Jedro

V 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Po 76. členu ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno kot lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1 upoštevati, določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu. Zato delovna doba tožnika, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti, pri odmeri nadomestila za invalidnost ne more biti upoštevna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika na spremembo (pravilno odpravo) drugostopenjske odločbe št. ... z dne 16. 2. 2012 in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu tožene stranke v ponovno upravno odločanje. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na odpravo zavrnilnega drugostopenjskega posamičnega upravnega akta št. ... z dne 16. 2. 2012 ter priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v znesku 335,32 EUR na mesec od 25. 10. 2011 dalje, ki se izplačuje za nazaj za čas prijavljenosti pri Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanju obveznosti po predpisih o zaposlovanju (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da je izpodbijani drugostopenjski upravni akt o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 12. 2011, s katerim je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 250,24 EUR na mesec od 25. 10. 2011 dalje, pravilna in zakonita.

Tožnik izpodbija citirano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbe. Vztraja na stališču, da bi pri odmeri sporne denarne dajatve moralo biti upoštevanih tudi 11 mesecev in 20 dni dejanske delovne dobe dopolnjene od 16. 7. 2009 do 9. 6. 2010, zaradi česar naj bi bil zaključek sodišča, da ima dopolnjenih 34 let 5 mesecev in 15 dni skupne pokojninske dobe, od tega 25 let 1 mesec in 15 dni dejanskega dela ter 9 let in 4 mesece prištete pokojninske dobe, napačen. Povzema 1., 2. in 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1 in meni, da v tem določilu ni podlage, da se invalidska pokojnina odmeri na dan nastanka invalidnosti, kot jo je zmotno uporabilo sodišče prve stopnje. Ker ni zavzelo stališča do 76. člena ZPIZ-1, po katerem se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1, sodbe iz tega razloga ni mogoče niti preizkusiti. Ker je torej izračun delovne dobe napačen in ni bila upoštevana določba 76. člena ZPIZ-1, je napačno odmerjeno tudi nadomestilo za invalidnost, ki bi moralo namesto 250,24 EUR znašati 335,32 EUR na mesec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi odmere višjega nadomestila za invalidnost. V predsodnem upravnem postopku je bila namreč z izpodbijanima upravnima aktoma, ki sta predmet presoje v tem sodnosocialnem sporu, denarna dajatev odmerjena v višini 250,24 EUR od 25. 10. 2011 dalje glede na dopolnjenih 34 let 5 mesecev in 15 dni pokojninske dobe, od tega 25 let 1 mesec in 15 dni delovne dobe in 9 let ter 4 mesece prištete dobe, in sicer po 57. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) od najnižje pokojninske osnove za polno pokojninsko dobo, glede na to, da je ta višja od dejanske pokojninske osnove. Denarna dajatev je bila odmerjena od invalidske pokojnine, ki bi tožniku šla na dan nastanka invalidnosti, torej na dan nastanka zavarovalnega primera, kot je bilo pravilno pojasnjeno že v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je namreč podana v 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1, v katerem je izrecno določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Res je sicer, da se po 76. členu ZPIZ-1 višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar načeloma pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno upoštevati, da pomeni določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1 lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu, kot zmotno meni pritožba. Navedeno seveda pomeni, da delovna doba 11 mesecev in 20 dni, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti od 16. 7. 2009 do 9. 6. 2010 pri odmeri sporne denarne dajatve ne more biti upoštevna, kot pravilno izhaja iz mehanografske obdelave predsodnega upravnega postopka. Namesto in dodatno glede na 200. in 201. člen ZPIZ-1 pa je zaradi nedoseganja določene starosti ob dnevu nastanka invalidnosti tožnika, upoštevanih 9 let in 4 mesece prištete dobe ter glede na to, da bi bila denarna dajatev, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, izračunane ob upoštevanju tožnikovih plač nižja od najnižje pokojninske osnove za polno pokojninsko dobo, določene z zakonom, le-ta odmerjena od z zakonom določene najnižje pokojninske osnove, in sicer v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi tožniku šla na dan nastanka invalidnosti.

S to dodatno utemeljitvijo je z izpodbijano zavrnilno sodbo tožbeni zahtevek za odmero višjega nadomestila za invalidnost utemeljeno zavrnjen, saj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedena denarna dajatev zakonito odmerjena že v predsodnem upravnem postopku. V postopku pred sodiščem prve stopnje iz razlogov, uveljavljanih s pritožbo seveda ni prišlo niti moglo priti do absolutne bistvene kršitve po 14. niti 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana zavrnilna sodba je namreč povsem razumljiva, ima vse razloge o odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nasprotja o tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe in listinskim dokaznim gradivom iz predsodnega upravnega postopka.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je bilo potrebno ob uporabi 154. člena ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.