Jedro

Tožena stranka (Vlada RS) in prvostopni organ (Ministrstvo za notranje zadeve) sta se v obrazložitvi svojih odločb (prvostopni organ je tožeči stranki zavrnil vlogo za priznanje statusa begunca, tožena stranka pa zavrnila njeno pritožbo zoper prvostopno odločbo) ukvarjala le z razlogom pobega tožeče stranke iz takratne JLA (januar 1992), nista pa razčistila vseh relevantnih okoliščin, po navedbah tožeče stranke med upravnim postopkom, ki se nanašajo na preganjanje tožeče stranke in njene družine v domačem kraju v Vojvodini in ki so navedene kot razlogi za pridobitev statusa begunca v zakonu o tujcih in v konvenciji o statusu beguncev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije z dne 31.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 17.2.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za priznanje statusa begunca. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prišlo do bega tožnika od doma 8.1.1992 ob 2. uri zjutraj, ko je bil s strani znanca, ki je raznašal vpoklice v rezervni sestav vojske Zvezne Republike Jugoslavije (tedaj še očitno JLA), opozorjen, da je med vpoklicanimi osebami tudi njegovo ime. Po mnenju tožene stranke je za odločitev o priznanju statusa begunca zato treba upoštevati predvsem tožnikovo izjavo, ki jo je podal v Policijski postaji dne 13.1.1992, takoj po prihodu v Republiko Slovenijo, da je pobegnil od doma zaradi izognitve služenja v vojski. V času, ko je prišel v Republiko Slovenijo je bil očiten razlog zapustitve doma v izognitvi tožnika služenja vojski. Po mnenju tožene stranke je dejanje vpoklica v rezervni sestav vojske v neki državi treba šteti kot legitimen akt vsake suverene države. Določba 34. člena zakona o tujcih med posameznimi primeri ogroženosti posameznih oseb, zaradi katerih se jim sme priznati status begunca, te oblike osebne ogroženosti ne navaja. Tožnik pa razen splošnega nestrinjanja s srbsko politiko, kakšnega drugega utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bil v Republiki Srbiji pred 8.1.1992 (to je dnem pobega) preganjan, ni uspel dokazati. Kot navaja v pritožbi, pa je imel od 10.10.1991 tudi potni list, izdan v Zrenjaninu, z veljavnostjo do 19.3.1996, s katerim je legalno pripotoval v Ljubljano z avtobusom preko Sarajeva. Zato je zavrnila njegovo pritožbo proti prvostopni odločbi kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je prepričan, da pristojni organi Republike Slovenije, ki so vodili upravni postopek, niso pravilno ugotovili dejanskega stanja. Prvič je bil zaslišan na Policijski postaji dne 13.1.1992, kjer se je javil takoj po prihodu v Slovenijo. Zaslišanje je opravil dežurni policist. Ni bil deležen pravnega pouka, kot tudi ni dobil formularja za vlogo za priznanje statusa begunca. Takrat mu ni bila vročena kopija zapisnika in tudi ne kasneje, čeprav je to večkrat zahteval. Pojasnjeno mu tudi ni bilo, zakaj prisotni policist ni zapisal njegove celotne izjave, ampak očitno le eno samo njegovo izjavo, na katero se opira tožena stranka v izpodbijani odločbi, in sicer, da je pobegnil od doma zaradi izognitve služenja vojski. Zaslišan je bil tudi dne 13.4.1992. Ta zapisnik pa mu je bil vročen. V njem je med ostalim izjavil, da je v Slovenijo pripotoval iz Sarajeva, ker srbsko-madžarske meje, kljub veljavnemu potnemu listu ni smel prestopiti brez "osebnega dovoljenja", to je dovoljenja srbskih vojaških oblasti. Nobeden pripadnik katerekoli manjšine v Srbiji takega dovoljenja ne dobi. Izjavil je tudi, da se je stalno izvajal velik pritisk srbskih oblasti zaradi njegove nacionalne in verske pripadnosti, saj je po narodnosti Slovak, po veroizpovedi pa rimokatolik. Navajal je tudi, da je zapustil rojstni kraj ne le zaradi poziva v vojsko, ampak zaradi sistematičnega maltretiranja in splošnega diskriminatornega ravnanja srbskih oblasti in srbskega prebivalstva do pripadnikov slovaške manjšine v Vojvodini ter da je imel namen pobegniti že veliko prej, vendar so mu zadrževali podaljšanje potnega lista. Poleg tega je tudi povedal, da je bil večkrat pretepen na policiji, kamor so ga privedli le zato, ker je policist na cesti na primer ugotovil po osebni izkaznici, da je Slovak in ker je bil znan po tem, da nasprotuje srbski politiki in da se ne strinja z njihovim početjem, ne le v Vojvodini, ampak po vsej prejšnji Jugoslaviji. Povedal je tudi, da je njegovo dekle, ki je srbske narodnosti, doživljala stalne grožnje in žaljivke srbskega prebivalstva prav zaradi njegove narodnostne pripadnosti in veroizpovedi. V tem in mnogih drugih razgovorih v upravnem postopku je pojasnjeval dejansko stanje in okoliščine svoje odločitve. Med drugim je pojasnjeval tudi svoje politično delovanje. Ni mu znano, zakaj prisotni policijski inšpektor ni zapisal celotne njegove izjave. Bil je prisiljen poiskati si zatočišče in zaščito pred preganjanjem. Tako se je zatekel v demokratično državo, ki mu bo po njegovem prepričanju nudila nujno zaščito in hkrati razumela zgodovinske in sedanje dejanske objektivne okoliščine v njegovi domovini bolje kot katerakoli druga demokratična država. Gre namreč za to, da preprosto ne more več ostati v Srbiji oziroma tako imenovani Zvezni Republiki Jugoslaviji, ne da bi bilo resno ogroženo njegovo življenje, v najboljšem primeru pa njegova prostost, in to