Jedro

Dejstvo, da je bila tožnica pri tujem nosilcu zavarovanja že invalidsko upokojena, ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za invalidsko pokojnino tudi v Republiki Sloveniji. Odločilno je namreč, da vsak organ vprašanje invalidnosti presoja samostojno, kar pomeni, da je v primeru vprašanja, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti, potrebno izhajati iz določb ZPIZ-2. Iz podanega izvedenskega mnenja pa po stališču pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 8. 4. 2019 in številka zadeve: ... z dne 3. 1. 2019 ter da se tožnico razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni nad 50 % od vložitve zahteve dalje, in da se tožnici od vložitve zahteve dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju katere je tožena stranka dolžna izdati posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka ter da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške za overjene prevode listin v znesku 297,60 EUR, v roku 8 dni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodna izvedenka pomanjkljivo opravila izvedensko delo. Pri tem sodišče ni upoštevalo dejanske situacije v zvezi z epidemijo in težavami, ki jih je imela tožnica v smislu drugačne zakonodaje, ki velja v Luksemburgu, tako v smeri določanja odstotkov invalidnosti kot v smeri predložitve zdravstvene dokumentacije. Sodišče je kršilo določbe postopka s tem, ko izvedenke na naroku ni zaslišalo. Ob pomanjkljivi dokumentaciji ter ob izostanku osebnega pregleda tožnice in pa izostanka zaslišanja izvedenke, je že iz teh razlogov izvedensko mnenje nepopolno in se sodišče nanj ne bi smelo opreti. Obstajajo tudi razlogi za postavitev drugega izvedenca. Evidentno je namreč, da obstojijo dodatne težave oz. diagnoze, pa tudi uporaba številnih medikamentov je v celoti dokazana. Izvedenka bi morala tožnico osebno pregledati, saj se povečane težave izkazujejo že vse do 8. 4. 2019, ki predstavlja referenčni datum. Dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno, saj se pri tožnici izkazuje, da gre za zmanjšano delazmožnost za 50 ali več odstotkov. Odpira se tudi vprašanje, kako naj tožnica ob vseh zdravstvenih težavah še dela s polnim delovnim časom. Tudi razbremenitve, ki jih ugotavlja izvedenka in ki jih povzema sodišče so neživljenjske in težko izvedljive v primeru dela s polnim delovnim časom. Zakaj se je izvedenka odločila, da gre za težave, ki so manjše od 50 %, niti ni obrazloženo. Nepravilna pa je tudi odločitev glede plačila stroškov prevoda listin, saj je šlo za dokumentacijo, ki jo je tožena stranka že imela v svojih spisih, se na njo sklicevala in jo kot takšno tudi predložila sodišču. Če so potrebni prevodi in je s tem povezan strošek, ga mora ob uveljavljanju pokriti stranka, ki se je na dokaze sklicevala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je bila tožnica tekom sodnega postopka večkrat pozvana, da predloži medicinsko dokumentacijo, za katero meni, da utemeljuje stopnjo invalidnosti, vendar pa se na pozive sodišča ni odzvala. Trditve o neobstoju zdravstvenega kartona v papirnati obliki tožnica podaja šele v pritožbi. Sodišče je prepričljivo dokazno ocenilo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Tožnica pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja ni podala, prav tako pa tudi zavrnitve dokaznega predloga za neposredno zaslišanje izvedenke ni grajala pred zaključkom glavne obravnave. Glede stroškovne odločitve pa tožena stranka navaja, da se je na listine iz upravnega dosjeja sklicevala tudi tožnica v tožbi. Pri tem pa vprašanje, kdo se je skliceval na listine, katerih prevode je sodišče zahtevalo, ni pomembno pri odločanju o bremenu plačila stroškov postopka. Odločilen je namreč končni uspeh v postopku. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo postopkovnih določb, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnica.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 4. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ... z dne 3. 1. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti od 23. 8. 2018 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

7. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnica namreč meni, da je pri njej podana invalidnost II. kategorije invalidnosti ter da s tem izpolnjuje tudi pogoje za priznanje navedene pravice.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. V II. kategorijo invalidnosti pa se skladno z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica pri luksemburškem nosilcu zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnica je rojena leta 1962. Po poklicu je trgovka. V Sloveniji je nazadnje delala kot šivilja. Po podatkih luksemburškega nosilca socialnega zavarovanja je pri tujem nosilcu dopolnila 20 let 9 mesecev in 0 dni zavarovanja, v Sloveniji pa ima dopolnjenih 13 let 1 mesec in 0 dni pokojninske dobe. V Luksemburgu ima tudi že priznano pravico do invalidske pokojnine, in sicer od leta 2018 dalje.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. A.A., specialistke medicine dela, prometa in športa. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 23. 2. 2021 in dopolnitve tega mnenja z dne 26. 3. 2021 izhaja, da ima tožnica objektivno ugotovljene popoškodbene okvare desne rame, ki ji onemogočajo, da bi v celoti opravljala delo tako šivilje kot trgovke ali pa varuške. Za opravljanje kateregakoli od teh del potrebuje razbremenitve. Čeprav nima dokazanega revmatoidnega artritisa in ne nevroloških izpadov spodnjih okončin, ima pa degenerativne spremembe hrbtenice in z njimi povezane bolečine. Poleg tega ima številne druge diagnoze, in sicer arterijsko hipertenzijo, metabolični sindrom ter duševne in vedenjske motnje. Razbremenitve, kot so ji bile priznane s strani tožene stranke so vsebinsko enake, kot jih je ugotovil luksemburški izvedenec. Zaradi degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice pa so bile podane še dodatne razbremenitve glede prisilnih drž (občasno pripogibanje, občasno prisilne drže ledveno križne hrbtenice), ki jih luksemburški izvedenec ni podal. 11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za natančno ter izčrpno strokovno obrazloženo izvedensko mnenje, pri čemer je izvedenka argumentirano odgovorila na vsa postavljena vprašanja. Odgovorila je na vprašanja, ko ji jih je zastavilo sodišče prve stopnje in kot jih je v pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2021 postavila tožnica. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno vero poklonilo navedenemu mnenju.

12. Dejstvo, da je bila tožnica pri tujem nosilcu zavarovanja že invalidsko upokojena, ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za invalidsko pokojnino tudi v Republiki Sloveniji. Odločilno je namreč, da vsak organ vprašanje invalidnosti presoja samostojno, kar pomeni, da je v primeru vprašanja, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti, potrebno izhajati iz določb ZPIZ-2. Iz podanega izvedenskega mnenja pa po stališču pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se namreč v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Izvedenka je v svojem mnenju jasno pojasnila, kakšne so zdravstvene težave tožnice in kakšne razbremenitve potrebuje pri delu. Prav tako prepričljivo ugotavlja, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da je njena delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da navedena odločitev oziroma mnenje ni obrazloženo. Izvedenka je tudi ustrezno pojasnila, zakaj se je odločila zgolj za preučitev listinske dokumentacije, ne pa za osebni pregled tožnice. Za odločitev je namreč bistveno zdravstveno stanje, kakršno je pri tožnici obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej na dan 8. 4. 2019. Osebni pregled pa izkazuje današnje stanje, ki pa za odločitev ni relevantno. Izvedenka je razpolagala tudi z medicinsko dokumentacijo, na podlagi katere je lahko prepričljivo strokovno odgovorila na zastavljena vprašanja v zvezi s tožničino invalidnostjo.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče izvedenko zaslišati, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pripravljalni vlogi, ki je bila na sodišče vložena 18. 3. 2021, predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma zaslišanje izvedenke na sodišču. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu tožnice po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja in ker na podano dopolnilno mnenje ni bilo nobenih pripomb niti ne na naroku za glavno obravnavo, je sodišče sklenilo, da zavrne dokazni predlog po zaslišanju sodne izvedenke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem ni kršilo postopkovnih določb v zvezi z izvajanjem dokazov. Nenazadnje tožnica zavrnitvi dokaznih predlogov na naroku tudi ni ugovarjala. ZPP namreč v prvem odstavku 286.b člena določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče premalo upoštevalo dejansko situacijo v zvezi z epidemijo in težavami, ki naj bi jih imela tožnica s pridobivanjem medicinske dokumentacije. Tožnica tekom sodnega postopka sodišču ni predložila medicinske dokumentacije, niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni bilo predlagano, da naj se pridobi še dodatna medicinska dokumentacija. Za presojo zadeve je bila torej odločilna medicinska dokumentacija, ki se nahaja v upravnem spisu. Morebitni kasnejši izvidi (izdani po 8. 4. 2019) pa pomenijo novoto, o kateri mora najprej odločiti tožena stranka. Tožnica tako lahko v primeru, da se ji je kasneje (torej po izdaji izpodbijane dokončne odločbe) zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega dela invalidske pokojnine. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre za neživljenjske razbremenitve pri delu. Glede na tožničino zdravstveno stanje in podano izvedensko mnenje bi tožnica v primeru, če bi bile upoštevane podane razbremenitve, še vedno lahko opravljala drugo ustrezno delo v okviru svojega poklica.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi pravilno naložilo povrnitev stroškov, ki jih je uveljavljala tožena stranka zaradi pridobitve prevoda listin, ki se nahajajo v upravnem spisu. Sodišče prve stopnje je namreč s tem v zvezi pravilno upoštevalo določbe ZPP, ki se nanašajo na uspeh stranke v postopku. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora namreč stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.