Jedro

Tožniku je funkcija poslanca v državnem zboru prenehala 21. 12. 2011. Do 22. 12. 2012 je bil upravičen do nadomestila plače po prenehanju mandata poslanca. Upokojil se je na podlagi odločbe ZPIZ, s katero je bil od 10. 6. 2013 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in je s tem dnem pridobil pravico do invalidske pokojnine. Tožnikov zahtevek iz naslova odpravnine ob upokojitvi ni utemeljen. Pravica do odpravnine ob upokojitvi bi mu šla na podlagi določb ZPos (čl. 38/6) le v primeru, če bi se upokojil v času mandata poslanca ali v času prejemanja nadomestila na podlagi 38. člena ZPos.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2013 v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2013 in za plačilo odpravnine ob upokojitvi v bruto znesku 7.088,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 ter za odvod davkov in prispevkov od zneska, ki presega 4.063,00 EUR ter za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 687,50 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka II izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb in dokazov v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Tožnik je z medicinsko dokumentacijo dokazal, da so bile pri njem že od leta 2009 postavljene diagnoze, ki so utemeljevale invalidsko upokojitev. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se ureditev pravice do odpravnine ob upokojitvi po Zakonu o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992 s spremembami) razlikuje od ureditve po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tako ZPos pravice do odpravnine ob upokojitvi ne pogojuje s prenehanjem delovnega razmerja zaradi upokojitve, tudi ne zahteva kontinuirane veljavnosti pogodbe o zaposlitvi do trenutka upokojitve, niti izrecno ne zahteva, da bi poslancu delovno razmerje prenehalo prav zaradi upokojitve. Zmotno je stališče, da je določba 28. člena ZPos predvidena samo za primere, ko gre poslanec v pokoj v času opravljanja poslanskega mandata. V 9. členu ZPos so taksativno našteti primeri, v katerih poslancu mandat preneha, med temi primeri pa ni upokojitve. Očitno je, da je zakonodajalec pravici do odpravnine ob upokojitvi, kakor je določena v 28. členu ZPos, želel dati širši domet in zajeti tudi položaje, ko se poslanec upokoji po prenehanju mandata. Določbi 28. in 38. člena ZPos je potrebno razlagati povezano in teleološko. Razlaga, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje za poslance oziroma delavce, ki se upokojijo tik po prenehanju delovnega razmerja, postavlja v neenak položaj napram delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi upokojitve. Razlaga sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s temeljnim namenom instituta odpravnine ob upokojitvi, ki je v zagotavljanju materialne varnosti delavca, ki se upokojujejo. Bistveni razlog za priznanje pravice do odpravnine je delavčeva upokojitev in ne način prenehanja delovnega razmerja. Razlaga sodišča prve stopnje omogoča zlorabe s strani delodajalcev, saj jim pušča priprta vrata, da se z delovanjem, usmerjenim v prenehanje delovnega razmerja, izognejo plačilu odpravnine ob upokojitvi. Razlaga je tudi v nasprotju z načelom in favorem laboratoris, po katerem je potrebno nejasne določbe delovnopravnih aktov razlagati tako, da gredo v korist delavcev. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se tožnik v vmesnem času ni ponovno zaposlil, temveč se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po mnenju pritožbe naj bi bila ta kršitev podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb in dokazov v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Pritožbena navedba je protispisna, saj je sodišče prve stopnje zavzelo povsem jasno stališče, da ni bistveno, kdaj so se začele zdravstvene težave tožnika in kdaj bi hipotetično lahko bilo odločeno o tožnikovi invalidnosti, saj tožnik v trenutku pridobitve pravice do pokojnine in ob upokojitvi ni bil niti poslanec niti prejemnik nadomestila po prenehanju mandata, zato ni upravičen do odpravnine po določbah ZPos. Takšna opredelitev do tožnikovih navedb in dokazov v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem povsem zadošča. Sodišču ni možno očitati, da krši pravico stranke do obravnavanja, če se povsem jasno opredeli, da sta določena navedba in predlagani dokaz irelevantna za odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem prve stopnje, da na odločitev v tem sporu ne more vplivati, da bi pristojni organi ZPIZ o tožnikovi invalidnosti lahko odločali še v času, ko je bil tožnik poslanec oziroma ko je prejemal nadomestilo po prenehanju mandata.

