Jedro

Ob enakih pogojih se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZKZ, pravico do nakupa določi tako, da ima prednost kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila; da se odobri pravni posel - prodajna pogodba z dne 15. 7. 2015, sklenjena med prodajalko A.A. in kupcem B.B., katerega predmet je kmetijsko zemljišče s parc. št. 1918 k.o. ... (1. točka izreka), da se zavrne zahteva C.C. (v nadaljevanju tožeča stranka) za odobritev pravnega posla, prodajne pogodbe za prodajo istega kmetijskega zemljišča za ceno 11.868,00 EUR (2. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopni organ navedel, da je v ponovnem postopku razpisal ustno obravnavo in upošteval navodila drugostopnega organa ter ugotovil dejstva, ali sta oba sprejemnika ponudbe izpolnjevala pogoje za priznanje statusa kmeta na dan sprejema ponudbe, in sicer glede kriterija pridobivanja pomembnega dela dohodkov s kmetijske dejavnosti. Preveril je, če pri obeh vrednost kmetijskih pridelkov pridelanih na kmetiji vključno s prihodki iz naslova Ukrepov kmetijske politike in naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, dosegajo najmanj 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS v istem obdobju. Glede na to, da je postopek oddaje ponudbe tekel v letu 2015, je pri tem upošteval višino dohodkov iz kmetijstva za leto 2014, vključno s kmetijskimi subvencijami za to leto.

2. Glede B.B. je na podlagi dokazil iz registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) odločbe o subvencijah za leto 2014 ter izjave B.B. za potrebe tega postopka na podlagi določb 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ugotovil, da je imela B.B. v času prijave na ponudbo za prodajo obravnavanega zemljišča status kmeta, da ji je kmetijska dejavnost predstavljala edino dejavnost in da je zemljišča obdelovala sama skupaj z družinskimi člani.

3. Ugotovil je, da sta tako B.B. kot C.C. oba kmeta v smislu 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki jima kmetovanje pomeni edino dejavnost, poleg tega oba zemljišče obdelujeta sama, zato sta oba na enakem mestu med predkupnimi upravičenci za nakup zemljišča parc. št. 1918 k.o. ... Da imata oba prejemnika ponudbe ustrezno izobrazbo v dosedanjem postopku ni bilo sporno, glede na dejstvo, da je bila obema že izdana odločba o priznanju statusa kmeta, prav tako ni dvoma, da sta lastnika kmetijskih zemljišč, C.C. ima v RKG prijavljeno 43,4397 ha njivskih površin, 2,3863 ha vinograda in 35,2883 ha trajnega travnika s skupnim dohodkom na kmetiji skupaj s subvencijami 76.202,00, med tem ko ima B.B. kot nosilka kmetijskega gospodarstva v RKG prijavljeno 20,6151 ha njiv in 26,5189 ha travnika s skupnim dohodkom na kmetiji skupaj s subvencijami 151.867,00. 4. Ker sta tako tožeča stranka kot B.B. oba kot kmeta uvrščena v 4. mesto vrstnega reda predkupnih upravičencev iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, se glede na določbe drugega odstavka istega člena ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prvim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, 2. kmet, ki zemljišče obdeluje sam in 3. kmet, ki ga določi prodajalec. Ob ugotovitvi prvostopnega organa, da obema vložnikoma zahteve za odobritev pravnega posla kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost, in da tudi sama obdelujeta zemljišča, ima predkupno pravico tisti, ki ga določi prodajalec sam. Prodajalka je v skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ izbrala za kupca B.B., zato je prvostopni organ odobril pravni posel-prodajno pogodbo med prodajalko A.A. ter kupcem B.B. 5. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo št. 33008-127/2016/6 z dne 30. 8. 2016 pritožbo C.C. kot neutemeljeno zavrnila.

6. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo prvostopnega organa. V tožbi navaja, da je upravni organ o izpolnjevanju potrebnih pogojev za status predkupnega upravičenca presojal odločbo v mesecu aprilu 2016, vendar na podlagi podatkov iz leta 2014. Pri ugotavljanju dohodkov iz kmetijske dejavnosti se je oprl na podatke iz predhodnega leta in pri tem ni raziskal situacijo, ki zadeva prihodke iz kmetovanja v letu v katerem je bila sklenjena kupna pogodba.

