Jedro

Obdolženi oškodovanca ni poškodoval v silobranu saj je lokal zapustil, ko je vedel za in pristal v medsebojni fizični obračun, katerega je z udarcem s topim predmetom prišel sam.

Izrek

Pritožba obdolženega S.H. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi S. H. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

: Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi S. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ.Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v okviru te za prvo kaznivo dejanje določena kazen enega meseca in petnajst dni zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen dveh mesecev in petnajst dni zapora, na kar mu je bila,po določilih KZ o steku,določena enotna kazen treh mesecev in petnajst dni zapora, s preizkusno dobo dveh let. Odločeno je še bilo, da mora obdolženi, po določilu člena 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povrniti stroške kazenskega postopka v višini 52.711,00 SIT in plačati na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi S. H. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim okrajnim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve, pri razsoji katerega niso bile zagrešene, v pritožbi obdolženca zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pravilno pa je bil uporabljen tudi kazenski zakon. Povedanega namreč ne morejo ovreči niti obširne navedbe v vloženi pritožbi.

Tako kot sodišče prve stopnje in pritožnik tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tistega večera prišlo v lokalu B. do prepira, v katerem sta na eni strani sodelovala oba oškodovanca, na drugi pa obdolženi, sedaj že pokojni R. R. in kot vse kaže, tudi z upoštevanjem pritožbenih navedb, še nadaljnji za točilnim pultom se nahajajoči gost, za katerega sodišče prve stopnje ni uspelo ugotoviti imena. Vse kaže na resničnost navedb pritožnika, da je do prepira prišlo po zaslugi oškodovancev, saj ni verjeti, da je priča L. zgolj naključno razbil steklovino, pa tudi sicer, kar so potrdile nekatere od zaslišanih prič, oškodovancema takšno početje v lokalih ni tuje.

Pri tem pa le ni sprejemljiva trditev pritožnika, da je bil zgolj zaradi takšnega početja oškodovancev obdolženi H. prisiljen odditi iz lokala. Nasprotno, iz izpovedi priče S. M. namreč izhaja, da je bil on tisti, ki je zahteval, da vsi lokal zapustijo, to pa šele takrat, ko so navedeni stopili skupaj, da bi obračunali. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tako kot drugi tudi obdolženi Hliš hotel medsebojni obračun, kar je v dani situaciji razumljivo, saj se je iz razloga, ker so bili na njegovi strani v številčni premoči, čutil močnejšega. V nadaljnji obračun z obema oškodovancema je torej zavestno pristal, kar seveda izključuje, tudi sedaj v pritožbi ponovno zatrjevano ravnanje v silobranu, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Zgoraj povedano, ob skopih objektivnih podatkih o tem, kaj se je dogajalo zunaj pred lokalom, vendarle omogoča razlago tega, kaj se je tam v resnici zgodilo. Iz lokala sta po pripovedovanju vseh prva odšla obdolženi in oškodovanec A. L., pri čemer nihče razen oškodovanca, kateri je tudi v pravdnem postopku trdil, da je bil zunaj prvi, ni pojasnil kakšen je bil njun vrstni red pri zapustitvi lokala. Takšni navedbi oškodovanca je verjeti. Njej v prid namreč govori dejstvo, da se je obdolženi H. zaradi premoči čutil varnejšega, zaradi česar je oškodovancu sledil in s tem omogočil, da bi preostala dva obračunala z njegovim kolegom, pri čemer se je uštel, saj je bil R. K. spretnejši, ko je vrata lokala zaprl in ga s tem ločil od pomoči kolegov. Razumljivo je, da je obdolženi H. zaradi tega prešel v napad in bil on tisti, ki je udaril prvi, tako kot je to pojasnil, kot priča zaslišani A. L.. Temu je verjeti kjub drugačnemu opisu poteka dogodkov med njim in obdolženim s strani priče R.K., kateri govori o brcah prizadejanih s strani obdolženca oškodovanemu Lorgerju. Priča K. namreč dogajanja med obdolžencem in oškodovanem L. ni mogel spremljati ves čas saj je moral biti pozoren predvsem na vrata tako, da je udarec, kateremu so lahko sledile tudi brce o katerih sicer oškodovani Lorger ne govori, ker ga očitno niso zadele, spregledal. Ta udarec pa je bil prizadejan s topim predmetom.