6. Tožnik niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Za odločitev v tem sporu so bistvena naslednja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo: - tožniku je funkcija poslanca v A. prenehala 21. 12. 2011; - tožnik je bil do 22. 12. 2012 upravičen do nadomestila plače po prenehanju mandata poslanca; - tožnik se je upokojil na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 20. 8. 2013, s katero je bil od 10. 6. 2013 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in je s tem dnem pridobil pravico do invalidske pokojnine; - tožnik je 30. 9. 2013 prejel drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 27. 9. 2013, s katero je bil zavrnjen njegov ugovor zoper odločbo o odpravnini opr. št. ... z dne 9. 9. 2013. 7. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbi 28. člena ZPos in 6. odstavka 38. člena ZPos zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi v bruto znesku 7.088,76 EUR. Navedeni določbi sta povsem jasni, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da bi ju bilo potrebno tolmačiti po načelu in favorem laboratoris. Tako 28. člen ZPos povsem jasno določa, do katerih drugih osebnih prejemkov in povračil ima poslanec pravico in med njimi našteva tudi odpravnine ob odhodu v pokoj. Iz takšne določbe ni možno sklepati, da ta pravica poslancu pripada tudi po prenehanju funkcije poslanca. Razlaga za kakršno se zavzema tožnik bi pomenila, da bi bivši poslanec po prenehanju mandata imel pravico tudi do drugih v tem členu naštetih osebnih prejemkov in povračil, kot so stroški za prevoz na delo in z dela, regres za prehrano med delom, regres za letni dopust, nadomestilo za ločeno življenje in podobno.

8. Prav tako je povsem jasna določba 6. odstavka 38. člena ZPos o tem, da se poslancu, ki mu je prenehal mandat, čas prejemanja nadomestila šteje v delovno dobo in da je v tem času socialno zavarovan po predpisih, ki urejajo socialno zavarovanje oseb v delovnem razmerju, ob upokojitvi pa mu pripada pravica do odpravnine. Te določbe ni mogoče tolmačiti drugače kot tako, da je poslanec, ki mu je mandat prenehal, upravičen do odpravnine ob upokojitvi le v primeru, če se upokoji v času prejemanja nadomestila po 38. členu ZPos.

9. Razlike med ZDR in ZPos glede pravice do odpravnine ob upokojitvi (ZDR zahteva, da je delavec pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let) ne pomenijo, da je bivši poslanec upravičen do odpravnine tudi v primeru, če se upokoji po izteku mandata in izteku časa prejemanja nadomestila na podlagi 38. člena ZPos. Brez vsake podlage je pritožbeno razlogovanje, da je zakonodajalec želel dati širši domet pravici poslanca do odpravnine ob upokojitvi, tako da bi ta ureditev zajela tudi primer, ko se poslanec upokoji po prenehanju mandata. Navedeno je res le za čas prejemanja nadomestila, kar pa je izrecno urejeno v 38. členu ZPos, saj se ta čas poslancu šteje v delovno dobo in je tudi izrecno predpisano, da mu ob upokojitvi pripada pravica do odpravnine. Ni bistveno, da se tožnik po prenehanju prejemanja nadomestila ni upokojil, temveč se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje, saj bi mu pravica do odpravnine ob upokojitvi na podlagi določb ZPos lahko šla le v primeru, če bi se upokojil v času mandata poslanca ali pa v času prejemanja nadomestila na podlagi 38. člena ZPos.

10. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 9. 9. 2013 v zvezi z odločbo z dne 27. 9. 2013, saj tožena stranka ni imela pravne podlage, kakor je to že razvidno zgoraj, da ugodi tožnikovemu zahtevku za plačilo odpravnine ob upokojitvi.

11. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre v tem sporu za denarni zahtevek, zato niti ni bilo potrebno, da je tožnik uveljavljal predhodno varstvo pri toženi stranki, saj je v takšnem primeru na podlagi 4. odstavka 200. člena ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo. Ne glede na navedeno pa je bilo potrebno obrazložiti tudi odločitev o zavrnitvi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva odpravo odločb tožene stranke.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.