Jedro

Glede na to, da se pri toženi stranki elektronski sistem za prijavo in odobritev dopusta uporablja že od februarja 2017 dalje, je zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je bil tožnici ta sistem dobro poznan, pravilen. Tako bi tožnica morala vedeti, da prijave dopusta ni podala pravilno, ker ni prejela obvestila o odobritvi odsotnosti z dela na svoj elektronski naslov in v svojo pisarno. To bi lahko preverila tudi od doma, saj je imela urejen oddaljen dostop do svoje službene pošte. Poleg tega pa se od vsakega povprečno skrbnega delavca pričakuje, da pred koriščenjem dopusta preveri, ali mu je odsotnost iz tega naslova odobrena.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila temeljno obveznost iz določbe 33. člena ZDR-1, da opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, saj za izostanek z dela ni imela opravičenega razloga, kršila pa je tudi določbo prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve delovnih obveznosti je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica v obdobju od 29. 6. 2020 do 6. 7. 2020 najmanj pet dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 20. 7. 2020 razveljavi, da je tožena stranka dolžna z dnem pravnomočnosti sodbe tožnico pozvati nazaj na delo in na enako delovno mesto, kot ga je opravljala pred izredno odpovedjo, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter da ji je dolžna plačati plačo za čas od dneva izredne odpovedi do ponovne zaposlitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo vsake posamezne plače do plačila; na naslov FURS prispevke iz naslova socialnega in pokojninskega zavarovanja ter vse ostale prispevke, davke in dohodnine za čas od izredne odpovedi do ponovne zaposlitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega plačila v izplačilo do plačila; dopolnilno zdravstveno zavarovanje pri Vzajemna d. d. Ljubljana za čas od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do ponovne zaposlitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dopolnilnega zavarovanja do plačil; povrniti tožnici vse stroške postopka v 15 dneh po izdaji prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj naloži toženi stranki tožničine pritožbene stroške, specificirane na pritožbi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica v elektronskem sistemu EBA tožene stranke dne 17. 6. 2020 izpolnila dokument za odobritev dopusta za obdobje od 29. 6. 2020 do vključno 10. 7. 2020, dokumenta pa ni parafirala in ga ni oddala nadrejenemu delavcu v odobritev. Od 29. 6. 2020 do 10. 7. 2020 je bila doma v prepričanju, da ji je bil dopust odobren. Dne 6. 7. 2020 jo je sodelavka A.A. pozvala, naj sporoči razlog odsotnosti od 26. 6. 2020 do 30. 6. 2020. Še isti dan je kontaktirala sodelavca B.B., ki ji je pojasnil, da dokumenta za dopust ni podpisala in oddala direktorici v odobritev, zato je 7. 7. 2020 sodelavki A.A. poslala SMS sporočilo, da od 29. 6. 2020 do 10. 7. 2020 koristi dopust, tako se je 13. 7. 2020 na delo vrnila v prepričanju, da je dopust ustrezno napovedala. Kršitev, ki jo je storila tožnica, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin ne dosega teže in posledic, ki bi opravičevale izdajo utemeljene in zakonite izredne odpovedi. Ravnanje tožnice, ki je bila zmotno prepričana, da je dopust ustrezno napovedala in pripravljeni dokument tudi parafirala in oddala, predstavlja majhno malomarnost in ne dosega stopnje krivde, ki bi dopuščala izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pomembna je tudi okoliščina, da je pri toženi stranki odobritev napovedanega letnega dopusta praktično samoumevna, saj se v praksi skoraj nikoli ne zgodi, da bi bila delavčeva prošnja zavrnjena. Tožnica je, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, v preteklosti že več kot 40-krat prijavila letni dopust in ji nikoli ni bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnica vlogo za letni dopust pripravila 17. 6. 2020, od 18. 6. 2020 do 24. 6. 2020 je bila v bolniškem staležu, 25. 6. 2020 je bil praznik, 26. 6. 2020 pa pri toženi stranki kolektivni dopust. Tako je bila tožnica od dneva, ko je pripravila vlogo za koriščenje letnega dopusta, do začetka koriščenja letnega dopusta neprekinjeno opravičeno odsotna z dela. Upravičeno bi lahko pričakovala, da bi bila na ustrezen način obveščena, da ji je vloga zavrnjena. Tožena stranka od tožnice v času opravičene odsotnosti z dela ni mogla pričakovati, do bo tista, ki bo spremljala sistem EBA ali službeno elektronsko pošto in preverjala, ali ji je bil dopust odobren. Pomembno je tudi, da tožena stranka ni trdila, da bi bila tožničina vloga za letni dopust v spornem obdobju, če bi bila vložena, zavrnjena, kar potrjuje, da odobritev dopusta v primeru ustrezno oddane napovedi tudi v tem primeru ne bi bila vprašljiva. Tožnica je pri toženi stranki zaposlena že 36 let in nikoli ni prejela kakšnega opozorila zaradi kršitev delovnih obveznosti ali bila v disciplinskem postopku. V obravnavanem primeru je šlo le za nenamerno tehnično nepravilnost in je tožnici moč očitati le nepopolno oddajo vloge za koriščenje letnega dopusta kot kršitev strojeno iz majhne malomarnosti, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pretiran in nezakonit ukrep. Prav tako pa tudi ni izpolnjen dodatni pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki ga je sodišče utemeljevalo na drugih domnevnih kršitvah, čeprav mora biti podan v zvezi s kršitvijo, zaradi katere je bila izdana izredna odpoved.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2019 na delovnem mestu "referent za kadrovsko pravne zadeve v Splošnem sektorju" za nedoločen čas, to pogodbo pa ji je tožena stranka odpovedala dne 20. 7. 2020 iz razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, na katerih temelji pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