Tudi v tem delu je moč verjeti oškodovancu, čeprav takšnega predmeta v rokah obdolženca ni videl nihče. Ni namreč mogoče mimo tega, da je obdolženec vedel zakaj gre iz lokala, tam pa je dosti predmetov primernih za poškodovanje nasprotnika, takšnih, da jih lahko skriješ v roko, kasneje pa odvržeš tako, da jih ni mogoče najti. Ni razloga dvomiti, da se je v danem primeru zgodilo prav to, ko ni verjeti, da je oškodovanec poškodbo zadobil ob padcu, kot to skuša prikazati pritožnik. Res je, da izvedenec sodno-medicinske stroke ni izključil možnosti nastanka poškodb tudi na opisani način, pri čemer pa ni mogoče mimo tega, da pri oškodovanem L., ob razpočni rani kože, ni bilo zaslediti drobnejših ranic in prask, za katere je že na podlagi življenjskih izkušenj moč reči, da bi morale nastati, če bi oškodovanec navedeno rano zadobil ob udarcu ob hrapava tla na katera je po izpovedbi vseh tam prisotnih padel. Ob navedeni ugotovitvi je tako sodišče prve stopnje pravilno prilagodilo opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja storjenega proti obdolženemu L. in to njemu v korist, kar seveda ne predstavlja pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz tč. 9 I. odstavka člena 371 ZKP. Navedene kršitve seveda ne predstavlja tudi sprememba časa, ko bi naj bili obe kaznivi dejanji storjeni saj gre zgolj za prilagotiv tega v postopku ugotovljenim dejanskim okoliščinam.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo tudi v obrazložitvi dogajanj med obdolženim H.in oškodovancem R.K., ko je tudi v tem delu, kot sicer v svoji celotni obrazložitvi jasno, saj brez medsebojnih nasprotij in nasprotij z izvedenimi dokazi, kar pomeni, da ni zagrešilo nadaljne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tokrat tiste iz 11. tč. I. odstavka 371. člena ZKP, pojasnjuje svoje videnje zadeve.Iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi,katere v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče,sodišče prve stopnje pravilno zavrača spremembo zagovora obdolženca na glavni obravnavi v tem delu, kot nesprejemljivo. To še zlasti, ker je do nje prišlo potem, ko so bile zaslišane že vse za razsojo pomembne priče in to ne le v kazenskem ampak tudi pravdnem postopku, tiste katerih kopijo zapisnikov zaslišanja obdolženec ponovno pošilja,tokrat pritožbenemu sodišču. Pa tudi sicer je zagovor obdolženca, kot ga je podal pred sodiščem prvič v obravnavanem delu realnejši,predvsem pa skladnejši takratnemu teku dogodkov. Po tem, ko je obdolženi obračunal z oškodovancem Lorgerjem je temu hotel pomagati priča K., kateri pa, tudi po prvotnem zagovoru obdolženega ni stekel takoj proti njemu, ampak najprej proti svojemu vozilu. Prav lahko, da je to storil zato, da bi za obračun z obdolžencem tam našel primerno orodje, pa ga ni.

Ga je pa zato našel obdolženi s pomočjo kolega, kateri mu je iz vozila vzel in izročil palico, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, s katero je oškodovanca udaril po nosu. Nič nenavadnega ni, da se je ta za to prijel za glavo in skušal že ranjeni nos zaščititi pred nadaljnjimi udarci tako, da se je vlegel na trebuh in ne na hrbet, kot se zdi pritožniku, sicer nerazumljivo primerneje. S tem, pa je omogočil nadaljnjo udarjanje po njemu, tudi po drugih, kar pa ni več predmet tega postopka, saj je sodišče prve stopnje z navedenimi udarci nastale poškodbe pri oškodovancu izvzelo iz opisa kaznivega dejanja.

Za storjeni kaznivi dejanji je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, skupaj z določenimi zagroženimi kaznimi in preizkusno dobo. Pri tej svoji odločitvi je primerno upoštevalo tudi takratno ravnanje oškodovancev in življenje obdolženca po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj, zato ni videti potrebe po izreku kakršnekoli blažje od izrečene kazenske sankcije obdolženemu.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.