Jedro

Oseba (optant), katere premoženje je bilo prodano s kupno pogodbo, sklenjeno med nemškim preselitvenim uradom kot zastopnikom optanta in delniško družbo, v obdobju med 6.4.1941 in uveljavitvijo Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, je denacionalizacijski upravičenec za podržavljeno premoženje, ki je bilo predmet navedene pogodbe in v letu 1945 podržavljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 24.3.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo, Odseka za plan in analize občine z dne 22.8.1994, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 25, last J.J. iz razloga, ker prejšnja lastnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa upravičenke po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopni organ odločil v skladu z določbami ZDen. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je imenovana s kupno pogodbo z dne 4.11.1942 navedene nepremičnine prodala delniški družbi. Nepremičnine so bile dejansko podržavljene delniški družbi s pravnomočno odločbo Okrajne zaplembene komisije z dne 3.9.1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a iz leta 1944. Torej navedene nepremičnine niso bile podržavljene J.J., ker jih je ta že leta 1942 prodala delniški družbi.

V tožbi tožnica izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da je premoženje, ki je predmet postopka, na podlagi sporazuma z dne 21.8.1941, med nemško in italijansko vlado, prevzela delniška družba. Iz odločbe o nacionalizaciji (z dne 8.9.1945) je razvidno, da navedeni sporazum in na tej podlagi izdane izvršilne odredbe spadajo med pravne predpise in odločbe, ki so bile z Odlokom predsedstva AVNOJ-a o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo, z dne 3.2.1945, razveljavljene. Meni, da obstaja pravna kontinuiteta med avnojsko Jugoslavijo in Republiko Slovenijo, kar velja tudi za predpise, ki so jih sprejeli organi AVNOJ-a. Tožena stranka pa je v tem primeru ravnala, kot da ti predpisi ne obstojajo, priznava pa sporazume, ki so jih sklepali okupatorji na račun premoženja državljanov Republike Slovenije. AVNOJ je bil legitimen, saj pravo civiliziranih narodov nikoli ni priznavalo kupčij tujcev na njihov račun. Če bi prvostopni organ ne bil tega mnenja, pa bi najprej moral odpraviti pred ustavnim sodiščem akt AVNOJ-a. Ker tudi tožena stranka ni poskušala razčistiti v pritožbi podanih navedb, tožnica smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe iz razlogov navedenih že v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V stvari je sporno pravno vprašanje, ali je bivša lastnica J.J. denacionalizacijska upravičenka, glede na dejstvo, da je lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, prešla s kupno pogodbo z dne 4.11.1942, ki jo je sklenil Nemški preselitveni urad v imenu (optantov) na delniško družbo. Po mnenju sodišča tožnica v tem primeru upravičeno opozarja na napačno uporabo materialnega predpisa, Zakona o denacionalizaciji. Določba 3. člena ZDen v 20. točki prvega odstavka določa, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ št. 2/45). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bile navedene nepremičnine dejansko podržavljene delniški družbi, čeprav se je odločba formalno glasila na ime J.J. (pravnomočna odločba z dne 3.9.1945, izdana na podlagi odloka AVNOJ-a). Določba 6. člena tega odloka določa, da so pravni posli oseb in podjetij iz 1. člena tega odloka, ki so bili sklenjeni od 6. aprila 1941 do objavljenja tega odloka, nični. Ker v stvari ni sporno, da je bil v tem primeru pravni posel, torej kupoprodajna pogodba, s katero je Nemški preselitveni urad navedene nepremičnine prenesel v last delniške družbe, sklenjen dne 4.11.1942, to pritrjuje tožničinemu mnenju, da je bil navedeni pravni posel ničen, kar dejansko in pravno pomeni, da so bile nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, podržavljene J.J., tako kot se glasi tudi odločba o nacionalizaciji. Okoliščina, da je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da so te nepremičnine leta 1942 prešle na delniško družbo, je v tem primeru, iz že prej navedenih razlogov, brezpredmetna. Upravni organ bo v ponovnem postopku moral ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva, ki so po ZDen lahko podlaga za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, kar bo lahko šele dejanska in pravna podlaga za odločitev o stvari.

Ker je torej sodišče presodilo, da je nezakonita že prvostopna odločba in ker tožena stranka v pritožbenem postopku nezakonitosti ni odpravila, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).