Jedro

Besedne žalitve in neustrezno tožnikovo ravnanje, ko je podrl tožencu ograjo, niso podlaga za sokrivdo v okoliščinah, v kakršnih je toženec poškodoval tožnika. Toženec, ki je od tožnika mlajši in telesno močnejši, je z udarcem v glavo s posledicami zlomov obraznih in čeljustnih kosti močno presegel predhodni besedni obračun.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 1.037.450,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 273.676,10 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je dne 20.6.1992 toženec udaril tožnika s pestjo in ga poškodoval. Upoštevalo je tožnikovo 10 odstotno sokrivdo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožencu je naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.997.722,00 SIT in 304.084,50 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Toženčevo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je toženčevo izključno krivdo. Tožnikovemu zahtevku je v celoti ugodilo tudi po višini.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da sta obe sodišči upoštevali le izpoved tožnika, priče pa so dogodek opisale drugače. Tožnik je samovoljno izruval toženčevo betonsko ograjo in toženca žalil. Navaja, da so v spisu podatki o prometni nesreči, v kateri se je tožnik poškodoval, poškodbe pa želi naprtiti tožencu. K zdravniku je šel šele več dni po spornem dogodku. Pri tožniku ni mogoče govoriti o postkomocionalnem sindromu. Zavzema se za drugačno dokazno oceno in sicer, da bi bilo treba verjeti njegovi ženi. Meni, da je razmerje krivde 70 proti 30 v korist toženca. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavani zadevi še uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka utemeljuje očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP z navedbami, da sodišče ni upoštevalo izpovedb prič in da se je oprlo samo na tožnikovo pričevanje. To ni točno, ker sodbi upoštevata pričevanje M. V., kazenski spis opr. št. K 64/95 Okrožnega sodišča v Novem mestu, izvedensko mnenje dr. A. Š. in izpovedi obeh strank. Sodišči sta izvedli obsežen dokazni postopek in oprli svoje ugotovitve na podrobno obrazloženo oceno dokazov. Revizija ne pojasni, v čem naj bi bilo nasprotje med zapisniki in listinami ter tem, kar o njih navajata sodbi. Sodbi ugotavljata razlike med pričevanjem toženčeve žene in drugimi dokazi in navajata, v čem priči verjameta in v čem ne. Pri tem ni prišlo do nobene kršitve določb pravdnega postopka. Toženec v resnici ne utemeljuje procesnih kršitev, temveč se zavzema za drugačno oceno dokazov in s tem za drugačno ugotovitev dejanskega stanja. To pa glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji sojenja ni mogoče. Obseg poškodb in njihov nastanek sta sodišči ugotovili na podlagi izvedenskega mnenja dr. Š.. Teh ugotovitev ni mogoče spodbijati s povsem nedoločnimi navedbami o prometni nesreči, v kateri naj bi se tožnik poškodoval. Tožena stranka zanika postkomocionalni sindrom pri tožniku, s tem pa nehote povzema izvedensko mnenje dr. Š. in na njem temelječe ugotovitve sodišča. Izvedenec je namreč izključil pretres možganov in zlom lobanjskega dna in v zvezi s tem možnost nastopa organskega psihosindroma. Ta revizijski očitek je torej povsem zgrešen.

Glede na navedeno revizijske navedbe ne potrjujejo uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Navedene bistvene kršitve določb postopka ni. Sodba druge stopnje je s tem, ko je ugotovila izključno krivdo toženca in s tem, ko je ugodila celotnemu zahtevku po višini, popravila napake prve stopnje. Pravilno je tudi stališče višjega sodišča, da besedne žalitve in neustrezno tožnikovo ravnanje, ko je podrl tožencu ograjo, niso podlaga za sokrivdo v okoliščinah, v kakršnih je toženec poškodoval tožnika. Toženec, ki je od tožnika mlajši in telesno močnejši, je z udarcem v glavo s posledicami zlomov obraznih in čeljustnih kosti močno presegel predhodni besedni obračun. Pretiranost njegove reakcije je očitna. Tožnik toženca ni ogrožal, zato toženec ni bil v nobeni nevarnosti. Besednih žalitev ni dopustno vračati na tak način. Tudi predhodno neustrezno tožnikovo ravnanje v zvezi s sporno ograjo ne more predstavljati sokrivde. Vsekakor fizično obračunavanje ni sprejemljiv način za razreševanje sporov. Zato je sodišče druge stopnje pravilno izključilo uporabo 192. člena Zakona o Obligacijskih razmerjih (ZOR) in se oprlo na 154. člen tega zakona.

Toženec ne osporava višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče na podlagi preizkusa po 386. členu ZPP ugotavlja, da je odškodnina s sodbo druge stopnje priznana v skladu z merili po 200. členu ZOR.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).