Jedro

Zgolj to, da prosilec nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Dvom v istovetnost tožnika je toženka utemeljila z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo. Tožnik niti ne zanika ampak izrecno prizna, da je dajal različne osebne podatke in zavestno zavajal uradne osebe. V svoji izpovedbi, da so na naroku dne 21. 10. 2021 navedeni (res) pravi osebni podatki, ni bil prepričljiv, zato tudi po presoji sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Pravilna je presoja toženke, da obstaja utemeljen sum, da bo ponovno zapustil Slovenijo, če je iz istega razloga enkrat Slovenijo že zapustil, sedaj pa potrdi, da bo ostal v Sloveniji le, če bo pozitivno odločeno o njegovi prošnji, kar je bil razlog, da je odšel prvič. Povsem logičen je zato zaključek toženke, da obstaja sum, da bo tožnik zapustil Slovenijo pred dokončanjem postopka. Nevarnost pobega je toženka prepričljivo utemeljila tudi s tem, da je tožnik (naslednji dan po vložitvi prve prošnje) že leta 2019 samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter odšel med drugim v Italijo, Francijo, Španijo, Belgijo in preko Nizozemske v Nemčijo in Švico ter bil od tam vrnjen v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni dovolj konkretizirala nevarnosti pobega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1999 v kraju Alžir, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, omejila gibanje po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 12. 10. 2021 od 11:40 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 12. 1. 2022 do 11:40, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podal 13. 8. 2019 (v nadaljevanju prva prošnja). Odločba o zavrnitvi prve prošnje je postala pravnomočna 20. 9. 2019. Tožnik je bil na podlagi Uredbe (EU) 604/2013 z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) dne 28. 9. 2021 vrnjen iz Švice v Slovenijo, kjer je 12. 10. 2021 vložil novo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (v nadaljevanju druga prošnja).

3. Tožnik je v drugi prošnji navedel, da je državljan Alžirije, arabske narodnosti, neporočen in muslimanske veroizpovedi. Alžirijo je zapustil leta 2016 ter ilegalno z ladjo odšel v Turčijo. Iz Turčije se je odpravil do Grčije ter se nato preko Albanije, Kosova, Srbije, BIH in Hrvaške odpravil v Slovenijo, nato v Italijo, Francijo, Španijo, Belgijo in preko Nizozemske v Nemčijo ter Švico, od koder je bil po dublinskem postopku vrnjen v Slovenijo. Iz druge prošnje nadalje izhaja, da je zapustil ozemlje Republike Slovenije po podaji prve prošnje zato, ker se je bal, da ne bo dobil mednarodne zaščite. Navedel je, da potnega lista ni nikoli imel, poskusil pa bo dobiti ustrezne dokaze preko hitre pošte. Vse njegove dokumente naj bi imela grška policija. Iz Alžirije je odšel zato, ker mu tam grozijo s smrtjo, saj so ga bratje punce, s katero je imel spolne odnose, leta 2014 zabodli z nožem v predel srca in leve rame. Zaradi napada je bil dva meseca v komi, grozili pa so tudi članom njegove družine. Ko je prišel iz bolnice, se je z njimi stepel in jim tudi sam grozil z nožem. Napada tožnik ni prijavil na policijo, saj se je želel s punco poročiti. Navedel je tudi, da ima v izvorni državi mačeho, ki je nesramna do njega. V drugi prošnji je navedel, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji in dodal, da želi, da mu Slovenija pomaga in da mu prošnje ne zavrne, a da v primeru, da mednarodne zaščite ne bo dobil, ne namerava ostati v Sloveniji.

