Jedro

Toženka v obrazložitvi navaja samo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po njeni oceni v povezavi s preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ker v tožnikovem primeru zatrjevani akter preganjanja v smislu 24. člena ZMZ ni izkazan in zato ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite (četudi je sledila navedbam tožnika, da je sicer res moral zapustiti svoj dom zaradi napada militantov, vendar pa je obenem ocenila, da je nigerijska vlada vseskozi - tudi z ustanovitvijo posebnih oboroženih skupin poskušala ohranjati nadzor nad tem območjem, glede na preučene informacije, na podlagi katerih ni mogoč zaključek, da so bili militanti subjekt preganjanja, kljub temu, da je moral tožnik zapustiti svoj dom zaradi napada militantov). Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-198/2014/8 (1312-04) z dne 30. 12. 2014 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 23. 7. 2014 na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/11 in nadaljnji).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je toženka svojo odločitev sprejela po vpogledu v več informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi (The Telegraph: Nigerian militants declare „oil war“ against pipelines in Niger Delta, 14. 9. 2008; Humanitarian news and analysis: Niger: Timeline of recent unrest in Niger Delta region, 4. 2. 2010; The Barrel: Nigeria: Drums of war again in the oil region of the Niger Delta, 25. 10. 2013; The Jamestown Foundation: Militancy in Niger Delta Becoming Increasingly Political _ A worry for 2015, 14. 11. 2013; Punch: Amnesty: Is it the military commiting war crimes?, 7. 8. 2014; Oyibos Online: Niger Delta: One of the world's Most Dangerous Places, 2007; International Crisis Group: Niger Delta Fumble, 10. 6. 2009; The Guardian: Niger Delta army offensive killing civilians, says Amnesty, 21. 5. 2009; The World Post: Military Attack in Nigeria's Oil Delta leaves 150 dead, says activist, 2. 2. 20122, Intersociety: Nigeria in rewiev: How over 1000 citizens werw murdered in 4 months by malicious elements, 1. 5. 2013; Nigeria world: Justice and Fairness for the Igbo and Igboland, 15. 6. 2007) in na podlagi navedbe tožnika, da je moral izvorno državo zapustiti zaradi napada militantov maja 2008 v Warriju, na podlagi česar je ocenila, da v tožnikovem primeru zatrjevani akter preganjanja v smislu 24. člena ZMZ ni izkazan.

V nadaljevanju zato ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite, četudi je sledila navedbam tožnika, da je sicer res moral zapustiti svoj dom zaradi napada militantov, vendar pa je obenem ocenila, da je nigerijska vlada vseskozi - tudi z ustanovitvijo posebnih oboroženih skupin (Joint Task Force – JTF) poskušala ohranjati nadzor nad tem območjem, glede na preučene informacije, na podlagi katerih ni mogoč zaključek, da so bili militanti subjekt preganjanja, kljub temu, da je moral tožnik zapustiti svoj dom zaradi napada militantov.

Toženka po povedanem ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj v povezavi s preučenimi informacijami po oceni toženke ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

V obrazložitvi še navaja, da je ob upoštevanju 34. člena ZMZ nadalje še presojala, ali bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju dne 4. 9. 2014, in sicer, da v Nigeriji ni varen in da je mesto Warri edini kraj, ki mu je znan v izvorni državi ter da bi ob morebitni vrnitvi moral živeti na cesti in beračiti ter ne bi mogel normalno nadaljevati svojega življenja, toženka ocenjuje, da teh tožnikovih izjav ni mogoče interpretirati v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ, saj tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev oziroma ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, ob posebej izpostavljenem dejstvu, da je tožnik polnoletna oseba, star 23 let, za katerega ni dvoma, da se lahko znajde v svoji izvorni državi, češ da se je znašel tudi v Grčiji, kjer je opravljal različna dela in tako ni razlogov, da si v izvorni državi ne bi mogel urediti življenja.

V nadaljevanju obrazložitve toženka preverja, ali bi obstajalo utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, pri čemer na podlagi splošno znanih dejstev ugotavlja, da v Nigeriji ne obstaja mednarodni ali notranji oboroženi spopad, zato meni, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen niti ta pogoj.

Nadalje še ugotavlja, da na sprejetje drugačne odločitve, kot jo je sprejela toženka, ne morejo vplivati niti informacije ter poročila oziroma komentarji, ki so jih posredovali pooblaščenci tožnika in jih tožena stranka povzema v svoji obrazložitvi. Pri odločitvi se opira na določilo 2. alineje 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ.

V tožbi tožnik navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, četudi sicer meni, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s tem, da je iz Nigerije pobegnil zaradi strahu pred nasilnimi militanti, ki so izvajali napade v Delta State. Nadalje se strinja, da je toženka pravilno ugotovila, da je podana tako imenovana splošna verodostojnost tožnika in da je tožniku mogoče slediti, da je izvorno državo zapustil maja leta 2008 zaradi nasilja, ki se je dogajalo na območju Delte reke Niger in je bilo povzročeno s strani tako različnih militantnih skupin, kot tudi varnostnih sil, ki so si prizadevale za vzpostavitev ponovnega nadzora na tem območju. Vendar pa se tožnik ne strinja z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi na strani 16, češ „da ni mogoče zaključiti, da so bili militanti subjekt preganjanja, kot ga določa 24. člen ZMZ“. Ker toženka tega svojega zaključka niti ne pojasni in ne obrazloži, je izpodbijana odločba po mnenju tožnika nezakonita, tožniku pa kršena pravica do pravnega sredstva, češ da takemu zaključku ne more utemeljeno nasprotovati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2015 očita toženki, da tudi njen odgovor na tožbo ni obrazložen ter da gre zgolj za pavšalno prerekanje tožbenih navedb. Meni, da se upošteva v postopku le substancirano prerekanje v skladu z določili 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v povezavi z 212. členom ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, kar smiselno enako določa tudi 286. člen ZPP, ki ureja izjavno breme strank in zahtevo po obrazloženosti odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožnikom, da izpodbijana odločba nima potrebne obrazložitve v smislu 5. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se v skladu s 30. členom ZMZ subsidiarno uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, kolikor ni z ZMZ drugače določeno.

Toženka namreč v obrazložitvi navaja samo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po njeni oceni v povezavi s preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ker v tožnikovem primeru zatrjevani akter preganjanja v smislu 24. člena ZMZ ni izkazan in zato ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite (četudi je sledila navedbam tožnika, da je sicer res moral zapustiti svoj dom zaradi napada militantov, vendar pa je obenem ocenila, da je nigerijska vlada vseskozi - tudi z ustanovitvijo posebnih oboroženih skupin poskušala ohranjati nadzor nad tem območjem, glede na preučene informacije, na podlagi katerih ni mogoč zaključek, da so bili militanti subjekt preganjanja, kljub temu, da je moral tožnik zapustiti svoj dom zaradi napada militantov).

Navedeno po presoji sodišča pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ta kršitev pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker tožnik prav to uveljavlja v tožbi in argumentirano pojasnjuje, zakaj šteje, da mu je bila z navedenim postopanjem posledično kršena pravica do pravnega sredstva, saj takemu zaključku ne more utemeljeno nasprotovati z navedbo določno in konkretno obrazloženih razlogov v smislu določil 22. in 25. člena Ustave.

V tem smislu sodišče ne more drugače presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe kot preko ugotovitve, da je z izpodbijano odločbo, kot je predhodno povzeta pod točkami 1 do 7, kršena 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Zato je v konkretnem primeru podana bistvena kršitev navedenih pravil postopka, posledično pa tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj odločbe, ki pretežno obravnava le status begunca, subsidiarno zaščito z vidika resne škode pa zgolj v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ izključno z vidika splošno znanih dejstev, da v Nigeriji ne obstaja mednarodni ali notranji oboroženi spopad, v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

V ponovljenem postopku bo moral pristojni upravni organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe, tudi z vidika presoje pogojev za subsidiarno mednarodno zaščito, v kolikor bo ugotovil, da pogoji za priznanje statusa begunca v konkretnem primeru niso podani, in se do vsakega pogoja sistematično opredeliti, kar pomeni, da bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moral zavzeti jasno stališče, ali to ustreza kateremu od vidikov resne škode iz 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ in z vidika splošnih in specifičnih informacij oceniti, ali tožnikova izvorna država tožniku glede na njegove osebne okoliščine lahko zagotovi zaščito.

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 in ker tega tožnik v tožbenem zahtevku niti ni uveljavljal. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik pa težko popravljive škode niti ne zatrjuje, poleg tega pa narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).