Jedro

Družba E. d.d. je kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. To pogodbo sta sklenili družba F. d.d. in toženka. F. d.d. se je tekom postopka preimenovala v E. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo. Na tem naroku je navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi B.B. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dosedanji naziv tožeče stranke E. d.d. nadomesti z novim nazivom B.B. d.d.. Tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je terjatev, ki jo v tem individualnem delovnem sporu vtožuje od toženke, prešla od družbe E. d.d. na družbo B.B. d.d., torej da je podana aktivna legitimacija družbe B.B. d.d. v tem individualnem delovnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka in II. točke izreka) se spremeni tako, da se v tem delu glasi:

I. „Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 3.759,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 780,53 EUR, v 8 dneh po prejemu sodbe, po izteku paricijskega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.759,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožeče stranke (razliko do vtoževanih 5.959,32 EUR, v znesku 2.200,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska) zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.552,39 EUR, v 8 dneh, brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo vse nastale stroške oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker je dovolilo spremembo aktivne legitimacije, ker naj bi iz notarskega zapisa notarja A.A. opr. št. ... ter prilog izhajalo, da je sprememba naziva tožeče stranke upravičena. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, sicer izhaja, da se je tožeča stranka delno pripojila k družbi B.B., vendar pa iz njih ne izhaja, da je bila tudi konkretna vtoževana terjatev oziroma konkretni pravdni spor prenesen na družbo B.B. d.d.. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o aktivni legitimaciji tožeče stranke napačen. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka kršila konkurenčno klavzulo. Toženka je že pri družbi C.C., torej še pred zaposlitvijo pri tožeči stranki, pridobila potrebna tehnična in druga znanja za trženje zavarovalnih produktov, vključno z mrežnim marketingom. Pri tem tudi ni šlo za noben nov „know-how“, ki naj bi ga tožeča stranka razvila na področju zavarovalništva, saj je šlo le za izmenjavo informacij na sestankih ter tekoče informiranje s področja novih produktov, ki pa so še zlasti na področju življenjskega zavarovanja drugačni kot pri Zavarovalnici D.. Tudi stornirane zavarovalne police v letu 2008 ne izkazujejo konkurenčnega delovanja toženke, saj je število teh stornacij povsem primerljivo s stornacijami v ostalih letih, ko je bila toženka še zaposlena pri tožeči stranki. Celo več, v letu 2005 in 2006 je bilo tako po številu kot po odstotkih storniranih več polic. Sodišče prve stopnje ob tem niti ni ugotavljalo, kaj je bil vzrok teh stornacij v letu 2008, saj so ti vzroki lahko zelo različni. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno ugotovljeno. Pri odločanju o pogodbeni kazni, ki jo je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženki, ni bil upoštevan 12. člen pogodbe o zaposlitvi, ki pogodbene kazni ni določal neodvisno od nastanka škode. Toženka bi bila dolžna plačati pogodbeno kazen, če bi tožeči stranki škoda nastala. V takšnem primeru bi morala toženka plačati pogodbeno kazen (odškodnino) za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki je, če škode ni mogoče natančno ugotoviti (ali pa bi ugotavljanje višine pomenilo nesorazmerne stroške), sporazumno določena v znesku šestih povprečnih mesečnih plač toženke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Toženka se je zaradi nevzdržnih razmer pri tožeči stranki zaposlila pri konkurenčni zavarovalnici, z nadomestilom (za spoštovanje konkurenčne klavzule) v višini 200,00 EUR pa ne bi mogla preživeti niti sebe niti svoje družine. Toženka je sicer spoštovala določbe iz pogodbe o zaposlitvi in tožeči stranki ni odpeljala nobene stranke. Sicer pa tega tožeča stranka ni posebej poudarjala, škode ni dokazala, te škode pa ne potrjuje niti seznam storniranih polic (saj število teh polic v letu 2008 ne odstopa od preteklih let). Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena 3. 1. 