Jedro

Skladno z 1. odst. 7. čl. ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo in je sodišče na ugotavljanje teh dejstev in izvajanje teh dokazov vezano. Skladno z 2. odst. 7. čl. ZPP lahko samo ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvaja tiste dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP), vendar pa mora tudi v tem primeru dati strankam možnost, da se o njih izjavijo. Sodišče lahko torej (z izjemo iz 2. odst. 7. čl. ZPP) izvede le tiste dokaze, ki so jih stranke predlagale in skladno z 8. čl. ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči po svojem prepričanju, katera dejstva šteje za dokazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2. in 3. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa disciplinskih organov tožene stranke z dne 21.7.2000 št. Dsc 1/2000 in z dne 31.8.2000 št. Dsc 2/2000, naložilo toženi stranki, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od 6.9.2000 do 15.12.2000, mu obračuna prikrajšanje pri plači za čas od 4.7.2000 do 15.12.2000, mu odvodu davkov in prispevkov nakaže pripadajoče neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega prisojenega zneska v plačilo do plačila, mu povrne stroške postopka v višini 264.282,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, zavrnilo pa je zahtevek tožnika po razveljavitvi sklepa tožene stranke z dne 3.7.2000 in 31.8.2000 o začasni odstranitvi tožnika z dela.

Zoper del navedene sodbe, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu tožbenemu zahtevku, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik aparate za šivalne stroje za potrebe A. v maju oz. juniju 2000 izdelal po naročilu M. F., čeprav je tožnik na zaslišanju priznal, da nadrejenemu delavcu ni povedal, za koga te aparate dela in čeprav priče iz A. niso ponudile materialnih dokazov za plačilo teh aparatov toženi stranki. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede vzdrževanja strojev, motenja delavk pri delu in telefoniranja, saj je v celoti verjel le navedbam tožnika. Sporno je tudi pričanje Z. M. (ki je v sorodstvenem razmerju s tožnikovo ženo) in S. S., s katerima se je največ pogovarjal med delom in ki sta se po navedenih dogodkih zaposlile v drugem podjetju. Sodišče prve stopnje je tudi bolj verjelo tožniku, ki je glede vzdrževanja na splošno govoril o času pred obdobjem, za katero se mu očita slabo vzdrževanje in temu, da je možno vzdrževanje strojev le z novimi rezervnimi deli.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo tožene stranke in mu povrne stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnik ob soočenju z M. F. pojasnil, da je v času razgovora v mehanični delavnici izdeloval aparat za dvoigelni stroj za potrebe proizvodnje tožene stranke in ne za potrebe A. Ta aparat se še vedno nahaja pri toženi stranki. Tožnik ni na lastno pobudo nikoli izdelal aparata za A. in ob tem prejel kakršnegakoli plačila, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Pritožbene navedbe tožene stranke, da predstavniki A. niso ponudili materialnih dokazov o tem, da je tožena stranka za izdelavo aparatov prejela kakšno plačilo, ni predmet spora v tem postopku, ki teče zaradi nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V discipinskem postopku mora delodajalec dokazati odgovornost delavca za kršitev delovne obveznosti in povzročeno škodo, zato bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnik za potrebe A. aparate samovoljno izdelal in zanje prejel plačilo. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na spornost izpovedb prič Z. M. in S. S.. Tožnik pa dvomi v verodostojnost izpovedbe priče M. F., ki je zaposlen pri toženi stranki in ki je tudi vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, zaradi česar je zainteresiran, da bi tožena stranka v pravdi uspela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

