Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika spornega dne nezakonito odjavila iz obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Ni sledilo njenemu ugovoru, da veljavno podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas predstavlja listina ''samovoljni odpoved delovnega razmerja'' z dne 18. 9. 2015. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožnika zavedla k temu, da je podpisal to listino, ki jo je sama pripravila, da torej ni šlo za izjavo tožnikove prave volje, ki mora biti resna in svobodna, ampak je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da tožeči stranki pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo s 7. 9. 2015, pač pa je trajalo do 31. 12. 2015 (prvi odstavek I. točke izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več (ugotovitev trajanja delovnega razmerja tudi od 1. 1. 2016 dalje), je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za čas od 7. 9. 2015 do 31. 12. 2015 prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestila plač, po plačilu davkov in prispevkov pa ji plačati neto zneske nadomestil plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka iz tega naslova več (tudi za čas od 1. 1. 2016 do poziva na delo), je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 421,36 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo oziroma zoper njen ugodilni del se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo izjave tožnika za bolj kredibilne od izpovedi prič tožene stranke, ne da bi dokazno oceno natančneje obrazložilo. Pričo A.A., ki je potrdil, da mu je tožnik povedal za odpoved, je napačno ocenilo kot neprepričljivo, saj naj bi delovala prestrašeno, kar je sodišče pripisalo temu, da se boji za zaposlitev pri toženi stranki. Ni upoštevalo, da gre za tujca in je zato nasprotja v izjavah mogoče pripisati nerazumevanju vprašanja oziroma odgovora. Jasno je povedal, da mu je tožnik ob delu na strehi rekel, da ne more delati na strehi in da bo dal odpoved, kasneje pa mu je rekel, da je dal odpoved. Tožena stranka meni, da je s tem, ko je tožnik potrdil, da je podpis na dokumentu „samovoljni odpovedi delovnega razmerja“ njegov, jasno, da je prostovoljno podpisal dokument. V zvezi z datumom podpisa te listine je sodišče sledilo tožniku, da naj bi 3. 9. 2015 podpisal dve listini, in sicer vprašalnik z dne 3. 9. 2015 ter sporni dokument, čeprav je ta datiran z 18. 8. 2015. Tudi tožnik sam je izjavil, da je nekatere dokumente podpisoval že avgusta 2015. Sodišče je glede B.B. ugotovilo, da ni deloval prepričljivo in da ima interes za uspeh tožene stranke. Tožena stranka vztraja, da ni nenavadno, če delodajalec pripravi obrazec odpovedi. Do odpovedi je prišlo po tem, ko je B.B. tožniku predočil, da z njegovim delom ni zadovoljen. Tožnik je odreagiral tako, da bo pač dal odpoved in ga je prosil, naj pripravi potrebno. Ker je tožnik tujec, ki ne obvlada slovenski jezik, ni nenavadno, da je za pripravo odpovedi prosil delodajalca. Ker je tožnik dokument podpisal, je sklepati, da ga je prebral in razumel. Njegove navedbe, da je dokument podpisal, ne da bi ga prebral, ne morejo biti pravno upoštevne. Sodišče je napačno izpostavilo okoliščino, da če bi tožnik res dal odpoved 18. 8. 2015, ne bi prihajal na delo do 7. 9. 2015. Tožena stranka navaja še, da je C.C. izpovedal, da mu ni nič znanega o tožnikovem preventivnem zdravstvenem pregledu, sodišče pa je vseeno verjelo tožniku, da je priči povedal, da gre 8. 9. 2015 na pregled in potem na bolniško, ter je iz tega sklepalo, da tožnik priči tega ne bi povedal, če bi res dal odpoved. Sodišče je napačno izpostavilo, da ni verjetno, da bi tožena stranka tožniku 7. 9. 2015 dala rokavice, če bi pred tem dal odpoved. C.C. se ni spominjal, da bi tožnik dobil nove rokavice, D.D. pa ni vedel točno povedati, ali jih je dobil avgusta ali septembra. Ker je delodajalec dolžan zagotavljati delovna sredstva, prejem rokavic niti ne more biti odločilno dejstvo. Sodišče toženi stranki neutemeljeno očita, da je sprva trdila, da tožnik 7. 