Jedro

Strah je enotna kategorija nepremoženjske škode. Ni podlage za odmero odškodnine posebej za “primarni“ in posebej za “sekundarni“ strah.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 2.000,00 EUR odškodnine za strah in 132,99 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo odškodnino za primarni in sekundarni strah. Sekundarni strah je še vedno prisoten. Ne strinja se z enotno odmerjenim zneskom za primarni in sekundarni strah. Predlaga, da se ji prizna 2.086,46 EUR za primarni strah in 1.043,23 EUR za sekundarni strah. Neutemeljeno sta bila zavrnjena zahtevek zaradi psihičnih bolečin, ki so posledica stresnih situacij in ki izzovejo visok krvni pritisk ter zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja delovnih zmožnosti, okrnitve življenjskih aktivnosti in kvarjenja zdravja. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Toženec v pritožbi predlaga zavrnitev tožničinega zahtevka v celoti. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica sama povzročila dogodek, do katerega je prišlo. Izjava, da se je tožnica ob škodnem dogodku spomnila na možnost, da jo toženec “mahne po malih možganih“, je bila v tistem trenutku nemogoča, saj je to izjavo podal na enem izmed narokov za glavno obravnavo, ki je bila leto in pol po dogodku z dne 15.7.2000. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma je treba poudariti, da je pravdno sodišče v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) vezano na pravnomočno sodbo K 15/2001, s katero je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje grdega ravnanja, ker je 15.7.2000 tožnico prijel za lase, jo porinil proti tlom in jo, klečečo na tleh, z dlanjo roke udaril po levem licu, zaradi česar je utrpela obtolčenino levega senčničnega predela.

V skladu z določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZOR) oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožnici ob škodnem dogodku prišlo do hudega afektivnega strahu, saj se je glede na predhodne grožnje toženca utemeljeno ustrašila za svoje življenje. Ta strah je trajal do prihoda policije oziroma dokler neposredni napad ni prenehal. Tožnica pa je poleg kratkotrajnega zelo intenzivnega strahu ob samem škodnem dogodku utrpela tudi strah, ki se pojavlja in ponavlja kot strah pred napadalcem že vse od škodnega dogodka dalje, ob vsakem srečanju s tožencem, ki pa je glede na okoliščine primera različne intenzitete. To je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice, ki je toženec ni uspel izpodbiti. Tožnica je namreč izpovedala, da jo je bilo takrat strah za življenje in da je mislila le na to, da jo bo toženec udaril “na male možgane in da bo vsega konec“. Tako so toženčevi pritožbeni očitki, ki obstoj strahu pri tožnici izpodbijajo, kot tudi očitek, da ni res, da bi se tožnica ob dogodku lahko spomnila na njegovo izjavo, da jo bo mahnil po malih možganih in bo padla v nezavest, neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče nima nikakršnega pomisleka v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je (bil) tožničin strah zaradi škodnega dogodka tako močan in dolgotrajen, da opravičuje prisojo odškodnine. Ni dvoma, da se je tožnica bala za svoje življenje, potem ko ji je bistveno mlajši in močnejši toženec grozil in jo grobo fizično napadel. Tožnica napada odmero enotne odškodnine za strah, očitajoč sodišču prve stopnje, da bi moralo posebej odmeriti odškodnino za primarni strah in posebej za sekundarni strah. To ne drži. Strah je enotna kategorija oz. vrsta nepremoženjske škode in sodna praksa je zmeraj določala enotno odškodnino, od uveljavitve ZOR pa je bilo tako tudi predpisano (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 248/96 z dne 8.1.1998).

Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve, je sodišče prve stopnje odškodnino za strah tudi pravilno odmerilo. Pri tem je v ustrezni meri upoštevalo vse okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica. Odmerjena odškodnina v višini 2.000,00 EUR predstavlja 2,2 povprečni neto plači in je v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretne zadeve pravilno odmerjena in umeščena v obstoječo sodno prakso (gre za zgornjo mejo odškodnin, ki se prisojajo za to obliko nepremoženjske škode).

Pritožnica neutemeljeno graja zavrnitev zahtevka na plačilo odškodnine za psihične bolečine v zvezi s stresom, ki izzove napetost, posledica česar je visok krvni pritisk in nespečnost zaradi bližine toženca ter zavrnitev zahtevka na plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja delovne zmožnosti, okrnitve življenjskih aktivnosti in kvarjenja zdravja. Čeprav je na tožnici dokazno breme, da ji je zatrjevana škoda nastala v obravnavanem škodnem dogodku, tožnica v pravdnem postopku ni predlagala postavitve izvedenca, svojih navedb o obstoju trajnih posledic pa s predlaganimi dokazi ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je sledilo (v kazenskem postopku pridobljenemu) izvedenskemu mnenju dr. T. L., ki pri tožnici zaradi dogodka dne 15.7.2000 ni ugotovil trajnih poškodb ali zmanjšanja delovnih zmožnosti ali okrnitve življenjskih zmožnosti. Izvedenec je mnenje izdelal na podlagi medicinske dokumentacije, izpovedbi tožnice pa sodišče prve stopnje zaradi nepreprečljivosti ni sledilo. Tako je pravilna ugotovitev, da vzročna zveza med visokim krvnim pritiskom tožnice in poškodbo v dogodku 15.7.2000 ni dokazana. Sploh pa je glede vtoževane odškodnine zaradi psihičnih bolečin zaradi stresa pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da OZ odškodnine zaradi stresa ne predvideva.

Odločitev o pravdnih stroških je pravilna in temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP. V skladu s svojim uspehom (13%) je tožnica upravičena do povračila dela pravdnih stroškov, katerih odmere opredeljeno ne izpodbija.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnost, se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/2007-UPB-3 – 45/2008. (2) Uradni list SFRJ, št. 29/78; ZOR se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001).