4. Toženka je presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik ob podaji druge prošnje niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka dvomi v tožnikove osebne podatke, ki jih je v postopkih tako pred slovensko kot tudi s švicarsko oblastjo večkrat spreminjal in glede svoje istovetnosti podal različne in kontradiktorne izjave. Pri podaji prve prošnje je tožnik navedel, da mu je ime B. B. in da je rojen ... 2000 v kraju Sabal. V Švici pa se je identificiral kot A. A., rojen ... 1995 v kraju Alžir. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik večkrat priznal, da je v preteklosti oziroma v prejšnjih postopkih namenoma zavajal uradno osebo. Svojo prisotnost na ozemlju Republike Slovenije pa celo pogojuje s pozitivno odločbo, saj je navedel, da ne bo ostal na ozemlju Slovenije, če njegovi prošnji ne bo ugodeno. Toženka je ugotovila, da je tožnik uradno osebo zavajal tudi glede osebnih dokumentov in najprej trdil, da jih je zažgal v Turčiji, nato, da jih sploh ni imel s seboj, kasneje pa, da so mu jih vzeli pristojni organi v Grčiji. Meni, da tožnik ne želi dostaviti dokumentov zato, ker poskuša prikriti prave osebne podatke, s katerim bi ga Slovenija v primeru zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito lažje vračala v izvorno državo. Toženka lahko tožnikovo istovetnost preverja zgolj z njegovim aktivnim sodelovanjem v postopku, saj njegovih osebnih podatkov za potrebe postopka drugače ne more pridobiti.

6. Toženka je tožniku omejila gibanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navaja, da je tožnik enkrat že zapustil ozemlje Republike Slovenije, preden je bil njegov postopek pravnomočno končan, zaradi česar obstaja po oceni toženke utemeljen sum, da bi dejanje ponovil in pristojnemu organu onemogočil ugotovitev dejanskega stanja in dejstev, ki jih je navajal, kar je bistveno za sam postopek. Tožnikov primer namreč ne spada v izjeme, ko osebnega razgovora ni treba, zato vsebinske odločitve brez njegove navzočnosti glede na določbe ZMZ-1 ni mogoče izdati, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi C-18/16, K proti Staatssecretaris vari Veiligheid en Justitie, z dne 14. 9. 2017. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zatrjeval, da je bil leta 2014 poškodovan v napadu bratov ženske, s katero je imel spolne odnose, kar je treba podrobneje razjasniti, da bo mogoče ugotoviti, ali so podani vsi potrebni elementi za priznanje mednarodne zaščite.

7. Toženka je odločila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma, saj njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi ga samovoljno zapustil in s tem onemogočil izvedbo postopka mednarodne zaščite (enkrat je že odšel iz Slovenije, preden je bil njegov postopek končan in tožnikovo pogojevanje, da bo ostal v Republiki Sloveniji le, če bo slednja ugodila njegovi prošnji za mednarodno zaščito). Ocenila je, da zmožnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma kot nastanitve odprtega tipa, niso ustrezne. Pojasnila je, da varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal kot neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Tudi ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 je po presoji toženke zato za nadaljevanje postopka nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji.

_Tožbene navedbe_

8. Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadelavanju ZUS-1).

9. Poudarja, da je jasno povedal razlog, zakaj je podal različna podatka o imenu, datumu in kraju rojstva. V dotičnem trenutku je namreč verjel drugim, ki so mu rekli, da mu Republika Slovenija ne bo podelila mednarodne zaščite, zato naj ne govori resnice. Šele pred švicarskimi varnostnimi organi, ko se je umiril, se je zavedal, da je bolje, da je iskren in zato povedal točne podatke. Navaja, da je sedaj resnicoljuben, kar bo izkazal tudi z listinami, ki jih je navedel ob ustni seznanitvi omejitve gibanja - kopijo rojstnega lista in še nekatere dokumente. Navaja, da zaenkrat nima kontakta s svojo družino, da je minilo premalo časa (dva nedelovna dni), da bi si dokumente pridobil, a da se bo potrudil. Navaja, da mu osebna svoboda ni bila omejena niti v Grčiji, Franciji, Nemčiji niti Švici. Meni, da navedbe o tem, kaj se je dogajalo z njegovimi osebnimi dokumenti, za presojo očitnega dvoma v njegovo identiteto, niso bistvene. Ne drži ugotovitev toženke, da ne želi dostaviti osebnih dokumentov zato, da bi bilo njegovo vračanje v primeru zavrnitve prošnje oteženo. Navaja, da želi sedaj ostati v Republiki Sloveniji do zaključka postopka, saj se boji zase in svojo punco, ki je ostala v Alžiriji. Po zatrjevanju tožnika ni pravilen očitek toženke, da svojo »_prisotnost na ozemlju RS pogojuje s pozitivno odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, saj drugače ne bo ostal v Republiki Sloveniji_«. Iz njegovih besed nikakor ne izhaja, da bi samovoljno odšel iz območja Republike Slovenije.