2005, ko niti sodna praksa niti pravna stroka nista bili enotni, ali je pogodbena kazen v delovnopravnem razmerju sploh dopustna, zato od toženke ni bilo mogoče pričakovati, da bo razumela 12. člen pogodbe o zaposlitvi drugače, kot je bil zapisan. Razen tega iz omenjenega člena jasno izhaja, da je plačilo pogodbene kazni vezano na nastanek škode (plačilo šestih povprečnih plač toženke pa le v primeru, če višine škode, ki je nastala, ni mogoče natančno ugotoviti ali pa bi to pomenilo nesorazmerne stroške). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje določbe 12. člena pogodbe o zaposlitve ni upoštevala pravilno, prav tako pa ni ugotavljalo namena pogodbenih strank. Zato je bilo kršeno materialno pravo, dejansko stanje pa nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno. Toženka s svojim odhodom k drugi zavarovalnici škode tožeči stranki ni povzročila, niti je le-ta ni dokazala. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da škode v spornem primeru ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi stroški. V letu 2008 je bilo storniranih le 14 polic, zato bi bilo mogoče brez večjih stroškov zaslišati zavarovance o vzrokih teh stornacij. Sicer je bilo dokazno breme v tem primeru na strani tožeče stranke, ki tega ni predlagala, niti ni kako drugače dokazala škode, ki naj bi ji nastala. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi predlog toženke za znižanje pogodbene kazni, saj je ta predlog toženka ustrezno utemeljila (tožeča stranka jo je šikanirala, v letu 2007 ji ni zagotavljala dela, kršila je pogodbo o zaposlitvi, ni ji izplačala vseh pripadajočih plač in udeležbe na dobičku,...). Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj toženka ni priglasila le stroškov ponovnega postopka, zato je upravičena do priznanja že priglašenih in priznanih stroškov v višini 1.265,23 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (toženka bistvene kršitve določb postopka le pavšalno uveljavlja), ni storilo. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je družba E. d.d. kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, datirane z dnem 3. 1. 2005 (A2). To pogodbo sta sklenili družba F. d.d. in toženka. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je dne 12. 11. 2007 F. d.d. preimenovala v E. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo z dne 11. 10. 2013. Na tem naroku je navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi B.B. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dosedanji naziv tožeče stranke E. d.d. nadomesti z novim nazivom B.B. d.d., na naslovu G.,H., kar je dokazovala z izpisom iz registra AJPES (A22). Temu je toženka izrecno nasprotovala z obrazložitvijo, da je šlo le za delno pripojitev in da le izpisek iz registra ne zadostuje. Tožeča stranka je v nadaljevanju vložila v spis notarski zapis opr. št. ... z dne 18. 3. 2013 - Pogodba o oddelitvi s prevzemom. Obrazložila je, da iz te pogodbe izhaja, da je B.B. d.d. univerzalni pravni naslednik dela E. d.d., ki se nanaša na delovno razmerje delavcev, ki so sklepali življenjska zavarovanja. Ker iz te pogodbe ni bilo razvidno, da je prešla od E. d.d. na B.B. d.d. tudi terjatev, ki jo je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od toženke, je tožeča stranka vložila v spis dodatno dokumentacijo, iz katere naj bi to dejstvo izhajalo. To naj bi bilo razvidno iz tega, da je vtoževana terjatev v poslovnih knjigah analitično evidentirana pod konto 78300000 -“prejete kazni in odškodnine“, kar se v Izkazu poslovnega izida izkazuje pod postavko „drugi prihodki“ in so prikazani v skupni vrednosti na obračunski dan. Ta postavka je bila opredeljena v prilogi 1 k Pogodbi o oddelitvi s prevzemom z dne 18. 3. 2012 - Revidirano zaključno poročilo prenosne družbe, ki izkazuje stanje premoženja in obveznosti na obračunski dan 31. 12. 2012 (Pogodba - 1. del). Tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 22. 11. 2013 še pojasnila, da je vsebinsko Izkaz poslovnega izida na dan 31. 12. 2012 opredeljen na strani 35 navedenega zaključnega poročila (Pogodba - 2. del) in pa na strani 122 (Pogodba - 6. del), pri čemer je celotna dokumentacija oddelitve s prevzemom z vsemi prilogami dostopna v zbirki listin na portalu AJPES. Dodala je še, da je vsebinsko gledano postopek oddelitve zajemal prenos vseh zavarovalnih pogodb, katerih zavarovatelj je bila E. d.d. ter z njimi povezanim premoženjem in obveznostmi, torej celotno zavarovalno dejavnost. Ena od prilog Pogodbe o oddelitvi s prevzemom je tudi seznam zaposlenih, ki so prešli k prevzemni družbi kot novemu delodajalcu. Ti zaposleni so bili tudi zavarovalni zastopniki, med katerimi bi bila tudi toženka, če bi bila še vedno zaposlena pri E. d.d..

