potrebna. Če že, bi pa tožena stranka morala uporabiti ukrep omejitve na območje azilnega doma.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ko so prostor in druge okoliščine sicer v redu, vendar se počuti zaprtega. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje 1

, na področje določenega dela države 2

, na kraj (mesto) prebivanja 3

, na ozemlje ene države.

V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.

6

Zato je treba glede na kratko povzeti opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, in primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, v povezavi z upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (npr. I U 1369/2012-38 z dne 18. 9. 2012) in ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011) izpodbijani akt šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave.

Ob tem je treba v izhodišču razsodbe izpostaviti tudi, da ukrep omejitve osebne svobode v Dublinski uredbi sicer ni predviden, vendar pa to ne pomeni, da izpodbijani ukrep ne spada v okvir prava EU oziroma da tožena stranka z izpodbijanim ukrepom ne izvaja prava EU v smislu 1. odstavka 51. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Predmetni ukrep odvzema osebne svobode je namreč v funkciji izvrševanja določbe 78. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki se nanaša na skupno politiko o azilu; je tudi del postopkov za sprejem prosilcev za azil, ki so urejeni v Direktivi št. 2003/9/ES o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil, ki v določilu 3. odstavka 7. člena predvideva omejitev gibanja prosilcu za azil na določeno področje iz razlogov javnega reda ali zakonskih razlogov. Zato izpodbijani ukrep spada v okvir ureditve pravice do svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

Tožena stranka je oprla izpodbijani sklep na štiri pravne podlage. Tri pravne podlage so uporabljene nepravilno, ena pravna podlaga pa je uporabljena pravilno, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Kar zadeva pravno podlago za odvzem osebne svobode iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru uporabljena nepravilno. Na tej pravni podlagi bi tožena stranka lahko posegla v osebno svobodo tožnika, če bi ugotovila obstoj dokaza ali posredne okoliščine iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz III. Poglavja Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega bi ugotovila, da je prosilec »ob prehodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice«. Tožena stranka pravno podlago iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ glede na konkretne okoliščine primera obravnava in utemeljuje v zadnjem odstavku na strani 1 sklepa in v prvem in tretjem odstavku na strani 2 izpodbijanega sklepa, vendar ne navaja, iz katere tretje države, ki ni članica EU, je tožnik ilegalno prečkal mejo in vstopil v državo članico EU. Ugotovitev tožene stranke, da je prosilec ilegalno bival v Franciji do meseca maja 2013, ni relevantna za uporabo omenjenega določila, kakor tudi ne, da je odšel v Švico. Ilegalnega prehoda iz države članice EU v tretjo državo to določilo namreč ne ureja, pri čemer Švica niti ni izključena iz sistema po Dublinski uredbi, ampak omenjeno določilo ureja ilegalni prehod iz tretje države v državo članico. Na kateri ilegalni prehod iz tretje države v državo članico EU tožena stranka misli, ko se opira na določbo 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti. Iz drugega odstavka na strani 2 izpodbijanega sklepa, bi bilo mogoče sklepati, da tožena stranka misli na ilegalni prehod tožnika iz Turčije v Francijo leta 1997 in to je tožena stranka tudi potrdila na zaslišanju na glavni obravnavi. Vendar pa odgovornost države članice, v katero je vstopil prosilec ilegalno iz tretje države, preneha s pretekom dvanajstih mesecev po datumu, ko pride do nezakonitega prečkanja (člen 10(1) Dublinske uredbe). Ta odgovornost Francije je torej prenehala leta 1998, glede na to, da se tožena stranka sklicuje na leto 1997, ko je tožnik vstopil ilegalno v Francijo. Zato naj te podlagi ni dopustno odvzeti tožniku osebne svobode.