10. Tožnik še poudarja, da ima dlje trajajoče resne psihične težave, je epileptik, ima motnje spomina in koncentracije, uživa mnoga zdravila, pozablja in mu glede na splošno slabo psihofizično stanje že v upravnem postopku ni bila nudena pravna pomoč. Je prava neuka stranka, ne razume postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ne v katerikoli drugi državi, kjer je bil. Ni se zavedal drugih procesnih pravic, ki bi jih glede na njegovo bolezensko stanje lahko uveljavljal v Republiki Sloveniji.

11. Tožnik s sklicevanjem na 49. člena Zakona o upravnem postopku1 (v nadaljevanju ZUP), člena 24 in 22 Procesne direktive 2013/32/EU, 2. člen ZMZ-1, 37. člen ZMZ-1 uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), ker toženka ni razjasnila dvomov glede ranljivosti tožnika, četudi sam navaja svoje težko psihično stanje.

12. Tožnik meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno točno konkretizirano dejstvo, ki ga ima toženka namen ugotavljati ter v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Samo dejstvo, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem za mednarodno zaščito ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma potrebno opraviti. S sklicevanjem na 31. točko 2. člena ZMZ-1 tožnik opozori, da je treba ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega, torej take okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila v sedanjem času in sedanjih okoliščinah.

13. Tožnik obžaluje prejšnja ravnanja in trdi, da se bo potrudil sodelovati v celotnem azilnem postopku in počakal na območju Republike Slovenije do njegovega zaključka. V nadaljevanju postopka se bo potrudil natančneje opisati dogodke, pridobiti dokaze ter aktivno sodelovati v postopku. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 20162 navaja, da subjektivne okoliščine sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja na strani tožnika v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene. Tokrat se je odločil, da bo na območju Republike Slovenije ostal. Navaja, da mu je žal hipne odločitve izpred dveh let, ki jo je sprejel. Ni razumel slovenske azilne zakonodaje, še zdaj je ne, le potrudil si bo poiskati tako pravno pomoč kot tudi psihosocialno ter zdravniško za svoje stiske in psihične težave, kar mu bo nastanjenemu v Azilnem domu zagotovo nudeno.

14. V okviru zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga prenehanje izvršitve izpodbijanega upravnega akta, tožnik v bistvenem navaja, da je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

15. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

_Navedbe toženke_

16. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodaja, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče razbrati objektivne okoliščine, ki kažejo na potencialno tožnikovo begosumnost in sicer je Azilni dom pred izdajo odločitve o njegovi prvi prošnji že enkrat brez težav samovoljno zapustil. Tožnikov poskus opravičila tedanje samovoljne zapustitve Azilnega doma, t. j. da so mu takrat prosilci govorili, da mednarodne zaščite ne bo prejel in je zaradi tega odšel, pa ne more biti sprejemljiv kot razumen razlog za njegov odhod. Tožnik je bil namreč podučen o vseh postopkih, o možnosti omejitve gibanja v primeru begosumnosti, povedano pa mu je bilo tudi, da se bo njegovo prošnjo vsebinsko presojalo, tudi sam je bil eksplicitno vprašan že takrat, če bo v Sloveniji počakal na odločitev. Kljub pritrdilnemu odgovoru na omenjeno vprašanje je Slovenijo samovoljno zapustil. Toženka ne more sprejeti neutemeljenih, neargumentiranih trditev prosilca, da se je v Sloveniji bal in da se je zato odločil za samovoljno zapustitev, da je čutil, da mu Slovenija ne bo pomagala, kot mu ni Grčija, saj niti z enim stavkom ni podkrepil svojega pričanja, česa ga je bilo strah, na kakšen način mu Grčija ni pomagala in zaradi česa se ni počutil varno v Sloveniji. Toženka še navaja, da ne more mimo dejstva, da je tožnik kot naslednjo državo po Sloveniji izbral Francijo, saj naj bi po pričanju prosilca tam bilo dosti dela, kar razkriva očiten motiv za samovoljno zapustitev. Svoj odhod v Francijo je tožnik utemeljeval z delom in ne z varnostjo oziroma strahom, kar je samo po sebi dovolj tehten argument za sklepanje, da je prosilec izrazito begosumen. Odgovornost za to, da je Azilni dom že enkrat samovoljno zapustil, mora tožnik torej nositi sam. Upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja je zaključek toženke, da je tožnik begosumen in, da obstaja nevarnost, da bo Slovenijo (ponovno) zapustil še pred podajo odločitve oziroma izvedbe nadaljnjega postopka, po oceni toženke upravičen.

