Jedro

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je delodajalcu dolžan povrniti izplačano nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu II. kategorije, ki ni dejansko pričel z delom na drugem, primernem delovnem mestu zato, ker je zbolel (nastopil bolniški stalež).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 5. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki, drugotoženo stranko pa je obsodilo na plačilo zneska 596.091,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.1.1997 do 31.12.2001 (3. tč. izreka) in na povrnitev pravdnih stroškov v znesku 151.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (5. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila drugotožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah in se sklicuje na pravnomočno odločbo O.e. L., št. 541332 z dne 1.6.1998, s katero je bilo ugotovljeno, da zavarovanki V.D. ne pripada pravica do nadomestila plače zaradi dela s polovico polnega delovnega časa. Kljub tej odločbi je sodišče prve stopnje priznalo navedeno nadomestilo, čeprav V. nikoli ni pričela z delom s skrajšanim delovnim časom. Drugotožena stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je bilo sporno, katera izmed pravdnih strank je dolžna nositi breme nadomestila osebnega dohodka, ki ga je tožeča stranka izplačala svoji delavki v obdobju od dneva, ko je bila delavki z dokončno odločbo drugotožene stranke priznana invalidnost druge kategorije in pravica do dela z delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti ter tudi pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Delavka namreč dela s skrajšanim delovnim časom ni nikoli opravljala, ker je bila v bolniškem staležu, prvotožena stranka pa je tožeči stranki povrnila nadomestilo za polovico delovnega časa. Predmet tega postopka je torej nadomestilo za drugo polovico delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je zavezanec za to nadomestilo drugotožena stranka, pri čemer je pravilno uporabilo določila 129., 171. in 190. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na katere se sicer pritožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje. Pritrditi je stališču prvostopnega sodišča, da je treba citirane določbe tolmačiti z vidika ciljev in namenov zakonske ureditve obveznega invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ki so predvsem v varstvu in zaščiti zavarovancev v primeru začasne ali trajne delovne nezmožnosti. Osnovno vodilo, ki ga je pravilno zasledovalo sodišče prve stopnje pri tolmačenju zakonskih določb, je, da zavarovanec (brez lastne krivde) v nobenem primeru ne sme ostati brez ustreznega varstva.

Breme nadomestil iz naslova zavarovančeve začasne ali trajne nezmožnosti za delo (bolezni, invalidnosti) je na način, kot je to določeno v področnih zakonih, razporejeno med Zavodom za zdravstveno zavarovanje, Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in delodajalcem. Pravico do nadomestila iz invalidskega zavarovanja za skrajšani delovni čas (t.j. za tisto polovico delovnega časa, za katerega je zavarovanka invalidsko upokojena) je zavarovanka pridobila z dokončnostjo odločbe drugotožene stranke z dne 6.11.1995, s katero je bila razvrščena v drugo kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji je bila priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa. Temeljno načelo je, da tisti, ki pravico podeli, nosi tudi obveznosti, ki izhajajo iz nje. Zato drugotožena stranka te obveznosti ne more prevaliti na prvotoženo stranko, ker za to ni nobene zakonske podlage. Prvotožena stranka je bila v zavezi le za povrnitev nadomestila za bolniški stalež, t.j. za zavarovankino odsotnost z dela zaradi bolezni za tisto polovico delovnega časa, v katerem je zavarovanka še v delovnem razmerju. Ta del nadomestila pa v tej zadevi ni sporen.

Razmerje drugotožene stranke do delodojalca oziroma ločnica med njunim bremenom povrnitve nadomestila pa ni tako jasna in enostavna. Tudi v tem primeru sicer velja splošno načelo, da obveznosti iz pravice trpi tisti, ki pravico podeljuje, vendar pa je ta pravica pogojena s hkratno zagotovitvijo delovnega mesta, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni možnosti. Realizacija le-te pa ni v rokah tistega, ki pravico podeljuje (drugotožene stranke), zato je treba k zagotovitvi te pravice pritegniti tudi delodajalca. To je tudi namen določila 190. čl. ZPIZ, na katerega se sklicuje tožena stranka in ki določa, da se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom. S tako oblikovano določbo namreč zakonodajalec sili delodajalca, da delovnemu invalidu zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, ker bo, če tega ne bo storil, sam nosil breme nadomestila zavarovanki za delo s skrajšanim delovnim časom. Namen določbe 190. čl. ZPIZ nikakor ni v tem, da se delavca prisili k opravljanju dela, ki ga zaradi bolezni ni sposoben opravljati, saj bi to bilo v nasprotju s celotnim konceptom zdravstvenega in invalidskega zavarovanja.

Okoliščina, da se je zavarovanka po dokončnosti odločbe o razvrstitvi v drugo kategorijo invalidnosti s pravico do skrajšanega delovnega časa, nahajala v bolniškem staležu, na obveznost drugotoženke, da krije nadomestilo iz naslova priznane pravice do skrajšanega delovnega časa, nima nobenega vpliva. Navedena okoliščina kvečjemu kaže na to, da je bila ocena drugotoženke o preostali delovni zmožnosti zavarovanke napačna in je torej tudi razlog, zaradi katerega polna realizacija z odločbo z dne 6.11.1995 zavarovanki priznanih pravic ni bila dosežena, v sferi drugotožene stranke.

Odločba št. 541332 z dne 1.6.1998 (B7) na katero se sklicuje pritožnica, je novo dejstvo, oziroma nov dokaz, ki v postopku na prvi stopnji ni bil predložen, tožena stranka pa tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih tega dokaza ni mogla pravočasno predložiti. Tudi pravnomočnost oz. dokončnost te odločbe, s katero je drugotoženka zavarovanki V.D. odvzela pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, na razmerje med pravdnima strankama ne učinkuje. Ugovor res iudicata je upošteven le v primeru, če je bilo o isti stvari med istima strankama že pravnomočno odločeno, za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP) je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).