Jedro

Če je delavec v ocenjevalnem obdobju pretežno v bolniškem staležu, ocena delovne uspešnosti ob uporabi meril prisotnosti na delu in doseganja norme, v primerjavi z ostalimi delavci, ki so bili na delu, ne more biti objektivna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa z dne 13.2.1996 in 20.2.1996, na podlagi katerih je tožnici v postopku prisilne poravnave prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki; razsodilo, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje, ji zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega neto zneska, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec in v tej zvezi poravnati vse prispevke in davščine. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 298.353,00 SIT, da nosi tožena stranka sama svoje stroške postopka, zavrnilo pa je zahtevek tožnice za plačilo zneska 20.000,00 SIT, ki predstavlja odškodnino za neizrabljeni del letnega dopusta. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka v postopku ugotavljanja trajnih presežnih delavcev ni upoštevala vseh kriterijev, kot je to določeno v 3. odstavku 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93), temveč je uporabila izločilni kriterij delovno uspešnost po določilih svojega akta. Poleg tega tožničina ocena delovne uspešnosti ni realna, ker je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju pretežno v bolniškem staležu, zaradi česar je bila po merilu prisotnosti na delu v slabšem položaju v primerjavi z ostalimi delavci.

Zoper sodbo v delu, v katerem je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Navaja, da je v postopku prisilne poravnave kot eno od metod finančne reorganizacije predvidela tudi zmanjšanje števila zaposlenih delavcev in je v tej zvezi zakonito sprejela program prenehanja delovnih razmerjih. Ker so v določilu 51. čl. ZPPSL zgolj našteti kriteriji in ni opredeljen način njihove uporabe, se je poslužila metodologije v skladu z določili Podjetniške kolektivne pogodbe in Pravilnika o merjenju delovne uspešnosti (v nadaljevanju: pravilnik). Meni, da je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev pravilno uporabila temeljni kriterij delovne uspešnosti, pri čemer se tudi sklicuje na namen prisilne poravnave, ki je bistveno v tem, da obdržijo delo produktivnejši delavci. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je prepozna oz. je ni vložila upravičena oseba. Sicer pa meni, da je v sporu sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže oz. podrejeno, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej ugotovilo, da je bila pritožba vložena pravočasno v 8 dnevnem roku (v skladu z določilom 4. odst. 112. čl. ZPP) in pravilno s strani tožene stranke, kar izhaja iz odtisa njenega žiga na pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka in na zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Pritožba se sicer sklicuje na bistveno kršitev postopka v tem, da je podano neskladje v obrazložitvi glede presoje tožničine ocene delovne uspešnosti. Vendar pa gre po ugotovitvi pritožbenega sodišča pri tem le za oceno podatkov delovne uspešnosti, ki jih je predložila tožena stranka in to v obrazložitvi ne predstavlja nikakršnega neskladja v razlogih sodbe. Tudi niso podane morebitne ostale kršitve postopka, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je zmoten zaključek v sodbi glede uporabe vseh, v zakonu naštetih kriterijev pri določevanju presežnih delavcev tožene stranke. Program prenehanja delovnih razmerij v postopku prisilne poravnave res ni enak programu razreševanja presežnih delavcev po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS, št. 14/90 - 71/93). Zato mora delodajalec v takšnem primeru upoštevati posebnosti, ki so urejene v določilu 51. čl. ZPPSL.

Določila ZDR, ki se uporabljajo za prenehanje delovnega razmerja zaradi ugotavljanja trajno presežnih delavcev, se uporabljajo tudi v postopku prisilne poravnave, v kolikor z ZPPSL ni izrecno drugače določeno. Ker so v določilu 3. odst. 51. čl. ZPPSL kriteriji le taksativno določeni, pri čemer v zakonu ni izrecno določeno, kateri od kriterijev velja za temeljni kriterij, tožena stranka ni ravnala nepravilno, ko je v takšnem postopku uporabila kot temeljni kriterij delovno uspešnost in glede te merila po določilih svojega akta. V tej zvezi je predvsem pomembno, da delodajalec na podlagi tako uporabljenega kriterija opravi pravilno in objektivno ocenjevanje, kar pa v konkretnem primeru glede tožnice s strani tožene stranke ni bilo izvedeno.

Vendar pa navedena ugotovitev sodišča prve stopnje o kumulativni uporabi kriterijev v sporu nima odločilnega pomena, ob nadaljnji ugotovitvi v izpodbijanem delu sodbe, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, da je tožena stranka ocenjevala delovno uspešnost tožnice v času, ko je bila ta pretežno v bolniškem staležu in zaradi tega (v primerjavi z ostalimi delavci, ki so bili prisotni na delu) oškodovana v zvezi z uporabo merila prisotnosti na delu. Poleg tega tudi iz listinskih podatkov tožene stranke o doseženi količini dela (norma), ki je med ostalim eno od meril delovne uspešnosti, izhaja, da je tožnica dosegala večjo normo v času, ko je dejansko delala.

Tako za tožnico v ocenjevalnem obdobju navedeni merili ne moreta predstavljati objektivne ocene njene delovne uspešnosti, ob primerjavi ocene po takšnih merilih glede ostalih primerjanih delavcev, ki jim je bila upoštevana prisotnost na delu v skladu z določilom 8. člena pravilnika. Ker iz teh razlogov tožena stranka ni pravilno izvedla postopka ocenjevanja presežnih delavcev, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijana sklepa na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožničin odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi. Zato je odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).