17. Toženka zavrača tožbene očitke, da ni utemeljila, katera so tista dejstva, ki jih želi ugotoviti in jih brez omejitve gibanja v konkretnem primeru ne bi mogla. Naloga toženke je namreč, da poglobljeno in upoštevaje vsa dejstva in okoliščine, odloči o podelitvi mednarodne zaščite, česar pa ob oceni, da je tožnik begosumna oseba, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, morebiti ne bi uspela storiti. V izpodbijanem sklepu je jasno zapisala, da tožnik utemeljuje drugo prošnjo z napadom bratov ženske, s katero je imel spolne odnose in je okoliščine v zvezi s tem potrebno razjasniti, da se ugotovi, ali so podani elementi za priznanje mednarodne zaščite. To pomeni, da je treba tožnika o dogodku in okoliščinah, povezanih z njim, podrobno izprašati, da se lahko presodi verodostojnost teh navedb, ugotovi morebitno povezanost z razlogi preganja, kakor tudi, ali je prosilec iskal zaščito v izvorni državi in če bi se izkazalo za potrebno, tudi možnost notranje zaščite. Toženka pri tem poudarja, da ne more že v naprej povsem natančno opredeliti vseh dejstev, ki jih bo ugotavljala, saj je to deloma odvisno tudi od izjav, ki jih bo tožnik na osebnem razgovoru podal. 18. Toženka zavrača tudi tožbeni očitek, da v upravnem postopku ni pazila ali je tožnik lahko stranka v postopku. Pristojni organ je tako pri podaji prošnje kot tudi pri osebnem razgovoru tožniku večkrat pojasnil potek postopka, večkrat tudi preverjal njegovo razumevanje slednjega in njegovo počutje. Tožnik niti z enim stavkom ni omenil, da je neuk, da česa ne razume ali da mu postopek ni jasen. Tožnik je bil povprašan o posebnostih oziroma njegovih zdravstvenih težavah, na kar je tožnik odgovoril, da ima epilepsijo in da je bil zaboden, ni pa niti z besedo omenil njegovih psiholoških težav oziroma težav, ki jih navaja v tožbi. Nemogoče je sklepati, da bi bil tožnik zaradi epilepsije opravilno nesposoben oziroma, da bi zaradi tega utrpel škodo v upravnem postopku. Toženka poudarja, da je uradna oseba med postopkom skrbno spremljala počutje tožnika, zagotavljala ustrezno tolmačenje in informiranje, zato omenjeni očitek ostro zavrača. Predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

_K I točki izreka_

19. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo in vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A3, B1, s strani tožnika na naroku vložene listine, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-3094/2019 in zaslišalo tožnika.

20. Sodišče je zaradi tožbenih navedb v zvezi s pomanjkanjem pravdne sposobnosti tožnika smiselno tako v upravnem postopku kot upravnem sporu, izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenke psihiatrične stroke dr. T. T. Utemeljeno namreč tožnik opozori, da mora tako upravni organ kot sodišče, ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (tako 80. člen ZPP v zvezi s 23. členom ZUS-1 in 49. člen ZUP).

21. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da niso utemeljene tožbene navedbe v zvezi z razjasnitvijo dvomov glede ranljivosti tožnika v zvezi s težkim psihično stanjem tožnika in tožbenim zatrjevanjem o pomanjkanju pravdne sposobnosti tožnika (že) v upravnem postopku. Prav ima namreč toženka, ki v odgovoru na tožbo pojasni, da je tožniku tako pri podaji prošnje kot tudi pri osebnem razgovoru večkrat pojasnila potek postopka, večkrat tudi preverjala njegovo razumevanje slednjega in njegovo počutje. Kot izhaja iz upravnega postopka tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme, saj se pravdna sposobnost polnoletnih oseb domneva, ni omenil, da česa ne razume ali da mu postopek ni jasen. Tožnik je bil vprašan o posebnostih oziroma njegovih zdravstvenih težavah, kot izhaja iz zapisnika, na kar je odgovoril, da ima epilepsijo in da je bil zaboden, ni pa niti z besedo omenil njegovih psiholoških težav oziroma težav, ki jih navaja v tožbi. Glede na to, se dvom v pravdno sposobnost tožnika v upravnem postopku toženki po presoji sodišča utemeljeno ni pojavil. 22. Glede na tožbene navedbe je sodišče v upravnem sporu za ugotovitev pravdne sposobnosti tožnika, kot že navedeno, izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrične stroke.

