Jedro

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi 53. člena Splošnih pogojev ugotovilo, da je bila škoda na steklih v oknih in steklenih pregradnih stenah ter steklih na svetilih iz pogodbeno dogovorjenega zavarovanja izrecno izključena, je tožnikov zahtevek v delu, kjer je zahteval takšno škodo, zavrnilo zaradi njegove materialnopravne neupravičenosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna stranski intervenientki Z. P. v 15 dneh povrniti 559,98 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 23. 12. 2019 izdano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je ta od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahtevala plačilo 24.460,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2017 dalje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožniku naložilo, da v 15 dneh tožencu povrne 690,74 EUR pravdnih stroškov, stranski intervenientki pa 4.165,40 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Tožnik je v pritožbi zoper sodbo uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tokrat drugemu razpravljajočemu sodniku. V pritožbi je zatrjeval, da je podana bistvena kršitev 8. člena ZPP, pa tudi tožnikove pravice iz 6. člena EKČP, ker sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da sporna škoda ni nastala zaradi vandalizma, dokaze ni ocenilo dovolj vestno in skrbno, kot to nalaga 8. člen ZPP. To je razvidno iz dejstev, da je toženec del zavarovalnine tožniku priznal, ker je z lastnim cenilcem K. ugotovil, da je prišlo do vandalizma. Sodišče pa je opirajoč se na neprepričljivo izvedeniško mnenje izvedenca A. tožnikov zahtevek za preostanek škode zavrnilo, ker naj vandalizma ne bi bilo. Dejstev, ki so utemeljevala tožnikov tožbeni zahtevek, tako sodišče prve stopnje ni presodilo tako, kot to nalaga 8. člen ZPP. Če bi jih, bi moralo ugotoviti, da izvedenčeva razlaga pogodbeno dogovorjenega pojma zavarovalnega primera ni pravilna. Ker je sodišče tega le povzelo, je uresničilo nasprotje odločilnih dejstvih o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami v spisu (dokazilih o plačilu, zapisnika o zaslišanju K. in prepisa zvočnega posnetka izpovedbe izvedenca A.). Zato pa je kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Že to, da je toženec s strokovnjakom K. ugotovil, da je do škode prišlo zaradi zavarovalnega rizika, vandalizma in da je zato dolžen poravnati zavarovalnino, dokazuje, da je do škode prišlo zaradi dogodka, glede katerega sta pravdni stranki sklenili zavarovanje in da je izvedeniško mnenje izvedenca A., da vandalizma ni bilo, napačno. Nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami in kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je podana tudi zato, ker so R. M., J. R. in tožnik povedali, da so ob vstopu v hišo opazili poškodbe, razvidne iz tožnikovih fotografij, sodišče pa je le razlogovalo, da je M. izpovedal (le), da naj ne bi bile povzročene namenoma. Sodišče tudi ne omenja izpovedbe K. v delu, kjer je povedal, da si je stanje ogledal in videl, da je bil objekt večinoma namenoma poškodovan ter izpovedb Z. in R. P. v delu, kjer sta ta povedala, da so kolektorje za ogrevanje tople vode uporabljali še poleti 2016. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker bi naj bila peč na trdo gorivo, ki je bila povezana z isto centralno napeljavo, odstranjena že pred desetletjem, greli pa so se le na štedilnik v kuhinji, ki s centralno ni bil povezan, česar pa izvedenec V. leta 2014 ni zaznal. Centralno gretje tudi ne more funkcionirati, če je stanje takšno, kot je razvidno iz fotografije tožnika številka 20. Sodišče tudi ni videlo neverodostojnosti stranske intervenientke, ko je izpovedala, da bi naj bile pred 15. leti vgrajene polomljene šipe in zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče tudi o izpovedbah nekaterih prič, ki so izpovedovali, da ob selitvi niso zaznali poškodb, ki jih prikazujejo tožnikove fotografije, bi pa jih, če bi obstajale, ni navedlo ničesar, tožnikov zahtevek pa zavrnilo, ker bi naj šlo za redno rabo stvari. Iz tožnikove fotografije št. 1 izhaja, da je bilo še konec leta 2016 v hiši kurjeno ne le s štedilnikom v kuhinji, ampak tudi s pečjo na trda goriva v kurilnici. Izvedenec V. pa je še leta 2014 ugotovil, da je bila centralna napeljava po letu 1996 na novo izdelana. Sodišče je ugotovitve V. ignoriralo. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika pri ugotavljanju pomembnih dejstev pristopalo pristransko in v korist stranske intervenientke, saj je dejstva in dokaze, ki so demantirali njene trditve, da bi se naj grela le na štedilnik, ignoriralo, svojo odločitev pa oprlo le na tiste dele izpovedbe stranske intervenientke in izvedensko mnenje izvedenca A., ki niso nasprotovala njenemu interesu. Zato je kršen 8. člen ZPP, pa tudi tožnikova pravica do poštenega sojenja (8. člen EKČP). Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve v pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2019, da izpovedba stranske intervenientke ni verodostojna, trditve v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2019, da je iz računov za nakup oken vidno, da niso bila vgrajena s polomljenimi šipami, trditvami v pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2019, da je stranska intervenientka poskušala vandalizem pred prihodom izvedenca prikriti, zavrnilo kot prepozne dokaze, čeprav je tožnik pojasnil, da jih je posnel izvedenec A. na ogledu. Zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Do podobne kršitve je prišlo tudi zaradi zavrnitve dokaza s tožnikovim dodatnim zaslišanjem ter zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za pritegnitev novega izvedenca. Postopanje sodišča, ko je sledilo neverodostojni izpovedbi stranske intervenientke in nejasnemu in nepravilnemu izvedeniškemu mnenju izvedenca A., šteje pritožnik za pristrano. Sodišče prve stopnje je tudi v nasprotju z ZPP dovolilo stransko intervencijo Z. P., saj ta s pravdo, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru III P 288/2017 izraža le svoj dejanski interes, manjka pa izkazanost njenega pravnega interesa. Vse navedeno kaže tudi na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je oprlo na protislovno izvedeniško mnenje izvedenca A., ki je namesto tega, da bi ugotavljal kakšna škoda je bila povzročena na objektu, zgolj ugibal, da naj bi nastala zaradi ″trenutno nasilnega ravnanja″, ni pa mogel pojasniti, od kod mu je znano, da ta ni nastala zaradi objestnega dejanja tretjih, čeprav je očitno, da sta mu prejšnja stanovalca objekta, v katerem sta pred tem bivala vrsto let, objekt izročila v stanju, v katerem ni bilo več mogoče stanovati, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca A., kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko namesto, da je sledilo mnenju izvedenca A. o tem, kaj je vandalizem, ni upoštevalo, kaj je bil pogodbeno dogovorjen zavarovalni riziko, o čemer pa v sodbi ni razlogov. Zato je ta uporabljen nepravilno, saj ga splošni pogoji toženke nikjer ne opredeljujejo kot trenutno nasilno ravnanje. Glede na že izpostavljeno pristransko obravnavanje je pritožnik predlagal, da v primeru razveljavitve sodbe pritožbeno sodišče določi za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje drugega sodnika.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Stranska intervenientka na strani tožene stranke je v odgovoru na pritožbo zatrjevala, da so pritožnikove navedbe zavajajoče in protispisne, ugotovitve in pravni zaključki sodišča prve stopnje pa pravilni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih kršitev. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila stroške vloženega odgovora na pritožbo ter zahtevala njihovo povračilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. 8. člen ZPP določa, da katera dejstva se štejejo za dokazano, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno določilo tako določa metodološki pristop za ocenjevanje dokazov za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev. Zato pa je neutemeljen pritožbeni očitek o podanosti takšne kršitve, utemeljevan s trditvami o nasprotnosti dejstev, da je toženec tožniku priznal del zavarovalnine, ker je ugotovil, da je prišlo do vandalizma, sodišče pa je opirajoč se na izvedeniško mnenje izvedenca zahtevek tožnika za plačilo zavarovalnine iz takšnega zatrjevanega zavarovalnega rizika zavrnilo. Sicer pa so pritožbene trditve, da je toženec pred pravdo tožniku plačal del zavarovalnine zaradi ugotovitve, da je prišlo do vandalizma, protispisne. Kot je izrecno povzelo tudi sodišče prve stopnje, je toženec v predmetnem postopku izrecno zatrjeval, da je del zavarovalnine tožniku pred pravdo plačal zgolj zaradi mirne rešitve spora, brez priznanja temelja.