9. 2015 ni delal, kasneje pa, da je delal. Tudi je najprej navedla, da je tožnika odjavila iz zavarovanj v roku 8 dni po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, nato pa, da ga je odjavila iz zavarovanj 7. 9. 2015, ker je štela v odpovednem roku le delovne dni. Očitek nedoslednosti ni utemeljen, medtem ko sodišče tožniku ni očitalo nedoslednosti, pa bi mu moralo. V tožbi z dne 5. 10. 2015 je navajal, da je tožena stranka pridobila njegov podpis na odpovedi s prevaro, v kasnejši vlogi, da je tožena stranka njegov podpis ponaredila, med zaslišanjem pa je povedal, da je podpis na dokumentu njegov. Če bi sodišče pravilno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, bi ugotovilo drugačno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Strinja se z odločilnimi razlogi iz izpodbijane sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika 7. 9. 2015 nezakonito odjavila iz obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Ni sledilo njenemu ugovoru, da veljavno podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (od 27. 7. 2015 do 31. 12. 2015) predstavlja listina ''samovoljni odpoved delovnega razmerja'' z dne 18. 9. 2015. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožnika zavedla k temu, da je podpisal to listino, ki jo je sama pripravila, da torej ni šlo za izjavo tožnikove prave volje, ki mora biti resna in svobodna (18. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ampak je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro (49. člen OZ). Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi ugotovljenih dejstev, glede katerih je oblikovalo zadosti obrazloženo dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče sprejema. Pritožba se neutemeljeno zavzema za oceno, da bi treba navedeno listino šteti za tožnikovo veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz omenjene listine, ki jo je predložila tožena stranka, izhaja, da tožnik prosi za odpoved delovnega razmerja z dnem 18. 8. 2015, obenem pa je v listini tudi nejasno določeno, da po dogovoru teče odpovedni rok 15 dni. Tožnik ni razpolagal z izvodom te listine. Kot je izpovedal, mu je B.B. rekel, da jo mora hitro podpisati, ko pa ga je tožnik prosil za kopijo, mu je odgovoril, da itak ne razume in da ga ne zanima. Tožnik je bil zadnji dan na delu 7. 9. 2015, naslednji dan je šel na zdravniški pregled in zaradi otekle roke mu je bil priporočen bolniški stalež, kot izhaja tudi iz zdravstvenega kartona. Na pregledu 20. 9. 2015 je izvedel, da nima več urejenega zavarovanja. V izpovedi je vztrajal, da sam ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tega tudi ni nikomur rekel. To je potrdil npr. priča D.D. (skupinovodja pri toženi stranki). Izpovedal je sicer, da mu je tožnik govoril, da mu je težko in da bo delo pustil, ni pa mu omenil, da bi dal odpoved. Glede ugotavljanja tovrstnih okoliščin pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno razumevanje pričevanja A.A. in oceno, da je bil neprepričljiv. Najprej je izpovedal, da mu je tožnik rekel, da bo dal odpoved, da pa ne ve povedati, ali jo je res dal, nato pa je izpovedal, da mu je tožnik povedal, da je odpoved dal. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo vtisa o tem, da je bila navedena priča prestrašena, utemeljevati z okoliščino, da se očitno boji za svojo zaposlitev pri toženi stranki. Glede na neposredne vtise, ki jih sodišče dobi ob izvajanju zaslišanj, tovrstne ocene prič niso nedopustne. To velja tudi za oceno sodišča prve stopnje, da B.B. (vodja del pri toženi stranki) ni deloval prepričljivo. Prav tako sodišče prve stopnje ob tehtanju okoliščin, ali naj verjame tožniku ali tej priči, ni nedopustno poudarilo, da ima priča interes za uspeh tožene stranke. Sploh ker je ravno B.B. pripravil sporno listino in jo v imenu tožene stranke dal tožniku v podpis.

