Jedro

Hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani plačilni nalog glede prekrška po b) točki tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 130. člena ZVCP-1 ter v odločbi o enotni globi razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

II. Za prekršek po sedmem odstavku 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa se storilcu K. A. izreče globa 40,00 EUR (štirideset eurov).

Obrazložitev

Obrazložitev A.

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ravne na Koroškem je storilca K. A. z izpodbijanim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je določil globo 40 EUR, in prekršek po b) točki tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 130. člena ZVCP-1, za katerega mu je določil globo 400 EUR in sedem kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu nato izrekel enotno globo 440 EUR in sedem kazenskih točk. 2. Zoper pravnomočni plačilni nalog je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker o prekršku ni odločil pristojni organ. Vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani plačilni nalog razveljavi in zadevo pošlje prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil storilec K. A. v času storitve očitanih prekrškov (to je 24. 1. 2010) še voznik začetnik, saj je vozniško dovoljenje pridobil 12. 3. 2009. Prekrškovni organ je storilcu izrekel sedem kazenskih točk, to je v številu, pri katerem vozniku začetniku preneha veljavnost vozniškega dovoljenja. Glede na določbo 5. alineje 52. člena ZP-1 hitri postopek v obravnavani zadevi ni dovoljen. Zato bi prekrškovni organ moral zoper storilca podati obdolžilni predlog.

5. Po določbi 66. točke 23. člena ZVCP-1, ki je veljal v času storitve očitanih prekrškov, za voznika začetnika šteje voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini. Voznik začetnik je tudi voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil katere od kategorij A2, A ali B, čeprav že ima vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, B1, F ali G. 6. Iz podatkov v izpodbijanem plačilnem nalogu je razvidno, da je storilec pridobil vozniško dovoljenje 18. 3. 2009(1), očitana prekrška pa je storil 14. 1. 2010, kar glede na zgoraj citirano določbo 66. točke 23. člena ZVCP-1 pomeni, da je bil v času storitve prekrškov voznik začetnik. Prekrškovni organ je storilcu za prekršek po b) točki tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 130. člena ZVCP-1 izrekel globo v višini 400 EUR in sedem kazenskih točk. Po določbi četrtega odstavka 235. člena ZVCP-1 se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže sedem kazenskih točk v cestnem prometu. Praviloma se v postopku o prekršku odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 52. člena ZP-1), razen v primerih, ko zakon določa, da hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. člena ZP-1). Po določbi 5. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki je veljal v času storitve očitanih prekrškov (ZP-1F, Ur. l. RS, št. 108/2009) hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Na podlagi povedanega Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi prekrškovni organ zoper storilca K. A. za prekršek po b) točki tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 130. člena ZVCP-1 ne bi smel izvesti hitrega postopka o prekršku in mu za ta prekršek izdati plačilnega naloga, temveč bi moral pred pristojnim sodiščem podati obdolžilni predlog.

7. V obravnavani zadevi o prekršku ni odločil pristojni organ, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijani plačilni nalog glede prekrška po b) točki tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 130. člena ZVCP-1 in v odločbi o enotni globi razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Za prekršek po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1 pa je hitri postopek o prekršku dovoljen, zato je Vrhovno sodišče storilcu K. A. za ta prekršek izreklo globo 40,00 eurov.

Op.št.(1): Omenjeni datum je v plačilnem nalogu slabo čitljiv. Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre za 18. 3. 2009, vrhovni državni tožilec pa v zahtevi navaja datum 12. 3. 2009, vendar takšno razlikovanje za obravnavani primer niti ni pravno relevantno, saj storilec v obeh primerih velja za voznika začetnika.