Jedro

Pravdni stranki nista predložili pisne pogodbe in toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora o fiksni ceni, tožnik pa se je skliceval zgolj na informativne izmere in informativne cene v ponudbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je samo ugotavljalo ceno opravljenih del glede na določbo 2. odstavka 642. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede 1. in 3. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo (v zvezi s popravnim sklepom, s katerim je odpravilo pisne napake v izreku sodbe) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2004/11200 z dne 24.9.2004 ohranilo v veljavi glede 1. točke izreka, s katero je bilo dolžniku naloženo plačilo 4.632,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2004 dalje, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se razveljavi v celoti. Navaja, da je napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi stališče sodišča, da sta pravdni stranki sklenili ustno gradbeno pogodbo, ki ni bila sklenjena z dogovorom oziroma klavzulo „ključ v roke“. Po mnenju pritožbe bi morali pravdni stranki v primeru, da bi v ustno sklenjeni pogodbi ceno za storitev določili na podlagi cene za mersko enoto del, tako ceno izrecno dogovoriti. Tožeča stranka ni dokazala, da so bile cene za enoto dogovorjene, ravno obratno kot ugotavlja sodišče, je zakoniti zastopnik tožeče stranke izjavil, da so bile izmere (enote) določene informativno, torej so morale biti tudi cene za te enote določene informativno. V primeru informativnih cen sodišče ne bi smelo slediti zahtevku tožeče stranke, kot ne njenim nedokazanim navedbam, da ni bila sklenjena pogodba s klavzulo „ključ v roke“. Da takšna pogodba ni bila sklenjena, ne potrjuje izpoved priče M. E.. Dogovor o fiksni ceni je nadalje potrdila tudi toženčeva izvenzakonska partnerica A. S.. Sodišče je v celoti sledilo izvedenskemu poročilu izvedenca B. G. glede opravljenih dodatnih del. Toženec je v pripombah na izvedeniško mnenje pojasnil, da za dodatna (nujna) dela v spisu ni nobenega dokaza, da bi toženec dela naročil ali da bi pravdni stranki za njih sklenili kakršenkoli ustni dogovor. Popolnoma jasno je, da bi pravdni stranki v primeru izvedbe dodatnih del, to je del, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, za taka dela morali skleniti nov dogovor in v njem seveda tudi določiti novo ceno. Tožeča stranka kaj takega tekom postopka ni trdila, niti dokazovala, kar potrjuje zatrjevanje toženca, da je bila dogovorjena fiksna cena oziroma klavzula „ključ v roke“. Iz izvedeniškega mnenja nedvomno izhaja, da je izvedenec enačil nepredvidena in poznejša (dodatna) dela, kar je v nadaljevanju storilo tudi sodišče, ko citira ugotovitve izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Pogodbeni odnos med pravdnima strankama, ki se nanaša na adaptacijo toženčevega stanovanja na naslovu T. ulica 43 v Ljubljani, je sodišče prve stopnje opredelilo kot gradbeno pogodbo (649. člen Obligacijskega zakonika – OZ), ki je bila med pravdnima strankama sklenjena ustno, vendar kasneje realizirana. Sporno med pravdnima strankama je, ali je toženec v celoti izpolnil obveznost plačila na podlagi tako sklenjene pogodbe ter ali je tožeči stranki dolžan plačati tudi nekatera dodatna dela. Trditve pravdnih strank si namreč nasprotujejo tako glede pogodbene cene kot glede obstoja oziroma obsega dodatnih del. Tožena stranka namreč zatrjuje (kar je tudi bistvo pritožbenih trditev), da je bila med njima dogovorjena fiksna cena oziroma klavzula „ključ v roke“, glede dodatnih del pa, da niso bila dogovorjena in niso bila nujna za izpolnitev pogodbe. Tožeča stranka pa zanika ustni dogovor med pravdnima strankama o ceni s klavzulo „ključ v roke“, pač pa dogovor o ceni po končnem obračunu, izvedenem glede na dejansko vgrajene količine, glede dodatnih del pa, da se je toženec z njimi strinjal in jih ustno potrdil. S sklenitvijo gradbene pogodbe se naročnik zaveže izvajalcu plačati določeno ceno za opravljena dela (649. člen OZ). Cena del je lahko določena od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto) ali v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena), kot določa 654. člen OZ. Cena je lahko določena tudi s klavzulo „ključ v roke“ (659. člen OZ), če vsebuje gradbena pogodba določilo, da se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je pisna oblika gradbene pogodbe po 2. odstavku 649. člena OZ predpisana zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov. Pravdni stranki zatrjujeta obstoj ustne pogodbe, zato je na strani tožene stranke dokazno breme, da dokaže dogovor o določitvi cene s klavzulo „ključ v roke“, na strani tožeče stranke pa dogovor o plačilu tistih del, ki niso zajeta v ponudbi št. 16/04 (priloga A12). Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da med pravdnima strankama ni prišlo do ustnega dogovora o določitvi cene s klavzulo „ključ v roke“ oziroma do dogovora o fiksni ceni. Takšen dogovor naj bi po mnenju pritožbe izhajal iz izpovedi priče M. E., ki je bila prisotna pri začetnih dogovorih med pravdnima strankama, kar pa ne drži. Priča se ni spominjala, da bi bila prisotna pri dogovoru o cenah med strankama, pač pa je o tem izpovedovala iz svojih izkušenj pri adaptaciji njenega stanovanja. Glede dogovora o ceni je bila izpoved zastopnika tožeče stranke glede na vse okoliščine te zadeve in tudi, upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca B. G., vsekakor prepričljivejša od izpovedi toženca in priče A. S.. V situaciji, ko pravdni stranki nista predložili pisne pogodbe in toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora o fiksni ceni, tožnik pa se je skliceval zgolj na informativne izmere in informativne cene v ponudbi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je samo ugotavljalo ceno opravljenih del glede na določbo 2. odstavka 642. člena OZ. Gradbena pogodba je vrsta podjemne pogodbe. Če stranki višine plačila oziroma meril za določitev višine plačila cene s konkretnimi posamičnimi določbami gradbene pogodbe nista uredili, se uporablja splošno tipsko pravilo 642. člena OZ, po katerem se višina plačila določi glede na čas, ki je običajno potreben, da se tak posel (gradbena dela, katerih izvršitev je bila predmet konkretne gradbene pogodbe) opravi, in glede na plačilo (višino plačila), ki je (v poslovnem prometu) običajno za tako vrsto posla (Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, komentar N. Plavšak, k 649. členu). Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke pravilno ugotovilo tako obseg pogodbenih del, zajetih v ponudbi št. 16/04, kot tudi obseg dodatnih del ter na tej podlagi vrednost del, pri čemer so upoštevani tudi odbitki zaradi nekvalitetno izvedenih del. Kar se tiče opredelitve dodatnih del in nepredvidenih del, je sicer res, da gre za različni kategoriji, saj so nepredvidena dela tista, ki jih izvajalec ob sklenitvi pogodbe ni predvidel, poznejša (dodatna) dela pa so tista, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, vendar navedena razlika na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so bila kasnejša dodatno naročena dela hkrati nujna za izvedbo projekta, saj so posledica preveč splošne ponudbe ter da so bila naročena s strani naročnika. Tudi v tem obsegu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke določilo plačilo skladno z 2. odstavkom 642. člena OZ tudi za dodatno opravljena dela.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).