Jedro

Glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Zlasti kaže na takšno nevarnost domnevno nahajališče njegovega potnega lista (v Franciji), ki se sklada s tožnikovo prvo izjavo, ki jo je dal policiji ob prijetju in po kateri je njegov končni cilj Francija in ne katerakoli država EU, kot je navedel v prošnji in na naroku. Dejstvo je tudi, da je pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal meje v tej smeri, ter da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil po tem, ko je bil na ozemlju Slovenije prijet s strani policije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1979, državljan Alžirije, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce, in v 2. točki izreka navedlo, da se ga pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 9. 4. 2018 od 11.50 ure, do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da pristojni organ izpodbijano odločitev temelji na prvem in drugem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter na podatkih, zbranih v dosedanjem postopku, to je na podatkih iz policijske depeše, registracijskega lista, tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz razgovora, ki je bil opravljen s tožnikom ob seznanitvi s pridržanjem.

3. Pri tem se ugotavlja, da tožnik ob podaji prošnje ter do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče na nesporen način ugotoviti njegovo istovetnost. Zato se poraja dvom v osebne podatke prosilca in tudi dvom glede ostalih navedb, ki jih je podal med postopkom. Tožnik je namreč dejal, da je potni list poslal znancu v Francijo, kar pristojni organ ocenjuje kot nesodelovanje s pristojnim organom, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev o upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je bil namreč večkrat opozorjen in seznanjen s tem, da je dolžan predložiti dokazila in osebne dokumente, ki jih kljub temu ni predložil, in ni podal upravičenih razlogov, zakaj dokumentov nima, oziroma je celo sam ustvaril situacijo, da potnega lista nima pri sebi, s tem, ko ga je poslal znancu v Francijo. Če bi tožnik ne imel zadržkov glede svoje prave identitete, potem bi imel dokumente pri sebi in jih predložil pristojnemu organu, oziroma bi vsaj izkazal interes in trud, da bo dokumente pridobil, česar pa kljub opozorilu ni storil. Zaradi tega in ob upoštevanju tožnikovih navedb policistom PP Črnomelj, da Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Francija, pristojni organ sklepa, da tožnik namerava nadaljevati svojo pot na podlagi izmišljenih podatkov ter pri tem verjetno upa, da ne bo vrnjen v Slovenijo. Pri čemer je namen izrečenega ukrepa omejitve gibanja na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, onemogoči, da se prosto gibljejo po državi in tudi, da se jim prepreči nadaljnje prehajanje mej držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU). Oprl pa je pristojni organ svojo odločitev tudi na razloge sodbe naslovnega sodišča I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018. 4. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, pa je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem, ki ga je pristojni organ glede na zakonske določbe dolžan opraviti. Osebni razgovor je obvezen tudi v konkretnem primeru, saj bo le na ta način pristojni organ lahko raziskal in ugotovil dejansko stanje, na podlagi katerega je mogoče odločiti o prošnji, odločitev pa bo lahko izdana šele po izvedenem osebnem razgovoru in morebitni dodatni pridobitvi informacij o državi izvora. Ob podaji prošnje je namreč tožnik le nekonkretizirano navajal, da je Berber in da Berberi nimajo svojih pravic. Poleg tega bo imel možnost, da na osebnem razgovoru pojasni svoje težave, ki naj bi jih imel kot ateist, nejasne pa so tudi njegove izjave v zvezi z brezposelnostjo. Glede na to, da je narobe opisal alžirsko zastavo, pa mu bo pristojni organ zastavil še nadaljnja vprašanja glede zatrjevane izvorne države. Poleg tega pristojni organ ugotavlja, da je tožnik na poti v Slovenijo prečkal več varnih držav, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, temveč je nadaljeval pot proti Franciji. Zato pristojni organ meni, da o njegovi prošnji ne bo mogoče meritorno odločiti brez omejitve gibanja, saj obstaja verjetnost, da bo v nasprotnem primeru zapustil Slovenijo, ki mu pomeni le tranzit do Francije, ki je njegova ciljna država. Le tranzit do Francije so mu pomenile tudi ostale države, ki jih je prečkal, in v katerih je zaprosil (Grčija) ali pa je imel možnost zaprositi (Hrvaška) za mednarodno zaščito. V Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija, pri čemer je verjetno mislil, da bo prišel v azilni dom v Ljubljani, od koder bi lahko odšel še pred koncem postopka, ker mu gibanje tam ne bi bilo omejeno. Po izkušnjah namreč več kot 80% prosilcev že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom, zato pristojni organ utemeljeno dvomi, da bo tožnik ostal v Sloveniji toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in vsebinsko odločiti o prošnji. Ker torej obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, je pristojni organ odločil, da se tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter na ta način zagotovi vsebinsko odločanje v zadevi.