7. ZPP kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena opredeljuje kot kršitev ″če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju″. 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP pa ta opredeljuje ″če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi″. Torej, če sodišče v razlogih sodbe navaja vsebino navedenih listin v nasprotju z njihovo dejansko, pravo vsebino. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti takšnih kršitev, utemeljevani z nasprotjem razlogov sodbe o odločilnih dejstvih z listinami v spisu in ker sodišče v sodbi ne omenja posameznih delov izpovedb posameznih prič. Slednji sicer predstavlja očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, na katerega bo pritožbeno sodišče odgovorilo spodaj. Pavšalen, glede očitkov o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede posameznih pravno pomembnih dejstev pa neresničen in neutemeljen, kot bo obrazloženo spodaj, pa je tudi pritožbeni očitek o ″pristranosti″ odločitve sodišča prve stopnje, ker bi naj svojo odločitev naslonilo le na izpovedbo stranske intervenientke in izvedeniško mnenje izvedenca A. v delu, ki ni nasprotoval interesu stranske intervenientke in s takšnimi trditvami zatrjevana kršitev 8. člena ZPP in 6. člena EKČP. 8. Kot je izrecno pojasnilo sodišče prve stopnje, je dokazni predlog za vpogled v fotografije, ki jih je tožnik predložil s pripravljalno vlogo z dne 19. 6. 2019, kar je po prvem naroku (ta je bil opravljen 6. 3. 2018), zavrnilo zato, ker ob njihovi predložitvi tožnik ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel predložiti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Zato pa s poudarjanjem tega, kaj je sicer tožnik navajal o ravnanjih stranske intervenientke v tej in predhodnih vlogah in da je v navedeni pripravljalni vlogi sicer (samo) navedel, da jih je posnel izvedenec A. na ogledu, pritožnik ne more izpodbiti pravilnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikov dokazni predlog za njegovo dodatno zaslišanje, da bi tako lahko pojasnil okoliščine njegove razprave z izvedencem A. ob ogledu izvedenca, zavrnilo kot nepotreben, saj je te ugotovilo na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja izvedenca in njegove ustne dopolnitve, v kateri je izvedenec (obsežno) odgovarjal in prepričljivo odgovoril in pojasnil vse okoliščine, tudi v zvezi s tožnikovimi vprašanji o okoliščinah ogleda, mnenje izvedenca pa je štelo jasno, argumentirano in brez notranjih nasprotij. Zato pa tožnik s pavšalnimi trditvami o kršitvi procesnih pravil o prekluziji ne more omajati pravilnosti takšnega razlogovanja. Neutemeljeni pa so tudi pritožnikovi, s sklicevanjem na kršitev istih pravil (o prekluziji) utemeljevani pritožbeni očitki v zvezi z zavrnitvijo njegovega dokaznega predloga za določitev novega izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno tega zavrnilo s sklicevanjem na določilo 254. člena ZPP, ki določa pogoje za ponovitev dokaza z drugim izvedencem, ki pa glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke A. ocenilo kot jasnega, argumentiranega, popolnega in brez notranjih nasprotij, niso bili izpolnjeni.