23. Izvedenka dr. T. T., na osnovi osebnega pregleda dne 21. 10. 2021 ter pregleda listinske dokumentacije, pri tožniku ni ugotovila katere od hujših duševnih motenj. Izvedenka je v mnenju ugotovila, da je tožnik sposoben doumeti dogajanje v zvezi s postopkom in sposoben samostojno razumno oblikovati in izraziti voljo glede procesnih dejanj in odgovarjati na vprašanja. Stranki vprašanj oziroma pripomb na izvedeniško mnenje nista imeli. Sodišče na podlagi izvidniškega mnenja izvedenke dr. T. T. šteje za dokazano, da je tožnik pravdno sposoben.

Tožba ni utemeljena.

24. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 25. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

26. Kot je sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim v sodbi št. I U 1323/2020 z dne 17. 9. 2020 (11. točka), je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v 92. členu ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov oziroma ene od listin, ki so navedene v 92. členu ZTuj-2, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Potreba po ugotovitvi oziroma preveritvi identitete tožnika je zato po presoji sodišča v konkretnem primeru nedvomno izkazana, saj tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene od v 92. členu ZTuj-2 navedenih listin v izvirniku ali v čitljivi fotokopiji ali fotografiji.

27. Na naroku dne 21.10.2021 je sicer tožnik vložil fotokopijo rojstnega lista (druga stran na naroku vložene listine, ki jo je prevedel sodni tolmač za arabski jezik) v kateri piše: „_Ljudska demokratična republika Alžirija, Ministrstvo za notranje zadeve, lokalne oblasti, pokrajina Alžirija, okrožje ..., v sredini piše rojstni list, na desni strani piše številka potrdila ..., da je dne 4. 8. 1999 ob 8.00 uri zjutraj se rodil sin ..., občina ..., pokrajina Alžirija. Ime C. C., spol moški, sin ... in ..., prebivališče Alžirija, sestavljeno dne ... 1999 ob ... zjutraj. Naznanitelj je bil .... Ni pripomb, sestavljeno 17. 10. 2021, ime pooblaščene osebe, okrogli žig, zraven pa piše za predsednika lokalnega sveta Občina ..., pooblaščenec ....“_ Tožnik je na naroku vložil tudi _„kopijo potrdila o rojstnem dnevu št. ..., peti otrok v ... 1999 ob 8.00 uri zjutraj se je rodil C. C., spol moški, v ..., ime matere ... ... Podpis ... 2008, v žigu piše Ljudska demokratična republika Alžirija, ..._“.

28. Ni sporno, da v predloženih listinah, ki naj bi dokazovale identiteto tožnika ni slike, zato je utemeljen ugovor toženke, da tudi predložene listine na naroku dne 21. 10. 2021 niso listine, ki so navedene v 92. členu ZTuj-2, na podlagi katerih je dvom o istovetnost prosilca izključen, zato je potreba po ugotovitvi tožnikove identitete še vedno podana. Pri tem sodišče še dodaja, da gre za fotokopije rojstnega lista in potrdila o rojstnem listu, da je potrdilo o rojstnem dnevu številka 3646 sestavljeno pred tem, kar potrjuje in sicer 8. 9. 2008. 29. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da zgolj to, če prosilec nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje že samo po sebi za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. 30. Dvom v istovetnost tožnika pa je toženka utemeljila z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo. Tožnik zaslišan pove, da je A. A., rojen ... 1999 v glavnem mestu Alžirije. Tožnik sicer niti ne zanika ampak izrecno prizna, da je dajal različne osebne podatke in zavestno zavajal uradne osebe in pojasni, da je to delal zato, ker so mu tako svetovali drugi, da bi preprečil deportacijo. Sodišče poudarja, da razlog, zakaj je dajal lažne identifikacijske podatke in zavestno zavajal uradne osebe, za ta spor niti ni bistven in tožnika seveda ne ekskulpirajo. Zaslišan je potrdil, da je zavestno dajal drugačne osebne podatke in potrdil tudi, da je dal drugačna od v tem postopku zatrjevan ime in rojstni datum tudi v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji in sicer: ..., ... 2006 in ... ... 2006, kot je razvidno iz informacij v skladu z dublinsko uredbo. Tako je tožnik, kar ne zanika, v uradnih postopkih navedel več različnih imen in rojstnih datumov. V svoji izpovedbi, da so na naroku dne 21. 10. 2021 navedeni (res) pravi osebni podatki, ni bil prepričljiv, kot bo obrazloženo, zato tudi po presoji sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost, kar je pravilno ugotovila že toženka v izpodbijanem sklepu, utemeljujejo torej dvom o tem, ali je tožnik tista oseba, za katero se predstavlja v smislu 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 31. Po presoji sodišča je toženka v konkretnem primeru pravilno uporabila tudi določbo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se navedeni ukrep izreče, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Za izrek ukrepa omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi po 2. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 morata tako biti podana dva pogoja, in sicer potrebnost ukrepa za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ter utemeljena nevarnost pobega.