tako zaradi njegove nacionalne in verske pripadnosti, kot tudi zaradi njegovega pobega pred bojevanjem in pobijanjem in nenazadnje zaradi njegove politične dejavnosti in političnega prepričanja. Upoštevati je potrebno tudi njegov strah skozi perspektivo razvoja dogodkov v prihodnosti. Tožena stranka ga z izpodbijano odločbo postavlja v položaj, kot da ji niso znane vse podrobnosti okrutnosti, ki se dogajajo pred njenim pragom. Ne upošteva številnih njegovih navedb, ki jih je obrazložil v svoji pritožbi. Ne upošteva celo poročila posebnega odposlanca Organizacije združenih narodov Tadeusa Mazowieckega, v katerem nedvoumno opisuje izvajanje nasilja Srbov nad manjšinami od Kosova do Vojvodine. Ne upošteva tudi dejstva, da je slovenska država s svojim vstopom v mednarodno skupnost in v Organizacijo združenih narodov sprejela tudi določene obveznosti glede spoštovanja mednarodnih aktov, konkretno konvencije o statusu beguncev, ki je na podlagi 21. točke akta o notifikaciji nasledstva konvencij Organizacije združenih narodov postala del notranjega slovenskega prava. Tožena stranka očitno pozablja tako dogodke na tleh prejšnje Jugoslavije, kot tudi njegovo preganjanje zaradi njegove narodne in verske pripadnosti. Zbežal je namreč pred preganjanjem zaradi svoje narodnostne pripadnosti, kar pa tožena stranka ne omenja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Prepričan je, da izpolnjuje pogoje 34. člena zakona o tujcih, saj je zapustil ozemlje Republike Srbije, takrat še v sklopu SFRJ, katere državljan je, da bi se izognil preganjanju zaradi svoje narodnostne pripadnosti in vpoklica v srbsko agresorsko vojsko, ki ne spoštuje temeljnih načel mednarodnega vojnega in humanitarnega prava, kar je bila le kaplja čez rob. Svojo odklonitev sodelovanja v zločinskem početju šteje več kot le za upravičeno. Splošno znani dejstvi pa sta netoleranca in negativni pristop srbskih oblasti do instituta ugovora vesti. Po njegovem prepričanju so v tem primeru podani pogoji za priznanje statusa begunca, ob upoštevanju 34. člena zakona o tujcih, konvencije o statusu beguncev (2. točke oddelka A 1. člena) ter ob upoštevanju priročnika o postopku in merilih za določitev položaja begunca, ki ga je v neuradnem prevodu priložil tožbi. V 168. točki je ugotovitev, da je lahko oseba, ki pobegne pred rekrutiranjem, begunec, če je njen pobeg povezan z drugimi relevantnimi motivi. Vsekakor gre v njegovem primeru za dovolj relevantna objektivna dejstva, da bi jih lahko upoštevali organi Republike Slovenije. Iz 169. in 171. točke navedenega priročnika, ki temelji na konvenciji in protokolu o statusu beguncev, pa izhaja, da je upravičen do statusa begunca, saj je splošno znano dejstvo, da bi bil strogo kaznovan, če bi bil vrnjen v Srbijo. Zaveda se, da ima država diskrecijsko pravico pri odločitvi, ali bo določeni osebi podelila status begunca, vendar pa morajo biti pri tem spoštovana procesna pravila. Tožena stranka mora pri svoji odločitvi navesti razloge in izvesti vse potrebne dokaze, kot tudi upoštevati objektivne okoliščine. Prepričan je, da tožena stranka ni ugotavljala pomembnih okoliščin v zvezi z njegovim preganjanjem in narodnostjo. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in še dodaja: Tožnik je podrobno opisal vse relevantne okoliščine, ki so ga vodile k zapustitvi domačega kraja, v prošnji z dne 14.1.1992, ki je priložena vlogi za priznanje statusa begunca, izpolnjeni 13.1.1992 v takratni Postaji milice. Iz te prošnje, ki jo je napisal četrti dan po prihodu v Republiko Slovenijo, je razvidno dejansko stanje, ki je tožnika privedlo do odločitve, da zapusti A. v Vojvodini. Vse ostalo, kar navaja sedaj, je rezultat poteka kasnejših dogodkov na ozemlju prejšnje SFRJ. Te razmere pa ne morejo vplivati na spremembo odločitve glede priznanja statusa begunca, pač pa le glede odločanja o prisilni odstranitvi tujca v Republiko Srbijo (33. člen zakona o tujcih). Ravnanje tožnika v času po prihodu v Republiko Slovenijo kaže, da ni nikoli mislil na to, da bi si pridobil status begunca, ker sploh ni vedel, da obstaja možnost za to, ampak je iskal le zaposlitev. Šele ko je ostal brez sredstev in ko se je zglasil v uradu Karitasa in kasneje Rdečega križa Slovenije zaradi pridobitve finančne pomoči, je bil napoten, naj se prijavi na Postaji milice. Tožnik ima na domu v A. brata, s katerim si dopisujeta. Le-ta mu v pismih sporoča o poostrenih sankcijah, ki jih izvajajo oblasti zoper osebe, ki se izmikajo vojaški obveznosti. Prav tako je ostala na svojem domu tudi tožnikova mati. Oba sta slovaške narodnosti. Vse to potrjuje ugotovitev prvostopnega organa in tožene stranke, da je razlog tožnikovega pobega od doma v njegovem odklanjanju služenja rezervnega sestava takratne JLA, niso pa razlog pobega okoliščine, ki jih predvideva 34. člen zakona o tujcih. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 34. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTuj) se sme v Republiki Sloveniji priznati status begunca tujcu, ki je zapustil državo, katere državljan je, ali v kateri se je za stalno naselil kot oseba brez državljanstva, da bi se izognil preganjanju zaradi svojega političnega prepričanja, kulturnega ali znanstvenega udejstvovanja, ali narodnostne, rasne oziroma verske pripadnosti.