8. Ugotovilo je, da je tožena stranka pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, saj je tožnico v vabilu na zagovor pisno seznanila z očitanimi ji kršitvami in ji omogočila zagovor v razumem roku, tožnica je podala pisni zagovor, tožena stranka pa ji je dne 20. 7. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je izredno odpoved prejela 14. 8. 2020, ko ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku, kar je skladno s pravili vročanja po 142. členu ZPP, zato je dne 12. 9. 2020 pravočasno vložila tožbo.

9. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker tožnica deset zaporednih delovnih dni (od 29. 6. 2020 do vključno 3. 7. 2020 in od 6. 7. 2020 do vključno 10. 7. 2020) ni prišla na delo, pa za to ni imela opravičenega razloga, o razlogih odsotnosti pa tudi ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to mogla in morala storiti. Med strankama je sporno, ali je tožnica z dela v tem obdobju izostala upravičeno ali ne, saj tožnica trdi, da je bila z dela odsotna upravičeno, ker je dne 17. 6. 2020 v sistemu EBA, ki ga tožena stranka uporablja za prijavljanje dopusta, ustvarila dokument za prijavo dopusta in je mislila, da je prijavo tudi oddala.

10. Glede na to, da se pri toženi stranki elektronski sistem EBA za prijavo in odobritev dopusta uporablja že od februarja 2017 dalje, je zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je bil tožnici ta sistem dobro poznan, pravilen. Tako bi tožnica morala vedeti, da prijave dopusta ni podala pravilno, ker ni prejela obvestila o odobritvi odsotnosti z dela na svoj elektronski naslov in v svojo EBA DMS pisarno. To bi lahko preverila tudi od doma, saj je imela urejen oddaljen dostop do svoje službene pošte. Poleg tega pa se od vsakega povprečno skrbnega delavca pričakuje, da pred koriščenjem dopusta preveri, ali mu je odsotnost iz tega naslova odobrena.

11. Na podlagi njene izpovedi in pisne izjave njene osebne zdravnice z dne 19. 2. 2021, je sodišče tudi pravilno ugotovilo v točki 14 obrazložitve, da je bila tožnica dne 17. 6. 2020, ko je prišla v službo sposobna izjaviti svojo voljo, zato ji utemeljeno ni verjelo, da je bila vznemirjena do te mere, da se ne bi zavedala, da dopusta ni parafirala in oddala, še posebej, ker je istega dne poslovi sekretarki A.A. ob 16.53 uri sporočila da ima en teden bolniški stalež in bi ji hkrati lahko povedala, da po tem koristi letni dopust. 12. Kljub temu, da je tožnica 6. 7. 2020 iz e-sporočila sodelavke A.A. nedvomno izvedela, da je za obdobje od 18. 6. 2020 do 24. 6. 2020 tožena stranka prejela zaključen bolniški list in da naj sporoči razlog odsotnosti od 26. 6. 2020 do 30. 6. 2020 ter da ji je sodelavec B.B., s katerim je kontaktirala istega dne, sporočil, da dokumenta za dopust ni podpisala, zato ga direktorica ni prejela, dopusta ni prijavila, ampak je A.A. 7. 7. 2020 poslala sms, da od 29. 6. 2020 do 10. 7. 2020 koristi letni dopust, na delo pa ni prišla, čeprav je vedela, da nima odobrenega koriščenja letnega dopusta.

13. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila temeljno obveznost iz določbe 33. člena ZDR-1, da opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, saj za izostanek z dela ni imela opravičenega razloga, kršila pa je tudi določbo prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve delovnih obveznosti je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica v obdobju od 29. 6. 2020 do 6. 7. 2020 najmanj pet dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.

14. Obstajal pa je tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka. Čeprav je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neopravičenega izostanka z dela v času od 29. 6. 2020 do 10. 7. 2020, je sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve pravilno upoštevalo tudi navedbe tožene stranke o predhodnih kršitvah tožnice, ki so že pred tem rušile njeno zaupanje v tožnico. Neopravičen izostanek z dela pa je zaupanje tožene stranke do tožnice porušil dokončno.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.