7. V nadaljevanju opozarja na dejstvo, da bi sama morala biti razvrščena na četrto mesto vrstnega reda predkupnih upravičencev po prvem odstavku 23. člena ZKZ, kot kmet mejaš. Tožeča stranka sicer ni neposredni mejaš, saj se njene parcele nahajajo v oddaljenosti par sto metrov od parcele, ki se prodaja, med tem ko so zemljišča kmetije B.B. oddaljena vsaj 5 km. Prvostopni organ bi navedeno situacijo moral upoštevati tako, da bi glede na vsebino in namen zakona dal prednost pri nakupu tožeči stranki in ji s tem omogočil manjše stroške pridelovanja ter časovno lažje delo, v nasprotju z njim pa B.B. svoja zemljišča ne združuje, pač pa jih povečuje na drugi lokaciji.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa navaja, da gre za tožbene novote, ki jih v tem postopku ni mogoče uporabljati.

9. Prizadeti stranki A.A. in B.B. v odgovoru na tožbo pritrjujeta razlogom izpodbijane odločbe. A.A. pri tem dodaja, da je parcelo, ki jo prodaja podedovala od svoje mame in jo želi prodati zaradi oddaljenosti od njenega kraja bivanja ter zaradi socialnih razmer v družini. O prodaji je bil C.C. predhodno obveščen in je izjavil, da zemljišča ne namerava kupiti, zato je dala uradni razpis za prodajo. Za prodajo zemljišč B.B. se je odločila zato, ker je to mlada družina z več otroki, ki bodo nadaljevali s kmetijsko dejavnostjo.

10. B.B. nadalje navaja, da je v neposredni bližini sporne parcele lastnica do 1/2 kmetijskega zemljišča s parc. št. 1920 k.o. ..., ki je od spornega zemljišča oddaljena 20 m, njen mož pa ima v neposredni bližini tudi druge parcele, ki jih obdelujejo.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnim spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z obrazložitvijo odločbe drugostopenjskega upravnega organa in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. Sodišče sledi obrazloženi ugotovitvi prvostopnega organa ter tožene stranke, da tako tožeča stranka kot B.B. izpolnjujeta pogoje za drugega kmeta po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ ter da obema kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost ter da zemljišča obdelujeta sama, pri čemer je B.B. nosilka kmetijskega gospodarstva, njen namestnik pa je Č.Č., člana kmetije pa sta tudi D.D. in E.E. Upoštevaje sodno prakso tega sodišča (sodba II U 512/2013) je treba določbo ZKZ, da mora kmet obdelovati kmetijo sam razlagati tako, da kmet obdeluje zemljišče sam tudi, če ga obdeluje s pomočjo družinskih članov. Glede na obseg in velikost kmetije pa obdeluje kmet zemljišče sam tudi, če za posamezna opravila občasno najame tretjega, saj je obseg teh del, v primerjavi z vsem preostalim delom na kmetiji majhen.

14. Ob enakih pogojih se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZKZ, pravico do nakupa določi tako, da ima prednost kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, nato kmet, ki zemljišče obdeluje sam (1. in 2. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ). Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, da sta oba ponudnika glede zgoraj navedenih pogojev izenačena je bila pri izdaji izpodbijane odločbe tudi po mnenju sodišča pravilno uporabljena 3. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa, da ima pravico do nakupa kmet, ki ga določi prodajalec, to pa je bila kot je bilo nesporno ugotovljeno B.B. 15. Ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka presojati pogoje za status predkupnega upravičenca na dan izdaje izpodbijane odločbe v mesecu aprilu 2016 ni utemeljen. Upoštevaje določbe 21. in 22. člena ZKZ se ugotavlja izpolnjevanje pogojev uveljavljanja predkupne pravice v času sprejema ponudbe. Upoštevaje drugi odstavek 24. člena ZKZ pa se pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti kot pomemben dohodek šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državne pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, to je v konkretnem primeru dohodek iz kmetijske dejavnosti, ki sta ga prejela predkupna upravičenca v letu 2014. 16. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na predkupno pravico kmeta mejaša iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ predstavlja tožbeno novoto, ki je skladno z določbami tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, česar pa tožeča stranka niti ne dokazuje niti ne izkazuje.

17. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa ni utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih sodišče ne more upoštevati, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.