10. Kot je razvidno iz razlogov pod točko 4, 5 in 6 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje z dne 7. 6. 2018 (list. št. 38 in 39 spisa), s katerimi je sodišče prve stopnje dopustilo stransko intervencijo Z. P. na strani tožene stranke, je to dopustilo na podlagi zaključka, da je podan njen pravni interes, da toženec v predmetni pravdi zmaga, saj bi glede na to, da bi naj bila glede na trditve tožnika v predmetnem postopku Z. P. (so)povzročiteljica škode, katere povrnitev tožnik zahteva od toženke, imela toženka v primeru uspeha tožnika (na podlagi prvega odstavka 963. člena OZ) od nje pravico zahtevati to, kar je izplačala tožniku. Takšni razlogi in zaključki sodišča prve stopnje so pravilni in jih tožnik s pritožbenimi protispisnimi trditvami ne more omajati.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah od 26 do 35 obrazložitve, ob navedbi trditev pravdnih strank v zvezi z vsako od posameznih po tožniku zatrjevanih škod v stanovanjskem in gospodarskem objektu in ob tem s podajo dokazne ocene izvedenih dokazov in obrazložitvijo dokaznih zaključkov za vsako od po tožniku uveljavljenih škod, ki bi jo naj v času od novembra 2016 do izročitve objektov 7. 1. 2017 povzročila Z. P., obrazložilo zakaj tožnikovim trditvam o nastanku zatrjevanih škod in njihovi namerni povzročitvi s strani Z. in R. P., ni sledilo. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z vsako od uveljavljenih oziroma zatrjevanih škod so življenjsko logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče pa sicer odgovarja le na tiste pritožbeno izpostavljene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je tožnik toliko konkretizirano opredelil, da je nanje mogoče odgovoriti.

12. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedb številnih prič, ki so sodelovale pri selitvi Z. P. pred novembrom 2016, ugotovilo, da je ob selitvi elektrika v objektu bila, električni kabli niso bili poškodovani, električna omarica pa je bila zaprta. Na podlagi dopisa Eektra ... z dne 4. 4. 2019, izpovedbe njenega delavca V. in izpovedbe Z. P. je ugotovilo, da je bila po naročilu Z. P. že po selitvi v objektu odklopljena elektrika, to pa 17. 11. 2016 s strani delavcev Elektra ..., ob odklopu elektrike pa so delavci Elektra ... iz elektro omarice odvzeli tudi števec. Na podlagi ogleda podanega izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke A. je sodišče ugotovilo, da je šlo za pravilno in strokovno odstranitev števca iz omarice, saj je bil ta pravilno odklopljen, kabli niso bili poškodovani ali prerezani ter da sicer ni znakov nasilnega odstranjevanja. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da tožnik svojih trditev o nameravani povzročitvi škode s strani Z. P. na elektro inštalacijah ni dokazal. Zato pa pritožnik s pritožbenim zatrjevanjem, da so tožnik, R. M. in J. R. potrdili, da so ob vstopu v hišo 7. 1. 2017 videli to, kar izhaja iz fotografij, ki jih je priložil tožnik ter s protispisnim zatrjevanjem, da je sodišče svoje ugotovitve naslonilo zgolj na neprepričljivo izpovedbo Z. P. in neprepričljivo mnenje izvedenca gradbene stroke, ne more omajati prepričljivosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje.

13. Tudi v zvezi s tožnikovimi trditvami o v času od novembra 2016 do januarja 2017 s strani Z. P. namerno povzročeni škodi na toplovodni instalaciji hiše, v zvezi s to pa o odstranjenem kotlu na trdo gorivo in o porezani instalaciji kot delu kurilnih naprav in instalacij v kurilnici, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb Z. P., R. P. (da že od leta 2010 teh kurilnih naprav in instalacij niso uporabljali za ogrevanje, ker so takrat dotrajani kotel za trdo gorivo odstranili, zato pa so se od takrat dalje ogrevali s štedilnikom na drva v kuhinji), potrdila A. s.p., ... z dne 21. 6. 2016, ki je sicer v objektu opravljal letne preglede kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav (in ki je v potrdilu, ki ga je izdal tega dne po pregledu takšnih naprav v hiši kot kurilno napravo za ogrevanje opredelil in opisal le štedilnik na trdo gorivo v kuhinji) in izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke A. (da se je stanovanjski objekt v letu 2016 dejansko ogreval s štedilnikom v kuhinji, saj glede na nestrokovno odstranjen kotel na drva v kurilnici sistem centralnega ogrevanja niti ni mogel delovati in se uporabljati, glede na iz po tožniku predloženih fotografij razvidno delno zarjavelost cevi, pa je bil kotel na drva odstranjen že pred časom, vendar ni mogel opredeliti časovno kdaj), zaključilo, da je do odstranitve peči na trdo gorivo in posledičnih poškodb instalacije v kurilnici prišlo že v času pred mesecem novembrom 2016 in da zato niso dokazane tožnikove trditve, da sta jih Z. in R. P. namenoma poškodovala v času ob oziroma po njuni izselitvi in tik pred izročitvijo objekta tožniku. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi in jih pritožnik s pritožbeno drugačno, vendar le delno dokazno oceno in trditvami, da je sodišče ignoriralo ugotovitve V., da je bilo po letu 1996 centralna na novo izdelana, ne more omajati. Izpostavljene ugotovitve V. sicer niti niso v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

14. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi 53. člena Splošnih pogojev AS 01-DOM-01/14, kot sestavnega dela zavarovalnih pogodb tožnika in toženca, ugotovilo, da je bila škoda na steklih v oknih in steklenih pregradnih stenah ter steklih na svetilih iz pogodbeno dogovorjenega zavarovanja izrecno izključena in je zato sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek v delu, kjer je zahteval takšno škodo zavrnilo že zaradi njegove materialnopravne neupravičenosti takšnega zahtevka (kar pritožbeno ni niti izpodbijano), pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s takšno škodo pravno niso niti pomembni. Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja.

15. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zatrjevane škode, ki bi naj nastala v zatrjevanem obdobju od meseca novembra 2016 do 7. januarja 2017 in bi jo naj namenoma povzročila Z. P. ni dokazal, ker zatrjevana škoda v tem času ni nastala oziroma je niso povzročili Z. in R. P. oziroma je bila iz zavarovalnega jamstva zavarovalnice izrecno izključena, je to pravilno tožnikov zahtevek na plačilo zavarovalnine iz obravnavanih zavarovalnih pogodb zavrnilo. Ob takšnih razlogih zavrnitve pa opredeljevanje pogodbene vsebine pojma ″vandalizem″ ni bilo niti potrebno.

16. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, stranski intervenientki na strani toženca pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Potrebne pritožbene stroške stranske intervenientke predstavljajo stroški vloženega odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR. Te predstavljajo sestava odgovora na pritožbo po 21/I OT 750 točk (1 točka je 0,60 EUR) oziroma 450,00 EUR, 2 % materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 9,00 EUR in 22 % DDV 100,98 EUR.