32. Ni sporno, da v upravnem postopku po vloženi ponovni (drugi) prošnji tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji še ni bil opravljen osebni razgovor z njim. Iz izpodbijanega sklepa tudi jasno izhaja, da tožnik utemeljuje drugo prošnjo z napadom bratov ženske, s katero je imel spolne odnose in je okoliščine v zvezi s tem potrebno razjasniti, da se ugotovi, ali so podani elementi za priznanje mednarodne zaščite. Kot je obrazložila toženka je zato treba tožnika o dogodku in okoliščinah, povezanih z njim, podrobno izprašati, da se lahko presodi verodostojnost teh navedb, ugotovi morebitno povezanost z razlogi preganja, kakor tudi, ali je prosilec iskal zaščito v izvorni državi in če bi se izkazalo za potrebno, tudi možnost notranje zaščite. Zato tožbeni ugovor, da ni konkretizirano dejstvo, ki ga ima toženka namen ugotavljati, ni utemeljeno.

33. V svoji izpovedbi je bil tožnik po presoji sodišča neprepričljiv in neverodostojen. Tudi zaslišan na naroku, kljub opozorilu, da kot stranka ni dolžan povedati vsega, če tega ne želi, kar pa pove, mora povedati po resnici, je sodišče ugotovilo vrsto nekonsistentnosti v njegovi izpovedbi. Najprej izpove, da bo ostal v Sloveniji samo pod pogojem, da bo njegovi prošnji ugodeno. Potem pa, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji, ker je bil izven Slovenije tri leta in mu ni bilo všeč. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik iz Švice v Slovenijo vrnjen po dublinskem postopku, sam pa na naroku izpove, da je prišel v Slovenijo prostovoljno. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je bil prvič v Sloveniji sprejet v Azilni dom 13. 8. 2019 in da je 14. 8. 2019 ob 21.00 uri že zapustil Azilni dom, sam pa izpove, da se ne spomni točno, ampak da je bil prvič v Sloveniji 14. oziroma 15 dni. Sodišče sprejema, da se tožnik ne spomni točno koliko dni, ampak je vendarle razlika ene noči v Sloveniji, kot izhaja iz upravnega spisa ali 14. oziroma 15. dni, neprepričljiva. Nadalje zaslišan na vprašanje, zakaj je odšel iz Slovenije leta 2019, ne potrdi v celoti niti svojih lastnih tožbenih navedb, saj pove, da je šel zato, ker je dobil informacijo, da ne bodo v Sloveniji pozitivno rešili njegove prošnje in ker je videl na lastne oči, kako varnostniki v Azilnem domu sodelujejo pri tihotapljenju ljudi. Zaslišan pove, da tudi sedaj v Centru za tujce tihotapijo ljudi, kar je bil eden izmed razlogov, da je leta 2019 zapustil Slovenijo. Na izrecno vprašanje, če to pomeni, da bo tudi sedaj odšel iz Slovenije, preden bo postopek končan, pa je tožnik izpovedal,: „_Ja, sem v zaprtem tipu v Postojni, v tem domu... kako bom jaz poskušal pobegniti, če sem se samovoljno vrnil v Slovenijo._„

