Jedro

V času, ko se je tožnica upokojila (leta 1962), so bili po določbi 62. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/57), v zvezi z 62. členom Zakona o invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 49/58) zavarovanci pri izračunavanju pokojninske osnove za odmero pokojnine razvrščani v zavarovalne razrede glede na povprečni mesečni znesek plač, ki so ga dobili v obdobju dela. Pokojninska osnova je predstavljala znesek, ustrezen odstotkom povprečnega mesečnega zneska plač, predpisanega za določen zavarovalni razred, v katerega so bili zavarovanci razvrščeni po v naprej določeni tabeli. Ker je bil najvišji zavarovalni razred, do katerega je bilo mogoče zavarovance razvrstiti, odvisen od strokovne izobrazbe, ki je bila potrebna za delo na delovnem mestu, in ne od dejanske izobrazbe, ki jo je zavarovanec sicer imel, je za ugotovitev višine pokojninske osnove pomembno, na katero delovno mesto je bil zavarovanec formalno razporejen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev odločbe tožene stranke št. I-154.420 z dne 14.11.1995 ter odločbe Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Ljubljana št. I-154.420 z dne 12.4.1965 zaradi odmere višje invalidske pokojnine ter dodatka na invalidnost od 1.1.1965 dalje v skladu s tedanjimi predpisi, zaradi opravljanja del in nalog pred upokojitvijo na delovnem mestu, za katerega se je zahtevala višja strokovna izobrazba ter izplačilo tako odmerjenih zneskov od 1.1.1995 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da je bila ob upokojitvi pravilno upoštevana formalna razporeditev tožnice na delovno mesto statistik s srednjo izobrazbo in menilo da bi k predlogu za obnovo postopka priloženo potrdilo morebiti lahko služilo le v delovno-pravnem sporu, zato ni bilo pogojev za uveljavljano izredno pravno sredstvo v upravnem postopku pred toženo stranko.

Citirano sodbo izpodbija tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ni toliko pomembno, na katero delovno mesto je bila formalno razporejena, ampak je bistveno le, na katerem delovnem mestu je dejansko delala in kakšna izobrazba je bila zahtevana za to delovno mesto. Povdarja, da delovno-pravnega spora v času zaposlitve iz zdravstvenih razlogov ni mogla sprožiti, zato bi sodišče moralo odrediti ekspertizo izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil sposobnost za sodelovanje v postopkih.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne pravne presoje in posledične pomanjkljivosti postopka ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana preuranjeno in zato nima odločilnih dejanskih, niti pravnih razlogov. Tudi izrek sodbe ni dovolj jasen niti določen, ker vsebuje besedilo, ki bi lahko bilo kvečjemu predmet obrazložitve. Bistvo spornega razmerja je v odmeri oz. priznanju višje denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja ob predlagani obnovi pravnomočno končanega upravnega postopka. Tako je hkrati podana tudi bistvena kršitev po 13. tč. 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP-77).

Po 62. členu Zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. FLRJ, št. 51/57), ki je v zvezi z 62. členom Zakona o invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 49/58) bil uporabljiv ob tožničini upokojitvi leta 1962, so bili zavarovanci pri izračunavanju pokojninske osnove za odmero pokojnine razvrščani v zavarovalne razrede glede na povprečni mesečni znesek plač, ki so ga dobili v obdobju dela. Pokojninska osnova je predstavljala znesek, ustrezen odstotkom povprečnega mesečnega zneska plač, predpisanega za določen zavarovalni razred, v katerega so bili zavarovanci razvrščeni po v naprej določeni tabeli. Najvišji zavarovalni razred, do katerega je bilo mogoče razvrstiti zavarovance, je bil po 64. členu istega zakona, odvisen od strokovne izobrazbe, ki je bila potrebna za delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec delal. Ob jezikovni razlagi omenjene zakonske norme in tedanji sodni praksi Zveznega vrhovnega sodišča, je bila razvrstitev v zavarovalni razred odvisna od strokovne izobrazbe, ki je bila potrebna za delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec delal, ne pa strokovne izobrazbe, ki jo je sicer imel, vendar ni opravljal del, ki so ustrezala njegovi strokovni izobrazbi.