5. Gibanje se tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omeji na območje in prostore Centra za tujce, ker se ugotavlja, da bi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, in sicer tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje in ki ga pristojni organ podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo, po vsej verjetnosti v Francijo, ki jo je navajal kot ciljno državo in kamor je znancu poslal potni list. 6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

7. V zvezi z omejitvijo gibanja na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da je ta razlog podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Tega pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne ugotavlja. Pri čemer iz spisov izhaja, da je tožnik v postopkih pred policijo in pred pristojnim organom povedal vse in pri tem ni kazal, da bi česa ne hotel razkriti. Tožena stranka je z dodatnimi vprašanji preverjala, ali prihaja iz Alžirije, vendar se nato do vseh tožnikovih odgovorov ni opredelila, s čimer je storila procesno kršitev. Poudari le tožnikov napačen opis alžirske zastave, ki pa je (bil) morda le posledica trenutne raztresenosti tožnika. Prav tako ni bilo ugotovljeno nič drugega, kar bi vzbujalo očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Tako iz spisov ne izhaja, da bi tožnik denimo spreminjal navedbe glede istovetnosti, oziroma da bi v kakšni drugi državi navajal drugačne osebne podatke, sploh v Grčiji, kjer je prvič zaprosil za mednarodno zaščito in prejel negativno odločitev. Toženka kot edini relevanten kriterij torej smatra dejstvo, da tožnik ni predložil dokumenta s sliko, kar pa pomeni napačno razlago in uporabo prava. Za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe namreč ne zadostuje ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumenta s sliko, saj je, kot izhaja iz 8. člena Recepcijske direktive, pridržanje prosilca izjemen ukrep, ki mora biti potreben glede na okoliščine konkretnega primera. Kar se tiče prizadevanj tožnika, da pridobi dokumente, pa iz spisov ne sledi, da si v tej smeri ni prizadeval. Tega tožena stranka niti ni posebej ugotavljala in je zato dejansko stanje ugotovljeno napačno. Nenazadnje je ob podaji prošnje navedel, da „lahko slika potni list“. Pa tudi, če ne bi do sedaj še ničesar naredil, to obdobje ni tako dolgo, da bi bilo mogoče napovedati, da tega ne bo storil. Očiten dvom tudi ne more izhajati iz dejstva oziroma njegove trditve, da je potni list poslal znancu v Francijo. Neutemeljeni pa sta tudi trditvi, da je meje prestopal z namenom, da pride v Francijo in da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ne bi bil prijet s strani policije. Tožnik je povedal, da bi za azil zaprosil tudi, če ga v policija ne bi prijela. Za nesmiseln pa tožnik šteje sklep, da se zaradi neizkazane identitete povečuje verjetnost, da tožnik v morebitnem dublinskem postopku ne bo vrnjen v Slovenijo.

8. Poleg tega tožena stranka ne oceni nujnosti odreditve odrejenega ukrepa in ne obrazloži, zakaj je pridržanje konkretnega prosilca glede na njegove individualne okoliščine nujno za doseganja cilja, ki ga ima pridržanje. Pri tem se tožnik sklicuje na presojo Sodišča (EU) v zadevi C-18/16 ter navaja, da ugotavljanje istovetnosti ni tisti splošni cilj, ki naj bi se ga zasledovalo s pridržanjem, temveč da je razlog za pridržanje iz 8. člena Recepcijske direktive razumeti v povezavi z obveznostjo prosilca, da sodeluje v postopku. Pristojni organ mora torej ugotoviti ne le, da je podan očiten dvom v identiteto prosilca, temveč tudi, da bi prosilec ta dvom lahko odpravil s predložitvijo dokazila, vendar te obveznosti sodelovanja ne izpolni. Ni pa vsebina te obveznosti predložitev dokumenta s sliko, temveč se tudi po določbah ZMZ-1 predvideva, da nekateri prosilci ne morejo predložiti dokazov za svoje navedbe. Tožnik se je v postopku trudil razjasniti svojo identiteto. Navedel je vse svoje podatke in izjav ni spreminjal, ničesar ni skrival in zato ni razlogov, iz katerih bi lahko sklepali, da ni polno sodeloval z organi pri ugotavljanju identitete. Zato tudi ob obstoju dvoma v njegovo identiteto ni podan razlog za pridržanje, saj je bil tožnik do sedaj v postopku polno kooperativen in nič ne kaže, da ne bo takšen tudi vnaprej.

9. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik v tožbi navaja, da morajo biti za omejitev gibanja po tej določbi kumulativno izpolnjeni trije pogoji ter da v izpodbijanem sklepu noben od pogojev ni ustrezno ugotovljen in obrazložen. Tožena stranka glede prvega pogoja ne navede konkretnih dejstev, ki bi jih moral tožnik razjasniti v osebnem razgovoru. V sklepu tudi ne pojasni, zakaj je treba za ugotavljanje dejstev potrebno tožnika pridržati, temveč samo posplošeno navaja, da o prošnji ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora in pridobitve informacij o izvorni državi. To pa ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz citirane določbe, saj gre za procesni dejanji, ki ju je treba praviloma opraviti v postopku. Po citiranih določbah je prosilec lahko pridržan le do trenutka, ko pojasni sporna dejstva v osebnem razgovoru in ne vse do izdaje odločbe. Za pridobivanje informacij o sporni državi in pisanje ter izdajo odločbe pa ni potrebno, da bi bila prosilcu vzeta prostost, saj ta razlog ni namenjen temu, da domnevno begosumni prosilec ne pobegne pred izdajo odločbe..

10. V zvezi razlogi za omejitev gibanja na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se tožnik sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016, po katerem je strožji ukrep omejitve gibanja treba utemeljiti na subjektivnih okoliščinah na stani tožnika. Tovrstne subjektivne okoliščine pa v izpodbijanem sklepu niso ugotovljene. Tako iz podatkov, ki so v spisih, izhaja, da je tožnik ob prijetju izrazil namero, da poda prošnjo za mednarodno zaščito, medtem ko je prošnjo v azilnem domu podal šele več kot teden dni kasneje. Kolikor je bil tožnik v tem času prost in nastanjen v azilnem domu, je sklep o njegovi begosumnosti neupravičen. Če bi namreč res hotel zapustiti Slovenijo, bi to lahko storil povsem brez težav in neopazno, saj sta izvajanje nadzora in zagotavljanje varnosti v azilnem domu nezadostna, kot se natančno razlaga v izpodbijanem sklepu. Utemeljitev begosumnosti oziroma uporabe strožjega ukrepa z razmerami v azilnem domu, kakršno vsebuje izpodbijani sklep, opisani situaciji ne ustreza. Medtem ko so ostale okoliščine glede tožnikove begosumnosti (da je samovoljno zapustil Grčijo in da pri prečkanju varnih držav ni zaprosil za zaščito) po mnenju tožnika nekonkretizirane in za očitek begosumnosti nezadostne.

11. Zato tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da preneha izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce in da tožnika nemudoma izpusti.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

13. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo upravne spise in zaslišalo tožnika.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

16. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

17. Po pregledu upravnih spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje istovetnosti oziroma državljanstva tožnika, neutemeljeni. Tožnik je namreč v Slovenijo nedvomno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2. Ni pa pristojni organ podvomil v identiteto tožnika samo iz tega razloga, kot se navaja v tožbi, temveč tudi iz drugih razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi sklepa, predvsem zaradi tožnikovih navedb o tem, da je potni list še pred prihodom v Slovenijo poslal znancu v Francijo, in zato, ker tožnik kljub večkratnemu opozorilu, da je dolžan predložiti oziroma priskrbeti osebne dokumente, v postopku ni izkazal nobenega truda, da bi priskrbel karkoli, s čimer bi svojo identiteto izkazal. Da je poslal potni list, ko je bil v Turčiji, prijatelju v Francijo, je tožnik izjavil tudi na zaslišanju pred sodiščem. To pa pomeni, da je tožnik dejansko sam ustvaril situacijo, da nima ustreznega dokumenta in da torej svojo identiteto skriva, zato je pristojni organ že iz tega razloga utemeljeno podvomil v podatke, ki jih je tožnik sicer zgolj ustno posredoval pristojnim organom. Dodatno pa vzbuja dvom v resničnost tistega, kar je povedal, tudi dejstvo, da tožnik dokumentov, ki bi izkazovali njegovo identiteto, kljub izrecnemu pozivu s strani pristojnega organa, ves čas, kar je v Sloveniji, ni niti poskušal pridobiti. Pozivi pristojnega organa tožniku, da priskrbi dokumente so razvidni iz listin, ki so v spisih, medtem ko je tožnik na naroku sam povedal, da si v tej smeri ni prizadeval. Razlogi, ki jih je v tej zvezi navedel na zaslišanju pred sodiščem, so neprepričljivi in jim ni mogoče slediti. Tako najprej pove, da ima prijateljevo telefonsko številko in nato, da je nima, ter da jo je imel zapisano (zgolj) na listku, listek pa je (ob prečkanju reke) izgubil. Poleg tega ne navede in torej očitno ne pozna ne polnega osebnega imena prijatelja, ki živi v Franciji, niti podatkov o tem, kje prebiva. Prav tako, razen lastnega imena, ne pozna podatkov o drugem prijatelju, ki ga je spoznal v Turčiji in preko katerega naj bi svoj potni list poslal v Francijo. Kar vse tudi po presoji sodišča vzbuja očiten dvom v povedano in s tem tudi v tožnikovo zatrjevano identiteto, s tem pa je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Neopredelitev do tožnikovih odgovorov o razmerah v Alžiriji, ki se očita toženi stranki v tožbi, za odločitev ni bistvena, saj zgolj z izkazanim državljanstvom še ni poznana tudi identiteta prosilca, kot to pojasni tožena stranka na naroku. Prav tako za odločitev niso bistveni razlogi tožene stranke, po katerih naj bi si tožnik zaradi neizkazane identitete povečal verjetnost, da v morebitnem dublinskem postopku ne bo vrnjen v Slovenijo, in zato sodišče tožbene očitke v tej zvezi zavrača. Kot neutemeljene pa zavrača tudi tožbene očitke, ki se nanašajo na (ne)sorazmernost odrejenega ukrepa (4. točka tožbe), saj je iz že navedenih razlogov očitno, da je tožnik pridržan glede na njegove individualne okoliščine, in to takšne, ki kažejo na njegovo nesodelovanje v postopku. Pri tem je potrebno poudariti še, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

18. Obstaja pa po presoji sodišča tudi dejanska podlaga za to, da se tožniku omeji gibanje na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in to iz razlogov, ki se navajajo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ki jih tožena stranka dopolni s svojimi navedbami na naroku pred sodiščem. Pri tem pove, da je tožnik razloge, iz katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, sicer že kratko predstavil ob podaji prošnje, da pa je za nadaljnji postopek in za odločanje o njegovi prošnji potrebno, da svoje težave, ki jih je imel v matični državi kot Berber in tiste, ki jih je imel s svojimi starši, še dodatno razloži in pojasni. Gre torej za konkretne okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o tožnikovi prošnji in ki so obenem takšne, da jih drugače, kot na način neposrednega oziroma osebnega stika s tožnikom ni mogoče pridobiti. Pridobiti jih je torej potrebno z osebnim razgovorom, osebni razgovor pa po skladnih izpovedbah tožnika in tožene stranke, ki sta jih dala na naroku, še ni bil opravljen in je torej tožnikova navzočnost nujno potrebna. Glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, pa je podana tudi utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Zlasti kaže na takšno nevarnost domnevno nahajališče njegovega potnega lista (v Franciji), ki se sklada s tožnikovo prvo izjavo, ki jo je dal policiji ob prijetju in po kateri je njegov končni cilj Francija in ne katerakoli država EU, kot je navedel v prošnji in na naroku. Dejstvo je tudi, da je pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal meje v tej smeri, ter da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil po tem, ko je bil na ozemlju Slovenije prijet s strani policije. Kar vse po prepričanju sodišča pretehta sicer nesporno dejstvo, da je bil pred pridržanjem nastanjen v azilnem domu in da azilnega doma v tem času ni (na nezakonit način) zapustil. 19. Pravilno in obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da se v Centru za tujce „v redu“ počuti.

20. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo.