Jedro

Presoja izključitve odgovornosti železnice za prtljago, ki je bila ukradena iz avtomobila med prevozom le-tega po železnici.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 6.037,00 DEM s 4,5% obrestmi od 16.2.1987 dalje do dneva plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka mora toženi povrniti pravdne stroške v znesku 88.313,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 6.037,00 DEM skupaj z vtoževanimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja z uporabo 2. odst. 685. čl. ZOR, saj v konkretnem primeru ni šlo za predajo prtljage na prevoz. Toženka ne ve, koliko stvari je dejansko bilo med prtljago in še manj, koliko so bile vredne. Toženka je prevzela na prevoz avtomobil, ki je bil pravilno naložen. Nadalje se ne strinja z razlago glede prevoznih pogojev. Pogoji prevoza so bili ustrezno objavljeni, tudi v nemščini in zato tožniku razumljivi. Iz le-teh pa sledi, da se prtljaga v avtomobilu prevaža na lastno odgovornost. Objektivna odgovornost ne prihaja v poštev. Tudi sodna praksa je že upoštevala določbe Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu in Tarife za prevoz stvari na progah JŽ. Prav tako je nepravilna razlaga 143. čl. ZOR. Razlaga sodišča je namreč prestroga do prevoznika, ko naj bi na lasten riziko prevažal prtljago kot "mačka v žaklju", saj prevoznik ni vedel ne za količino ne za vrednost predmetov. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizija je utemeljena. Tožnik v konkretnem primeru vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je pretrpel, ker so mu bili iz avtomobila, medtem ko se je ta prevažal na vlaku, ukradeni določeni predmeti - prtljaga. Vendar pa iz njegovih trditev ne izhaja, da bi bila sklenjena tudi pogodba o prevozu prtljage. Prav tako ne zatrjuje, da bi mu tožena stranka odklonila drugačen prevoz prtljage, kot ga je izbral sam (glej uvodoma opredeljen predmet spora v obravnavanem primeru) in mu ponudila na primer prevoz z "drugim primernim vlakom". Glede podlage svojega zahtevka zatrjuje le, da je tožena stranka prevzela za prevoz tožnikov avtomobil in da ni bil seznanjen s pogoji za prevoz prtljage v avtomobilu. Prva pravkar omenjena tožnikova trditev je bila ves čas postopka nesporna in izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Druge pa tožnik ni uspel dokazati, saj iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev obeh sodišč sledi, da je bil na hrbtni strani prevoznice, na obrazcu K-67, natisnjen izvleček iz prevoznih pogojev železnice. Ti med drugim določajo, da potnik sicer lahko med prevozom pusti prtljago v avtomobilu, vendar na lastno odgovornost, ter da prevoznik podatkov o prtljagi v avtomobilu ne vnaša v prevozno listino. Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (v nadaljevanju ZPPZP) določa v 23. členu, da mora prevoznik na potnikovo zahtevo prevzeti na prevoz stvari, ki so namenjene za osebno rabo potnika (prtljaga) in jih proti plačilu prepeljati z vlakom, s katerim potuje potnik, ali s potnikovim soglasjem z drugim primernim vlakom. Za prevzeto prtljago mora potniku izdati pismeno potrdilo - prtljažnico (2. odst. istega člena). Za ročno prtljago (t.j. prtljago, ki jo ima potnik pravico prinesti v oddelek, določen za prevoz potnikov) se ne plača posebna pristojbina in se ne izda prtljažnica (25. čl. istega zakona). Določilo 23. čl. ZPPZP, ki jo je kot specialno določbo v konkretnem primeru potrebno uporabiti na podlagi 652. čl. ZOR, sicer nalaga prevozniku, da prevzame na prevoz potnikovo prtljago ter da za prevzeto prtljago izda prtljažnico, vendar