Jedro

Tožničina prošnja za priznanje odškodnine, vložena dne 20. 6. 2018, ni bila vložena v predpisanem roku, ki se je iztekel za tožnico 18. 6. 2017.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju odškodnina). Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevek za priznanje odškodnine, ki ga je tožnica vložila 20. 6. 2018 na Upravno enoto Ljubljana, vložen prepozno oziroma ni vložen v roku iz Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki se je iztekel 18. 6. 2017. Organ je zato tožničin zahtevek na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom zavrgel. 2. Tožnica se je zoper prvostopenjski akt pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je med drugim ponovil utemeljitev prvostopenjskega organa, da je in zakaj je zahtevek tožnice vložen prepozno in pojasnil tudi, da tožnica ob začetku uporabe ZPŠOIRSP ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar bi podaljšalo rok iz prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP na tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP.

_Tožbene navedbe_

3. Tožnica v tožbi pričakuje, da bo sodišče odločilo o izplačilu denarne odškodnine, za katero meni, da ji pripada. Meni, da ji je bila kršena ustavna pravica do nadomestila škode in do enakopravne obravnave pred zakonom in Ustavo RS. Prav tako meni, da vse to kaže na neenotno prakso prvostopenjskega organa. Zatrjuje tudi, da v letu 2014 ni prejela nobenega akta iz Slovenije. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

_Navedbe toženke_

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_O sodni presoji_

5. Stranki sta se pisno odpovedali glavni obravnavi, zato je sodišče na podlagi določbe 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločilo na podlagi njunih pisnih vlog in dokazov.

Tožba ni utemeljena.

6. Odločitev toženke, da je tožničin zahtevek za izplačilo odškodnine vložen prepozno, je pravilna in zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

7. Prvostopenjski organ je pravilno zavrgel tožničin zahtevek za izplačilo odškodnine kot prepozen na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku. ZPŠOIRSP v prvem odstavku 8. člena določa, da se zahteva za določitev denarne odškodnine lahko vloži v treh letih po začetku uporabe ZPŠOIRSP, to je 18. 6. 2017. Ta rok je v določen primeru podaljšan in sicer lahko oseba, ki ima ob začetku uporabe ZPŠOIRSP (18. 6. 2014) vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoj iz 2. člena ZPŠOIRSP, zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen (drugi odstavek 8. člena ZPŠOIRSP). Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazložil svojo ugotovitev, da tožničina prošnja za priznanje odškodnine, vložena dne 20. 6. 2018, ni bila vložena v predpisanem roku, ki se je iztekel za tožnico 18. 6. 2017. Tožnica pa ugotovitve toženke, da ob začetku uporabe ZPŠOIRSP ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar bi podaljšalo rok iz prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP na tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, niti ne izpodbija.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bila tožnici kršena pravica do odškodnine, da bi ji morala biti odškodnina priznana in da je bila kršena njena pravica do enakopravne obravnave pred zakonom, sodišče pojasnjuje, da odškodnina po ZPŠOIRSP pripada upravičencu, ki izpolnjuje v zakonu predpisane pogoje in ki je v roku, ki je določen v 8. členu ZPŠOIRSP, to je materialni rok, vložil svojo prošnjo. Vložitev vloge v predpisanem roku je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. Tožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bila neenakopravno obravnavana. Za vse (torej tudi tožničino) vloge, ki so bile vložene po izteku roka iz 8. člena ZPŠOIRSP, je določeno da jih je treba zavreči, ker so prepozne. Enakopravno obravnavanje v smislu 14. člena Ustave Republike Slovenije pomeni, da se enake situacije rešujejo na enak način. Sodišče v navedeni zadevi ni ugotovilo, da bi prišlo do kršitve navedene ustavne pravice. Tožnica je zgolj na splošno navedla, da gre za neenotno prakso prvostopenjskega organa, ne da bi to trditev konkretizirala.

9. Sodišče je po ugotovitvi, da je toženka po pravilnem postopku izdala pravilno in zakonito odločbo, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.