1. odst. 7. čl. ZPP je naložil strankam obveznost, da morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Na ugotavljanje teh dejstev in izvajanje teh dokazov je vezano tudi sodišče, razen v primeru iz 2. odst. 7. čl. ZPP, na podlagi katerega lahko sodišče ugotavlja tudi tista dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvaja tiste dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP). Tudi v takem primeru pa sodišče svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. 1. odst. 212. čl. ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče lahko torej (z izjemo iz 2. odst. 7. čl. ZPP) izvede le tiste dokaze, ki so jih stranke predlagale, pri čemer pa po 8. čl. ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči po svojem prepričanju, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki sta jih v cilju dokazovanja zatrjevanih dejstev predlagali obe pravdni stranki (z izjemo zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke, ki se vabilu na zaslišanje ni odzvala), ugotovilo, da tožnik očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti ni storil, zaradi česar je razveljavilo sklepa disciplinskih organov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Pritožbeno sodišče z ozirom na predlagane in izvedene dokaze soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe. Sodišče prve stopnje je tako prepričljivo zaključilo, da izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožnik storil očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Iz izvedenega dokaznega postopka tako ne izhaja, da bi tožnik nezakonito razpolagal z sredstvi tožene stranke, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik en aparat za podjetje A. izdelal po naročilu vodje proizvodnje F. M.. Pri tem je tudi priča M. pojasnil, da je tožnik v okviru dogovora med toženo stranko in podjetjem A. v letu 1999 in začetku leta 2000 popravljal ali celo izdeloval določene aparate za šivalne stroje za podjetje A. Priča M. je sicer izpovedal, da naj bi za tri aparate, ki naj bi jih tožnik izdelal, izvedel od M. Š., vendar je priča Š. M. v soočenju s pričo M. izrecno zanikal, da naj bi M. dejal, da tožnik izdeluje te aparate in da bi tožnik dobil kaj plačanega s strani podjetje A. Z ozirom na to, da je tudi direktor A. F. Ž. enako kot tožnik izpovedal, da je tožnik za to obdobje izdelal le en aparat in da je A. vse stroške plačevala le toženi stranki, nič pa tožniku, in ker tožena stranka glede navedenega ni predlagala v izvedbo drugih dokazov, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožnik neupravičeno razpolagal s sredstvi tožene stranke.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz izpovedbe priče M. ne izhaja, da naj bi sodelovanje med toženo stranko in A. prenehalo v februarju 2000, tako da je pritožbena navedba tožene stranke glede tega neutemeljena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da je tožnik aparate za šivalne stroje izdelal po naročilu M. F., saj je sodišče po izpovedbi tožnika, prič Ž. F., Š. M. in M. M. zaključilo le, da ni verjeti izpovedbi priče M., po kateri naj bi tožnik izdelal tri aparate za šivalne stroje za podjetje A. in zanje dobil tudi plačilo, ki naj ga ne bi vrnil toženi stranki in po kateri naj bi tri aparate odtujil. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni bilo dokazano nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja. V zvezi s tem je neosnovana pritožba tožene stranke, da bi morale priče iz A. predložiti materialne dokaze za plačilo aparatov tožene stranke. Odnos med A. in toženo stranko glede plačevanja dogovorjenih in opravljenih storitev ni predmet tega individualnega delovnega spora, kolikor pa tožena stranka meri na to, da je tožnik prejel določeno plačilo od A., ki je bilo namenjeno toženi stranki, bi morala to podkrepiti z ustreznimi dokazi.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze tudi v zvezi s preostalima dvema očitanima kršitvama delovne obveznosti, ki sta se nanašali na neizpolnjevanje, nevestno oz. nepravočasno izpolnjevanje delovnih obveznosti in na povzročanje zastojev v proizvodnji in poslovanju organizacije. Iz tega razloga so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje verjelo le navedbam tožnika oz. izpovedbam prič Z. M. in S. S., katerih pričevanje naj bi bilo sporno. Sodišče prve stopnje je po pretehtanju izvedenih dokazov utemeljeno verjelo izpovedbam tožnika in navedenih prič, pri čemer tožena stranka dokazov, s katerimi bi izpodbijala verodostojnost teh izpovedb, ni predlagala. Tožena stranka se sicer kljub pravilnemu vabljenju ni udeležila nobenega od narokov za glavno obravnavo, ki jih je sodišče prve stopnje opravilo v predmetnem individualnem delovnem sporu, niti ni predlagala sodišču, da bi katerega od teh narokov zaradi odsotnosti zakonite zastopnice tožene stranke preložilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na to, da tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.