potnik ni glede predaje prtljage brez kakršnihkoli obveznosti: za to prevoznikovo uslugo mora plačati posebno pristojbino. Le ročna prtljaga se prevaža brez izdaje prtljažnice in brez posebnega plačila. Vendar mora v tem primeru potnik sam dokazati, da je prišlo do izgube oz.poškodbe le-te po krivdi prevoznika, odgovornost prevoznika za izgubo oz.poškodbo ročne prtljage pa je limitirana znatno pod vtoževanim zneskom. Očitka pritožbenega in prvostopenjskega sodišča toženi stranki, da tožniku ni ponudila ustreznega prostora v vlaku za prevoz prtljage, ki jo je ta pustil v avtu, oz. da je imel tožnik pravico vzeti s seboj v prostor, kjer je potoval sam, le ročno prtljago, tedaj ne moreta biti odločilna. Iz pravkar citiranih določb ZPPZP namreč izhaja, da toženi stranki glede izbire načina prevoza tožnikove prtljage (in s tem v zvezi morebitne sklenitve ustrezne pogodbe o prevozu prtljage - 23. čl. ZPPZP) ni moč naložiti nobenih obveznosti. Tožnik je imel enake možnosti za varnejši prevoz prtljage, ki jo je pustil v avtomobilu, kot vsak drug potnik, in bi zanj moral poskrbeti sam. Že je bilo zapisano, da splošni pogoji sicer dopuščajo naročniku prevoza avtomobila po železnici, da v njem pusti prtljago, vendar prevoznik ne prevzema odgovornosti zanjo. Takšna izključitev odgovornosti pa po presoji revizijskega sodišča ni v nasprotju s 65. členom ZPPZP, ki ga je v konkretnem primeru potrebno smiselno uporabiti na podlagi 24. člena istega zakona. To določilo namreč nalaga prevozniku odgovornost le za stvari, ki jih je prevzel na prevoz z voznim listom (v konkretnem primeru s prtljažnico). Takšna omejitev je razumljiva in izhaja iz narave prevozne pogodbe, saj prevozniku ni moč naprtiti odgovornosti za stvari, za katere niti ne ve, da se prevažajo (prim 34. čl. ZPPZP - podatki v voznem listu). Prav tako toženi stranki ni moč očitati, da je opustila vnesti v prevoznico podatke o prtljagi, ki jo je tožnik pustil v avtomobilu. To ni bila njena dolžnost. Le za prevzeto prtljago bi morala tožena stranka potniku izdati pismeno potrdilo - prtljažnico (2. odst. 23. čl. ZPPZP). Za predajo prtljage prevozniku pa bi moral poskrbeti tožnik sam. Situacija morebitne ponudbe prevoza prtljage z drugim primernim vlakom (1. odst. 23. čl. ZPPZP) za obravnavani primer ni pomembna, ker tožnik tega ne zatrjuje. Sklenitev ustrezne prevozne pogodbe, če ni mogel vseh stvari kot ročne prtljage vzeti s seboj v spalnik, v katerem je potoval, je bila tako tožnikova dolžnost. Še posebej zato, ker je bil na posledice svoje opustitve vnaprej pravilno obveščen s splošnimi pogoji. Sporna izljučitev odgovornosti tedaj tudi ni v nasprotju s 3. členom ZPPZP (in vsebinsko enako določbo 2. odst. 671. čl. ZOR) in ni nična zato, ker bi bila pretirano stroga do tožnika (2. odst. 143. čl. ZOR). Iz povedanega sledi, da sta sodišči s tem, ko nista utemeljenosti tožbenega zahtevka presojali po veljavnih splošnih pogojih, zmotno uporabili materialno pravo. Razložena zmotna uporaba materialnega prava pa je narekovala takšno spremembo izpodbijanih sodb, kot je razvidna iz izreka te sodbe (1. odst. 395. čl. ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 2. odst. 166. čl. ZPP. Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, mora toženi stranki povrniti stroške celotnega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je toženi stranki priznalo vse zahtevane odvetniške stroške v znesku 80.010,00 SIT (t.j.1260 tč. X 63,5 SIT), 8.226,00 SIT stroškov za plačano sodno takso in 77,00 SIT za zahtevano poštnino, ali skupaj 88.313,00 SIT.