Po določbi člena 1 A konvencije o statusu beguncev, ki je del notranjega prava Republike Slovenije (Uradni list SFRJ, št. 7/60- Mednarodne pogodbe in Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe, št. 9/92), je v točki 2 navedeno, da se v skladu s to konvencijo izraz "begunec" uporablja za vsako osebo, ki se upravičeno boji, da bo preganjana zaradi svoje rase, svoje vere, svoje narodnosti, svoje pripadnosti kakšni družbeni skupini ali zaradi svojih političnih mnenj, in ki se znajde izven države, katere državljanstvo ima, in ki ne želi ali zaradi strahu noče poiskati varstvo te države.

Po 1. odstavku 2. člena pravilnika o načinu reševanja prošenj za priznanje statusa begunca in njihovi osnovni oskrbi (Uradni list RS, št. 25/91-I - pravilnik) mora uradna oseba ob izpolnjevanju obrazca prosilca posebej poučiti, da v osebni izjavi, ki jo podaja, navede vsa dejstva, ki dokazujejo, da gre za begunca v smislu določb 34. člena zakona o tujcih in člena 1 A konvencije o statusu beguncev.

Prvostopni organ in ne tožena stranka nista v upravnem postopku razčistila vseh okoliščin, ki se nanašajo, po tožnikovih navedbah med upravnim postopkom, na preganjanje tožnika in njegove družine (matere in brata) kot pripadnika slovaške narodnosti v njegovem domačem kraju v Vojvodini, ki so navedene kot razlogi za pridobitev statusa begunca v citiranih določbah. Prvostopni organ in tožena stranka sta se v obrazložitvi svojih odločb ukvarjala le z razlogom tožnikovega pobega od doma zaradi izognitve služenja v takratni JLA.

V dopolnilnem postopku bo potrebno te okoliščine razčistiti z uporabo vseh možnih dokazil po 159. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Pri tem sodišče napotuje toženo stranko tudi na poročilo Tadeusza Mazowieckega z dne 10.2.1993, posebnega poročevalca Komisije za človekove pravice v sestavi ekonomskega in socialnega sveta Združenih narodov, ki ga je zahtevala ta komisija s svojo resolucijo 1992/S-1/1 z dne 14.8.1992, o stanju človekovih pravic na območju prejšnje Jugoslavije (v zvezi z Vojvodino na straneh 40-42 - točke 182 - 190, predvsem točke 184, 185 in 190), na kar opozarja tožnik v tožbi.

Glede na navedeno bo morala tožena stranka ponovno obravnavati tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi in o njej odločiti v skladu z določbami 242. člena ZUP.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).