8. Ključne za odločitev v tem sporu so namreč ravno okoliščine, ki se nanašajo na samo podpisovanje listine, ne pa toliko okoliščine, ki se le posredno nanašajo na to (npr. kdaj točno je tožnik od tožene stranke dobil delovne rokavice, ali je tožnik komu povedal, da namerava dati odpoved ali ne, ali je sodelavcem rekel, da mu je težko opravljati delo za toženo stranko, kar naj bi imelo za posledico podajo odpovedi, ali pa je tožena stranka na prošnjo tožnika sestavila odpoved po tem, ko je bil opozorjen na slabo opravljanje dela). Ker sta bila le tožnik in B.B. vključena v sestavo in podpisovanje listine, je za odločitev v sporu pomembna predvsem ocena njunih izpovedb. Bistvena je presoja, ali verjeti toženi stranki, da je tožnik vedel, kaj podpisuje, ker naj bi sam prosil za sestavo listine, ali pa verjeti tožniku, da ni vedel, kaj mu je bilo dano v podpis.

9. Glede nenavadnih okoliščin podpisovanja v naglici je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo še nejasnosti, da sta na odpovedi tako datum, ko naj bi pričel teči odpovedni rok, kot datum podpisa listine spremenjena, in sicer obakrat na datum 18. 8. 2015. Pred tem je bil po navedbah tožene stranke zapisan datum 8. 8. 2015, po oceni sodišča prve stopnje pa celo datum 1. 9. 2015. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo še okoliščino, da v kolikor bi tožnik res 18. 8. 2015 podal odpoved s 15-dnevnim odpovednim rokom, ne bi prihajal na delo k toženki do vključno 7. 9. 2015, kar je po izteku odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je glede navedb tožene stranke o poteku odpovednega roka utemeljeno ugotovilo nedoslednosti. Najprej je namreč tožena stranka navajala, da je tožnika odjavila iz zavarovanj v roku 8 dni po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, nato pa, da ga je odjavila iz zavarovanj 7. 9. 2015, ker je štela v odpovednem roku le delovne dni. Četudi je tudi tožnik najprej nedosledno navajal, da je njegov podpis ponarejen, zgolj zaradi tega vseh njegovih navedb in njegove izpovedi ni šteti za neverodostojne, za kar se zavzema pritožba.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo podpisovanje sporne listine izvedeno 3. 9. 2015 (skupaj s podpisovanjem še ene listine - vprašalnika z dne 3. 9. 2015). Čeprav pritožba pravilno navaja, da je tožnik sam izjavil, da je nekatere dokumente podpisoval že avgusta 2015, pa sama datacija listine niti ni odločilna. Od tega datuma ni npr. odvisna pravočasna vložitev tožbe. Ne glede na to, ali je tožena stranka podpis pridobila 8. 8. 2015 ali 18. 8. 2015 ali pa 3. 9. 2015, to ne spremeni ključne okoliščine, ki jo je uveljavljal tožnik, da je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro - da ni vedel, da je dobil v podpis odpoved. Zato niti ne preseneča, da ni vedel jasno povedati, kdaj je do tega prišlo. Enkrat je izpovedal, da misli, da je listino podpisal konec avgusta 2015, nato pa, da jo je skupaj še z eno listino podpisal 3. 9. 2015, obakrat pa je bilo to v prisotnosti B.B. 11. Načeloma bi lahko držala pritožbena navedba, da ni pomembno, ali osnutek odpovedi pripravi delavec sam ali pa ga zanj pripravi delodajalec. Vendar pa to ne more veljati za konkretni primer, ko je med strankama razhajanje ravno glede tega, da eni stranki ni bila znana vsebina pripravljene odpovedi, ki ji je bila dana v podpis. Tudi okoliščina, na katero se sklicuje pritožba, da je tožniku pomagala pri sestavi odpovedi, ker slabo obvlada slovenski jezik, ne more spremeniti bistvenega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni vedel, kaj je dobil v podpis. Tudi ne drži pritožbena navedba, da že zgolj dejstvo, da je tožnik listino podpisal, kaže na to, da je listino podpisal prostovoljno, da jo je prebral in razumel. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je do pridobitve podpisa prišlo v okoliščinah, ki tega ne dokazujejo.

12. Ker ni podan uveljavljan pritožbeni razlog in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka že zato, ker je delodajalec, ne le zaradi neuspeha s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP, 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).