34. Sodišče ne sledi izpovedi tožnika v delu, da bo ostal v Sloveniji, saj to, po lastni izjavi pogojuje s tem, da bo ostal le, če dobi pozitivno odločeno o njegovi prošnji. Da ne bo ostal v Sloveniji, če ne bodo pozitivno rešili njegove prošnje, namreč izrecno potrdi na zaslišanju. Pravilna je zato presoja toženke, da obstaja utemeljen sum, da bo ponovno zapustil Slovenijo, če je iz istega razloga enkrat Slovenijo že zapustil, sedaj pa potrdi, da bo ostal v Sloveniji le, če bo pozitivno odločeno o njegovi prošnji, kar je bil razlog, da je odšel prvič. Povsem logičen je zato zaključek toženke, da obstaja sum, da bo tožnik zapustil Slovenijo pred dokončanjem postopka.

35. Nevarnost pobega je toženka prepričljivo utemeljila tudi s tem, da je tožnik (naslednji dan po vložitvi prve prošnje) že leta 2019 samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter odšel med drugim v Italijo, Francijo, Španijo, Belgijo in preko Nizozemske v Nemčijo in Švico ter bil od tam vrnjen v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni dovolj konkretizirala nevarnosti pobega. Sodišče še dodaja, da tožniku glede na neprepričljivost izpoved in zavestno zavajaje uradnih organov in zavestno dajanja nepravih osebnih podatkov, ne verjame, da tokrat ne bi zapustil Azilnega doma pred končanjem postopka glede njegove druge prošnje.

36. Izpoved tožnika, da se v Centru za tujce počuti dobro, da osebje tam lepo ravna z njim, da je seznanjen z diagnozo in je soglašal z načinom zdravljenja, ne potrjuje tožbenih navedb, da mu bo psihosocialno ter zdravniško pomoč nudena v Azilnem domu, saj mu je po tožnikovi lastni izjavi vse nudeno v Centru za tujce, kjer se dobro počuti.

37. Četudi je glede opredelitve pojma „nevarnost pobega“ v 31. točki 2. člena ZMZ-1 zakonodajalec sicer pojasnil, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar je to definicijo sodišče sicer že večkrat ocenilo kot preohlapno, čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče med drugim v sodbi št. X Ips 1/2019, sodišče pri tokratnem odločanju izrecno pojasnjuje, da je navedeno stališče Vrhovno sodišče pozneje deloma nadgradilo v svoji poznejši odločitvi v sklepu št. X Dor 256/20 z dne 24. 7. 2020 in pojasnilo, da ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera v predlogu za dopustitev revizije postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ (drugi odstavek 84. člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1) pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna. Ker gre po presoji sodišča v tožnikovem primeru za povsem primerljivo zadevo, kakršno je obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu št. X Dor 256/20 z dne 24. 7. 2020, se tožbeni ugovor preohlapno ugotovljenih okoliščin nevarnosti pobega, na podlagi katerih je utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, izkaže kot neutemeljen.

38. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti (milejšega) ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma.

39. Ker ZMZ-1 izrecno govori o posameznem primeru, je toženka v konkretnem primeru to storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega iz Azilnega doma. Namestitev v Azilnem domu po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je po svoji naravi res milejši ukrep, vendar pa je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, da pri tožniku, ki je bil sprva po vložitvi prve prošnje sicer nastanjen v Azilnem domu, vendar je naslednji dan samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo, ne da bi počakal na odločitev o svoji prošnji, čeprav je bil ob podaji prošnje posebej opozorjen, da Slovenije pred koncem postopka ne sme samovoljno zapustiti, ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je milejšega ukrepa, ampak mu je treba omejiti gibanje na učinkovit način, to je s strožjim ukrepom z omejitvijo gibanja na Center za tujce. Tožena stranka je torej s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območje Azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil in da zato, glede na navedeni milejši režim v Azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik ostane do dokončanja postopka v Sloveniji, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno strinja.

40. V zvezi s tožbenim ugovorom, da glede na svojo naravo ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, sodišče pojasnjuje, da gre pri omejitvi gibanja na Center za tujce sicer za (strožji) ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča. Ta ukrep pa tudi ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem „pridržanja“ po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) 2. člena te direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pa z drugimi besedami pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji 2. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilca za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo.

41. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

**K drugi točki izreka:**

42. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

43. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 49. člena ZUP določa: Organ mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. 2 Vrhovno sodišče v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016: „Ni mogoče opraviti presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je Vrhovno sodišče navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika.“