Pritožbeno sodišče po vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki jo je v spis v zvezi s spremembo tožeče stranke vložila tožeča stranka, ugotavlja, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je tudi terjatev, ki jo v tem individualnem delovnem sporu vtožuje od toženke, prešla od družbe E. d.d. na družbo B.B. d.d., torej da je podana aktivna legitimacija družbe B.B. d.d. v tem individualnem delovnem sporu. Tako iz konta 78300000 ni razvidno, da bi bila v njem zavedena tudi sporna terjatev do toženke, navedeno pa ne izhaja niti iz Izkaza poslovnega izida, stran 35 oziroma stran 122, kar je tožeča stranka zatrjevala v svoji vlogi z dnem 22. 11. 2013. Dejstva, da je na družbo B.B. d.d. prešla tudi sporna terjatev do toženke, pa ni mogoče ugotoviti niti s preostalimi dokazi (z vpogledom v druge listine, ki jih je tožeča stranka v zvezi z dokazovanjem svoje aktivne legitimacije vložila v spis). Navedeno ne izhaja niti iz podatkov, ki so javno dostopni na portalu AJPES. Razen tega pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka v okviru priloge A25 vložila v spis tudi podatke o plačilih pogodbenih kazni za določene osebe (I.I., J.J. K.K.), med katerimi pa toženke ni navedene. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ki so se nanašale na aktivno legitimacijo tožeče stranke, zato je na podlagi 2. alineje člena 358 ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka ni dokazala, da je podana njena aktivna legitimacija v tem individualnem delovnem sporu. Predloženi dokazi namreč ne dajejo opore zaključku, da je od družbe E. d.d. prešla na družbo B.B. d.d. tudi terjatev, ki je bila v tem individualnem delovnem sporu vtoževana od toženke.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bila v zvezi z oddelitvijo dela premoženja predlagana za zaslišanje tudi priča L.L., vendar pa ocenjuje, da le izpovedba priče brez ustreznih listin, iz katerih bi izhajal prenos konkretne terjatve, ni primeren dokaz za dokazovanje prenosa terjatve, še posebej ob upoštevanju trditev toženke, da bi moral biti prenos terjatve do toženke na novo družbo zaveden v ustreznih listinah. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da se sprememba tožeče stranke ne more uveljaviti s podredno postavljenim tožbenim zahtevkom, kot je to storila tožeča stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Bistvo podrednega tožbenega zahtevka (člen 182/3 ZPP) je v tem, da v njem tožeča stranka uveljavlja nekaj drugega, kot v primarnem tožbenem zahtevku, tožeča stranka pa takšnega podrednega zahtevka ni postavila.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženko že iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljen, na preostale pritožbene navedbe toženke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških temelji na členu 165/2 ZPP. Ker se je zaradi spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh strank tega individualnega delovnega spora. Ker tožeča stranka v tem sporu ni bila uspešna, sama krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžna povrniti njene pravdne stroške, ki so ji nastali v tem postopku. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je toženka na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 11. 2009, po zaključku katerega sta bila izdana sodba in sklep prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 895/2008 z dne 11. 11. 2009, po pooblaščenki priglasila pravdne stroške na vloženem stroškovniku. Plačilo teh potrebnih stroškov (člen 155 ZPP) je sodišče prve stopnje z omenjeno odločbo naložilo tožeči stranki, ker v prvotnem postopku ni uspela. Takšno odločitev je potrdilo tudi VDSS s sodbo opr. št. Pdp 361/2010 z dne 10. 6. 2010, vendar pa je bila ta odločitev (na podlagi sklepa VS RS opr. št. VIII Ips 3/2011 z dne 23. 1. 2012) razveljavljena. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 147/2012 z dne 23. 3. 2012 ponovno odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 895/2008 z dne 11. 11. 2009 in izpodbijano sodbo razveljavilo. Ta razveljavitev se je nanašala tudi na odločitev o pravdnih stroških v prvotnem postopku. Po razveljavitvi te odločitve je toženkina pooblaščenka toženki odpovedala pooblastilo za zastopanje (listovna št. 127), v nadaljevanju pa je toženka pooblastila drugo pooblaščenko, ki ni bila odvetnica. Ta je sicer na zadnjem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje navedla, da stroškov ne priglaša, vendar pa to po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da je s to svojo izjavo umaknila tudi do sedaj priglašene pravdne stroške. Glede na to, da je toženka v tem individualnem delovnem sporu v celoti uspela, ji je torej dolžna tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške, svoje pa, kot je bilo že ugotovljeno, krije sama (154. člen ZPP).

Ker je bil postopek v tem individualnem delovnem sporu pred prvostopenjskim sodiščem začet pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, 67/2008 in nadalj.) se na podlagi 41. člena ZOdvT pravdni stroški v tem individualnem delovnem sporu odmerjajo po določbah Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Z ozirom na vrednost spornega predmeta je toženka upravičena do nagrade za odgovor na tožbo v višini 400 točk po OT (tar. št. 15/1/a OT), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 400 točk po OT (tar. št. 15/3/a OT), za zastopanje na preostalih treh narokih za glavno obravnavo 3x200 točk (tar. št. 15/3/b OT), za porabljeni čas na teh narokih skupno 350 točk (člen 7/1 OT - 2x50 točk, 1x100 točk, 1x150 točk), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 619,65 EUR, skupaj z DDV in sodno takso pa 780,53 EUR. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov toženke ni priznalo, ker za pravdo niso bili potrebni oziroma so bili priznani že v okviru priznanih nagrad za druga pravna opravila. Pritožbeno sodišče toženki tudi ni priznalo stroškov za sestavo treh pripravljalnih vlog (z dne 30. 3. 2009, 20. 4. 2009 in 4. 6. 2009), ker te niso pripomogle k razjasnitvi predmetne zadeve. Prav tako pa toženki niso bili priznani stroški kilometrine za pooblaščenko na relaciji M. - N. - M., saj bi si toženka lahko zagotovila pooblaščenko z območja O., glede na dejstvo, da živi na tem območju in da se je predmetni individualni delovni spor reševal na Delovnem sodišču v Mariboru.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženke ni odločilo, ker jih ta ni priglasila.