Izhajajoč iz navedene materialno-pravne ureditve je torej pravilno pritožničino stališče, da pri določanju pokojninske osnove ni bilo pomembno, na katero delovno mesto je bila formalno razporejena, ker je bil najvišji zavarovalni razred, do katerega je bila lahko razvrščena, odvisen od strokovne izobrazbe, ki je bila potrebna za delo na delovnem mestu, na katerem je delala. Že iz tega razloga potrdilo tožničinega bivšega delodajalca z dne 9.7.1969 o tem, da je pred upokojitvijo dejansko delala na delovnem mestu "analitika tehnika", za katero je bila zahtevana višja strokovna izobrazba in ne na delovnem mestu "referenta za statistiko", na katero je bila sicer formalno razporejena, lahko po oceni pritožbenega sodišča predstavlja nov dokaz v smislu 1. odst. 205. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64), ki je vsebinsko identičen z obnovitvenim razlogom iz 1. tč. 249. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju ZUP), v kolikor se ne bi izkazalo, da je bila v VI. zavarovalni razred razvrščena celo brez uporabe 64. člena citiranega ZPZ, kot izhaja iz obrazložitve prevedbene odločbe iz leta 1965. Glede na navedeno in ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotne pravne presoje uveljavljanega novega dokaza, je ostalo povsem nerazčiščeno, ali bi ta pripeljal do drugačne, ugodnejše - višje invalidske pokojnine, če bi bil znan oz. uporabljen v pravnomočno končanem postopku pri pravni predhodnici tožene stranke. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno razčistiti, ali in kako bi uveljavljan nov dokaz oz. zatrjevano novo dejstvo o delu na delovnem mestu, za katero se je zahtevala višja strokovna izobrazba in glede na povprečje mesečnih zneskov plač, ki jih je tožnica dejansko prejela, vplivalo na razvrstitev v zavarovalni razred, posledično eventualno višjo pokojninsko osnovo in invalidsko pokojnino, kot je bila priznana ob upokojitvi leta 1962. Za ta preizkus bo potrebna odmerna odločba iz leta 1962, z vso, tedaj razpoložljivo listinsko dokumentacijo. Ker pa iz odločbe I-154.420 z dne 12.4.1965, zoper katero je vloženo obravnavano izredno pravno sredstvo, izhaja, da je šlo za prevedbo pokojnine po uradno dolžnosti, bo potrebno nadalje predvsem preizkusiti pogoje iz 218. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju-64, v zvezi z 2 tč. 1. odst. 234. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 5/65). Nova pokojninska osnova za prevedbo pokojnin po omenjenem 218. členu TZPZ je bila izračunavana tako, da so se povprečni osebni dohodki, od katerih je bila odmerjena pokojnina, preračunavali z ustreznimi valorizacijskimi faktorji, odvisno od leta, v katerem je bil dosežen osebni dohodek in od zavarovalnega razreda, v katerega je bil upokojenec razvrščen. Višji valorizacijski faktorji so bili določeni za zavarovalne razrede, v katere so bili razvrščeni zavarovanci na delovnih mestih, za katera je bila zahtevana nižja strokovna izobrazba in obratno. Potrebno bo torej ugotoviti, ali bi uveljavljan nov dokaz, če bi bil znan in uporabljen ob uradni prevedbi leta 1965, sploh doprinesel k odmeri višje invalidske pokojnine. Izdelavo ustreznih izračunov s tem v zvezi bo sodišče lahko naložilo toženi stranki, kot pooblaščenemu nosilcu in izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali pa po potrebi ustreznemu sodnemu izvedencu. Šele, ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri in izvedlo morebitne druge dokaze, pomembne za razjasnitev vseh pravno-relevantnih dejstev, bo lahko v zadevi izdalo pravilno in zakonito odločitev o tožničinem zahtevku.