Jedro

V 1. odstavku 23. člena ZDSS je določeno, da delavec, ki uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločbo delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. To pa ne pomeni, da sodišče z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki ni bilo predmet predsodnega postopka, odloča (namesto delodajalca) o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, razen v primeru, ki ga zakon posebej določa (2. točka 1. odstavka in 3. odstavek 24. člena ZDSS). Sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, ne da bi bil izveden postopek ugotavljanja njegovega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, pomeni neposredno uporabo splošne in abstraktne norme iz 23. člena ZDR. Če v predsodnem postopku ni bila ugotovljena konkretna nezmožnost delavca, je odločitev delodajalca nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 10.8.1998 in z dne 3.9.1998, na podlagi katerih je tožnici J. Š. prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopku predpisanem v 23. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93 - ZDR) in 12. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG). V posledici te odločitve je ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku in sklenilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 37.962,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe kršitvi sta sodišči storili s tem, ker nista upoštevali določbe 1. odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in po uradni dolžnosti ugotavljali materialno resnico. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki so pomembni za odločitev, zato je ostalo, po mnenju revizije, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Še zlasti, ker ni ugotavljalo, da formalno začeti postopek spremljanja tožničinega dela ni bil izveden zaradi njenega neodziva in nesodelovanja. Če delavec odkloni postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti, mora, po stališču revizije, trpeti posledice. Odločitev sodišča o reintegraciji tožnice (3. odstavek izreka prvostopenjske sodbe) je neizvršljiva, saj se je slednja z 2.2.2000 upokojila, kar je tožena stranka navajala že v pritožbi. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in obe sodbi nižjih sodišč razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ju Vrhovno sodišče ne bo samo ustrezno spremenilo.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki jo je glede 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP v tem postopku še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo tudi ni uveljavljenih kršitev določb pravdnega postopka. V 1. odstavku 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS), na katerega se sklicuje revizija, je res določeno, da delavec, ki uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločbo delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. To pa ne pomeni, da sodišče z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki ni bilo predmet predsodnega postopka, odloča (namesto delodajalca) o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, razen v primeru, ki ga zakon posebej določa (2. točka 1. odstavka in 3. odstavek 24. člena ZDSS).

Neposredni predmet presoje v obravnavanem sporu je zakonitost konkretne in dokončne odločbe tožene stranke, izdane v postopku ugotavljanja znanja in zmožnosti tožnice, torej njena skladnost s formalnim in materialnim zakonom. Sodišče ima pooblastilo, da presoja zakonitost odločbe, izdane v predhodnem postopku, ne pa da samo ugotavlja dejanski stan zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja, kar hoče doseči revizija. Presoja materialne pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke obsega uporabo materialnega prava, presoja formalne zakonitosti pa vprašanje pristojnosti organa, ki je odločbo izdal, pravilnost in zakonitost predhodnega postopka in sestavne dele izpodbijane odločbe. Presoja formalnih zakonitosti pa vsebuje tudi oceno dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, ki je tekel pri toženi stranki, saj brez te presoje ni mogoča uporaba materialnega prava. Zakonitost dokončne odločbe pa se presoja po dejanskem stanju, ki je obstajalo v času njene izdaje.

Delavcu preneha delovno razmerje pod pogoji in na način, ki je določen v zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in zakonu o delovnih razmerjih. Samo zakonski razlogi, ki so navedeni v 75. in 76. členu ZTPDR in 100. členu ZDR so tisti, na podlagi katerih lahko delavcu preneha delovno razmerje. Delavcu preneha delovno razmerje po 3. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, če je ugotovljeno, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je razporejen, ali če ne dosega pričakovanih rezultatov dela, pa ne sprejme razporeditve na drugo delovno mesto, oziroma če takega delovnega mesta v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni - v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Postopek ugotavljanja znanj in zmožnosti urejajo 18. člen ZTPDR, 23. člen ZDR in 12. člen SKPG.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožena stranka predpisanega postopka ni izvedla, je odločitev tožene stranke že iz formalnih razlogov nezakonita. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici, ne da bi bil izveden postopek ugotavljanja njenega znanja in zmožnosti za opravljanje del tehnične urednice - oblikovalke, pomeni neposredno uporabo splošne in abstraktne norme iz 23. člena ZDR. Za zakonito odločitev o pravni posledici, če delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, pa bi se morala uporabiti dispozicija omenjenega predpisa tako, da bi bila v predsodnem postopku ugotovljena konkretna nezmožnost delavke. Ker je način prenehanja delovnega razmerja iz 3. točke 1. odstavka 100. člena ZDR strogo formalen akt, ima pravni učinek le tedaj, če ustreza dispoziciji te norme.

V obravnavanem primeru tožena stranka tega ni storila, zato je izpodbijana odločba pravno neupoštevna. Če tožena stranka ni ugotovila konkretnega dejanja, je naknadno ugotavljanje dejanskega stanu v sodnem postopku, torej izven okvira predpisanega postopka delodajalca, nedopustno. Ker izpodbijana odločba o prenehanju delovnega razmerja tožnici ne vsebuje odločilnih (konkretnih) dejstev o pomanjkanju znanja in zmožnosti tožnice za opravljanje del tehnične urednice - oblikovalke, je šteti, da ne obstaja razlog, za katerega bi se smela uporabiti zakonska določba iz 3. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

V 4. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - MP - v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. 15/92 - MP) je predpisano, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Razlog iz 3. točke 1. odstavka 100. člena ZDR prav gotovo pomeni razlog v zvezi s sposobnostjo delavca za opravljanje del delovnega mesta, na katero je razporejen. Da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja iz tega naslova pa mora delodajalec, na katerem je po 9. členu konvencije dokazno breme, dokazati na način in po postopku izvedenem po 18. členu ZTPDR in 23. členu ZDR ter 12. členu SKPG. Tega pa toženi stranki v obravnavani zadevi ni uspelo dokazati.

Revizijska izvajanja o kršitvi postopka pri odločitvi sodišča glede višine in trajanja denarnih obveznosti tožene stranke, niso utemeljena. Po določbi 1. odstavka 219. člena oziroma 299. člena ZPP-77 mora stranka v svojih izvajanjih navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so pomembni za ugotovitev njenih navedb. Tožena stranka pavšalno navržene trditve, da je tožnica do 24.12.1998 prejemala nadomestila plače (list. št. 23) in, da je v začetku novembra (1999) sprožila postopek za predčasno upokojitev (pritožba na list. št. 48) ni podkrepila z nobenimi dejstvi. Zato sodišči njenih ugovorov nista mogli preizkusiti. Takšna procesna situacija pa utemeljuje sklep revizijskega sodišča, da obe nižji sodišči v tem delu postopka nista storili očitanih procesnih kršitev.

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da revizija ni utemeljena in jo je kot neutemeljeno na podlagi 393. člena ZPP-77 zavrnilo.