Kar zadeva drugo pravno podlago, ki jo je uporabila tožena stranka v izpodbijanem sklepu, pa sodišče ugotavlja, da pridobitev rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, v obravnavani zadevi ni sporna v zvezi z Švico in Združenim kraljestvom, med tem ko zadetka EURODAC iz Francije tožena stranka ni dobila. Iz podatka v upravnih spisih izhaja, da se je Švica že izrekla, da ni pristojna za sprejem tožnika (kopija dopisa švicarskega organa z dne 21. oktobra 2013). Zato je sodišče na glavni obravnavi vprašalo toženo stranko, ali je poslala zahtevek za prevzem tožnika Franciji in Združenemu kraljestvu. Tožena stranka je na glavni obravnavi pojasnila, da je podala zahtevek za ponovni sprejem tako švicarskim organom kot tudi francoskim organom. S tem je izpolnjena ena od okoliščin, ki je potrebna z vidika strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti (3. odstavek 15. člena Ustave v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, odst. 10. in 12). Kajti če tožena stranka nemudoma potem, ko začne izvajati ukrep omejitve osebne svobode, ne pošlje zahtevka za ponovni sprejem konkretni državi po Dublinski uredbi, odločitev o odvzemu osebne svobode ne more prestati strogega testa sorazmernosti. Tožena stranka je v obravnavanem primeru navedeno obveznost izpolnila, zato je ta element nujnosti, ki pa še ni zadosten za zakonitost odločitve, izpolnjen. Ker Francija v času odločanja sodišča še ni odgovorila toženi stranki, da ne sprejema tožnika, so pomembne tudi okoliščine na strani tožnika, ki izkazujejo nujnost predmetnega ukrepa. Okoliščini na strani tožnika, s katerim tožena stranka utemeljuje nujnost ukrepa, sta begosumnost tožnika in nezakonito prehajanje mej oziroma nemotena realizacija predaje, pri čemer naj bi bila begosumnost izkazana s tem, da je tožnik v prošnji navedel, da je »želel Slovenijo in ostale države le tranzitirati, da bi prišel do Turčije oziroma Libanona«, tožena stranka pa je ignorirala izjavo tožnika ob podaji prošnje, da ne želi nikamor, da želi azil v Sloveniji. Utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu sama po sebi ni zadosti za nujnost odvzema osebne svobode. Vendar pa je sodišče na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi ugotovilo, da je nujnost ukrepa v konkretnem primeru kljub navedeni pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izkazana. Tožnik je namreč na zaslišanju povedal, da je v Francijo vstopil leta 1997 ilegalno, čeprav takrat ni bil od nikogar preganjan v izvorni državi. Kljub temu, da ga takrat nihče ni preganjal, je mejo prestopil ilegalno. Nadalje je ilegalno leta 2004 odšel iz Francije v Anglijo in leta 2013 še iz Francije v Švico, na kar se je oprla tudi tožena stranka. Na zaslišanju pa se je pokazalo, da je imel trden namen oditi v Libanon, ker je na veleposlaništvu Libanona vložil tožbo zoper Francijo, zaradi krivic, ki naj bi se mu zgodile v sodnem postopku v Franciji, in je hotel iz Libanona spremljati potek sodnega postopka v Franciji. Ta močan interes tožnika za spremljanje sodnega postopka, ki ga je sprožil v Franciji, se je na zaslišanju na glavni obravnavi pokazal kot osrednji interes tožnika, ki je postavljen v ospredje njegovih dejanj, saj je na zaslišanju potrdil tudi, da prošnje v Sloveniji ni podal v najkrajšem možnem času, ker sprva ni imel namena ostati v Sloveniji in zato ni takoj zaprosil za azil. Verjetnost, da bi tožnik na prostosti onemogočil izvedbo Dublinskega postopka, je torej zelo velika. Zato je po mnenju sodišča izkazana nujnost ukrepa po 3. alineji 1. odstavka 59. člena ZMZ glede na to, da pooblaščenec ni ugovarjal, da je odgovor francoskih oblasti z dne 13. 6. 2013 na vprašanje švicarskih organov, ali Francija prevzame odgovornost za obravnavo prošnje tožnika za azil, pozitiven. Sodišče je na glavni obravnavi ta odgovor francoskih organov švicarskim organom preverilo z vprašanjem, postavljenim toženi stranki. Zahtevek Franciji za prevzem je torej tožena stranka, zaradi odgovora francoskih organov švicarskemu zaprosilu, ki je v spisu in ki ga je sodišče v slovenskem jeziku obravnavalo na glavni obravnavi, utemeljeno poslala Franciji in ne gre za arbitrarno uporabo ali zlorabo 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, četudi tožena stranka zadetka EURODAC iz Francije ni pridobila. Z vidika tretje alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ je torej izpodbijani sklep utemeljen.

Nista pa podani pravni podlagi za odvzem osebne svobode iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. V prošnji se je namreč tožnik skliceval na državljansko vojno v Siriji in na možnost preganjanja tudi zaradi tega, ker je spremenil vero iz muslimanske v krščansko. Zato ni mogoče reči, da je vložil prošnjo „samo za to“ (6. alineja 1. odstavka 55. člena ZMZ), da bi preprečil odstranitev iz države, še posebej ne, ker je odločbo o odstranitvi iz Slovenije organ izdal isti dan (dne 7. 10. 2013), ko je tožnik prišel v Slovenijo. Na to je sicer opozorila tožena stranka na zaslišanju, vendar pa to dejstvo ne govori v prid zakonitosti uporabe te pravne podlage za izpodbijani akt. Ravno tako je tožena stranka na glavni obravnavi povedala, da je tožnik v pritožbi z dne 8. 10. 2013 zoper odločbo o odstranitvi izrazil namero zaprositi za azil, kar pomeni, da je to storil takoj naslednji dan po prihodu v Slovenijo, kar pa ne more pomeniti, da tožnik zlorablja postopek glede na splošno znano varnostno situacijo v Siriji, ki vsaj z vidika subsidiarne zaščite pomeni, da tožnikova prošnja ni očitno neutemeljena. Ker je tožnik namero za azil podal že v pritožbi z dne 8. 10. 2013, tudi njegovo oklevanje, ali podati prošnjo ali ne dne 14. 10. 2013 ne pomeni, da tožnik zlorablja azilni postopek, pri čemer sum glede na že omenjeno sodbo Ustavnega sodišča z vidika Ustave ni zadosti.

Sodišče je v presoji upoštevalo tudi pisno izjavo, ki jo je med čakanjem na glavno obravnavo na sodišču napisal tožnik in jo je tolmač prevedel na zapisnik na sami glavni obravnavi. Ni pa sodišče izvajalo dokaza z dvema priloženima listinama z dne 13. 9. 2013 in 30. 9. 2013, ki sta v francoskem jeziku in ju je tožnik tudi priložil na glavni obravnavi, vendar je ob tem pojasnil, da se nanašata na pravne postopke, ki tečejo v Franciji. Zaradi tako predstavljene vsebine je sodišče ocenilo, da izvedba teh dveh listinskih dokazov za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ni potrebna.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker izpodbijani sklep temelji na zakoniti uporabi določbe 3. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ.