Jedro

Z odločbo Ustavnega sodišča določbe 4. člena, 9. točke 3. člena in 31. ter 32. člena ZDen niso bile odpravljene, kar bi imelo učinek za nazaj, zato se uporablja le za razmerja nastala po dnevu, ko je navedeno odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati. Glede predloga za obnovo postopka pa je pojasniti, da objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki nanaša na vročitev tiste odločbe, zoper katero je vložen predlog za obnovo postopka, to pa je vselej odločba upravnega organa, ki je v zadevi odločil po vsebini.

Izrek

1. Zadevi pod opr. št. U 198/2004 in U 262/2004 se združita, vodilni spis postane U 198/2004. 2. Tožbi se zavrneta.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbama navedenima v točki 1 izreka izpodbija odločbi, s katerima je tožena stranka zavrgla zahtevi tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka. Ker sodišče ugotavlja, da je predmet obeh tožb presoja zakonitosti odločb tožene stranke, ki temeljijo na isti pravni podlagi in podobnem dejanskem stanju je na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) zadevi združilo v skupno obravnavo in odločanje.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 13. 5. 2004 sklep Upravne enote A. z dne 21. 10. 2002 popravila tako, da je zavrgla predlog za spremembo oz. odpravo denacionalizacijske odločbe na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču Republike Slovenije. Prvostopni organ je namreč s sklepom zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka končanega s sklepom Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo Občine A., z dne 7. 4. 1994, z utemeljitvijo, da je ta predlog nedovoljen, ker je po 26. členu Zakona o splošnem upravnem postopku možno obnoviti le postopke, ki so končani z odločbo ne pa tudi s sklepom. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 20. 9. 2002 vložila pri prvostopnem upravnem organu pisno zahtevo za spremembo oz. odpravo denacionalizacijske odločbe na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču Republike Slovenije. Prvostopni organ pa je napačno štel to vlogo kot predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka in jo zavrgel, ker se lahko obnavljajo le postopki, končani z odločbo, ne pa tudi s sklepom. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ocenjuje odločitev organa prve stopnje kot pravilno, vendar pa je bilo potrebno ob reševanju pritožbe tožeče stranke popraviti izrek odločbe prvostopnega organa tako, da se zavrže zahteva za spremembo oz. odpravo odločbe na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču Republike Slovenije in ne predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka. Tožeča stranka kot razlog za uveljavitev pravnega sredstva iz 46. člena Zakona o ustavnem sodišču navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2003 odločilo, da so po določbah 3., 4., 31., in 32. člena Zakona o denacionalizaciji upravičene do denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo zemljišče podržavljeno, torej prisilno odvzeto, ne glede na to, kdaj je bil izdan predpis, ki je bil podlaga za odvzem. Ker pa je po 46. člena Zakona o ustavnem sodišču možna sprememba upravnega akta, izdanega na podlagi podzakonskega predpisa, ki ga je Ustavno sodišče RS odpravilo, zahteva za spremembo akta izdanega v denacionalizacijskem postopku na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji, torej ni dovoljena. Zaradi tega bi moral upravni organ iz navedenega razloga vlogo tožeče stranke zavreči, saj je vezan na zahtevo stranke. Ustavno sodišče namreč z omenjeno odločbo ni odpravilo podzakonskega akta, niti je bil podzakonski akt podlaga za izdajo upravnega akta v denacionalizacijskem postopku, temveč je Ustavno sodišče RS z navedeno odločbo le razložilo, kako je treba uporabljati navedene določbe Zakona o denacionalizaciji, da niso v nasprotju z Ustavo RS. Zaradi tega navedena odločba zavezuje državne organe, da odločajo v skladu z razlogi Ustavnega sodišča RS le v še nedokončanih postopkih, saj se ta razlaga uporablja z dnem uveljavitve, medtem, ko na že dokončane postopke nima nobenega učinka.

Z odločbo z dne 2. 9. 2004 pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A., z dne 28. 4. 2004, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s sklepom Upravne enote A., z dne 14. 1. 1997. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila vsebinska odločitev v navedeni zadevi sprejeta z odločbo Upravne enote A., z dne 14. 1. 1997, zato je bil predlog za obnovo postopka odstopljen v pristojno reševanje prvostopenjskemu organu, da o njem odloči kot o predlogu za obnovo postopka, končanega s citirano odločbo Upravne enote A.. Tožeči stranki je bila navedena odločba vročena dne 19. 2. 1997, objektivni pet letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz 4. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se je tako iztekel dne 19. 2. 2002. Glede na to, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka, ki ga je naslovila neposredno na drugostopni upravni organ, šele 28. 1. 2003, je torej zamudila objektivni rok iz navedene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato bi bilo treba njen predlog skladno z 267. členom Zakona o splošnem upravnem postopku že iz tega razloga zavreči kot formalno nedopusten. Izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje je tako pravilen in zakonit, vendar ne iz razlogov, navedenih v njegovi obrazložitvi, ampak iz zgoraj navedenih razlogov.

Tožeča stranka v tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 5. 2004 navaja, da kljub temu, da njena vloga očitno ni bila dovolj precizna, saj jo je že prvostopni organ napačno razumel kot predlog za obnovo postopka, je tožena stranka ocenila, da je bila njena vloga dovolj jasna in sama presodila, kaj je z vlogo želela doseči. Zaradi vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke kot nezakonito odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

V zvezi s tožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2004 pa tožeča stranka navaja, da je izvedela za nova dejstva in pridobila nove dokaze konec decembra 2002 (vročitev 27. 12. 2002), zato je bil predlog za obnovo z dne 22. 1. 2003 pravočasen tudi glede roka iz 1. točke 1. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Zaradi vsega navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke, kot nezakonito odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbi tožena stranka prereka tožbene navedbe v zvezi z obema izpodbijanima odločbama ter vztraja pri obrazložitvi obeh izpodbijanih odločb ter predlaga, da sodišče tožbi kot neutemeljeni zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), kot zastopnik javnega interesa, prijavilo udeležbo v zadevi U 262/2004, to je tožba v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 9. 2004. Tožbi sta neutemeljeni.

K tožbi v zadevi U 198/2004, izpodbijane odločbe z dne 13. 5. 2004; Tožena stranka je v zadevi pravilno ugotovila dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialno pravo, ki ga v izpodbijani odločbi tudi citira. Hkrati je navedla pravilne razloge, na podlagi katerih je zavrnila zahtevek tožeče stranke. Sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja ( 2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01 - ZUstS), v 1. odstavku 45. člena določa, da ustavno sodišče, protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil odpravi ali razveljavi. V 2. odstavku istega člena pa še določa, da ustavno sodišče odpravi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj. V 1. odstavku 46. člena ZUstS pa je določeno, da lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oz. splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa, oz. splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 54/02, na katero se tožeča stranka v svoji zahtevi sklicuje, pa je bila sprejeta na podlagi 21. in 25. člena ZUstS, ki v 1. točki izreka določa, da člen 4 Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/00 - Zden) ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti, prav tako določbe 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji niso v neskladju z Ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe. Iz navedenega torej sledi, da s citirano odločbo Ustavnega sodišča določbe 4. člena, 9. točke 3. člena in 31. ter 32. člena ZDen niso bile odpravljene, kar bi imelo učinek za nazaj, zato se navedena določba uporablja le za razmerja nastala po dnevu, ko je navedeno odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati.

V zvezi z navedbo tožeče stranke v tožbi, da bi moral upravni organ prve stopnje njeno pritožbo smatrati kot nepopolno vlogo v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 43/04 - ZUP) in od nje zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, pa sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka podala jasno nesporno zahtevo za spremembo oz. odpravo odločbe o denacionalizaciji v skladu s 46. členom Zakona o ustavnem sodišču RS. V navedeni zahtevi namreč predlaga, v skladu s 46. členom ZUstS, da odpravi oz. spremeni sporno odločbo. Glede na navedeno zahtevo tožeče stranke torej ni nobenega dvoma, da je bila vloga podana v skladu s 46. členom Zakona o ustavnem sodišču, zato je ni mogoče šteti kot nepopolno ali nerazumljivo po 67. členu ZUP.

V zvezi z upravnim sporom pod opr. št. U 262/2004, izpodbijane odločbe z dne 2. 9. 2004, sodišče prav tako ugotavlja, da je tožena stranka v zadevi pravilno ugotovila dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialno pravo, ki ga v izpodbijani odločbi tudi citira. Hkrati je navedla pravilne razloge, na podlagi katerih je zavrnila zahtevek tožeče stranke. Sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in je mogoča samo v primeru, ko so izpolnjeni vsi zakoniti formalni pogoji glede njene dopustnosti. Predlog za obnovo postopka mora biti dovoljen, popoln, pravočasen, vložen s strani upravičene osebe, okoliščina na katero se opira pa mora biti verjetno izkazana. Navedeni formalni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da je že v primeru, da ni izpolnjen samo eden od njih, treba predlog za obnovo postopka zavreči. V zvezi s pogojem pravočasnosti je treba upoštevati, da mora biti predlog vložen v predpisanem subjektivnem roku (enega meseca) in znotraj objektivnega roka petih let od vročitve odločbe stranki. V 4. odstavku 263. člena ZUP je namreč določeno, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki, obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Izjema je v naslednjem odstavku istega člena določena samo za obnovitvene razloge iz 2., 3. in 4. točke 260. člena ZUP, kar pa je za obravnavani primer nepomembno. Ob tem je potrebno še dodati, da se objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki nanaša na vročitev tiste odločbe, zoper katero je vložen predlog za obnovo postopka, to pa je vselej odločba upravnega organa, ki je v zadevi odločil po vsebini. Glede na navedeno je torej tudi v primeru, če se predlog za obnovo postopka sklicuje na odločbo drugostopnega organa, s katero je ta odločil o pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje šteje, da je predlog za obnovo postopka vložen zoper prvostopno upravno odločbo, ker je bilo z njo vsebinsko odločeno o zahtevku stranke. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožeči stranki odločba Upravne enote A. z dne 14. 1. 1997, zoper katero dejansko vlaga predlog za obnovo postopka, vročena dne 19. 2. 1997. Objektivni petletni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz 4. odstavka 263. člena ZUP se je tako iztekel 19. 2. 2002, tožeča stranka pa je predlog za obnovo postopka podala šele 28. 1. 2003, zato je bil njen predlog za obnovo postopka pravilno zavržen kot prepozen.