Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku v sporih majhne vrednosti pravilno izdalo odločbo brez naroka, saj dejansko stanje ni bilo sporno.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo TV naročnine za obdobje od novembra 1996 do vključno februarja 1997, od marca 1997 do vključno avgusta 1997 in od septembra 1997 do januarja 1998. Toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo nadaljnjih stroškov pravdnega postopka. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in v laični pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, to je vseh tistih predpisov, ki mu zagotavljajo svobodo izbire TV programov, saj TV programa S. ne gleda. Zato TV naročnine tudi ne plačuje. Sodba sodišča prve stopnje ne upošteva ustave v delu, ko določa človekove pravice in svoboščine, sodišče je kršilo 28. čl. Ustave, ker je odločilo v korist monopolista. Neplačevanje RTV naročnine ni kaznivo dejanje. Tudi sam vpogled v poslovne knjige ne more biti zadosten dokaz za izrek sodbe. Terjatev bo priznal le v primeru, če mu bo TV predložila njegovo naročilnico. Meni, da gre v tem primeru že za davek. Ko je sodišče odločilo po 454. čl. ZPP je kršilo 29. čl. Ustave - sojenje je bilo pristransko in brez dokaznega gradiva. Pritožbenega predloga ni podal, iz njegove pritožbe pa izhaja, da predlaga, da se zahtevek tožeče stranke zavrne. Pritožba ni utemeljena. Sodišče je izdalo sodbo 30. 3. 2000, zato se v tem postopku glede na vrednost spornega predmeta uporabljajo določbe čl. 442-458 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje pa je pravilno izdalo odločbo brez naroka in se pri tem pravilno oprlo na določbo 454. čl. ZPP. Ta člen določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Ta določba je res izjema od načela neposrednosti,ustnosti in javnosti obravnavanja, ki je določena v čl. 4/I ZPP. Vendar pa II. odst. 4. čl. ZPP določa, da lahko odloči sodišče o tožbenem zahtevku tudi na podlagi pisno izvedenih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov, če zakon tako določa. Postopek v sporih majhne vrednosti je skrajšan in pospešen postopek iz razlogov smotrnosti in ekonomičnosti, ki ga opravičuje majhna vrednost zahtevka. Zato je zakonodajalec tudi dopustil izjemo od načela, ki je uzakonjeno v I. odst. 4. čl. ZPP. Zato pa z določbo 454. čl. ZPP ni kršena ustavna pravica, konkretno 29. čl. Ustave Republike Slovenije, saj ta člen ustave določa pravna jamstva v kazenskem postopku. Toženec je v zmoti, ko v pritožbi zatrjuje, da gre za kazenski postopek, saj je ta postopek civilni postopek in veljajo zanjga drugačna pravila kot pa za kazenski postopek. Vsi trije postopki v tej zadevi so se začeli z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine. Dolžnik - sedaj toženec je v vseh treh primerih ugovarjal enako: RTV programa ne gleda, ker mu ne ustreza, tožeča stranka se obnaša monopolistično, njen program je slab, RTV bi morala svoj program kodirati. Gre za davek in sodišče tega ne bi smelo podpirati. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke, listin, ki jih je le-ta predložila kot dokaze in glede na navedbe tožene stranke pravilno štelo, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da tudi ni bilo ovir za izdajo odločbe. Zato tudi narok, ki bi tožencu le povzročil stroške, ni bil potreben. Pravilno pa je sodišče tudi uporabilo materialno pravo, Zakon o RTV Sloveniji, zato pritožbeno sodišče k zaključkom sodišča prve stopnje nima kaj za dodati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Toženec pa je bil tudi pravilno skupaj z vročitvijo tožbe opozorjen na posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti. Tožencu pa je glede na njegova navajanja v pritožbi pojasniti: Del pravne kulture je tudi spoštovanje zakonov. Obveznost plačila RTV naročine in kdo vse so zavezanci ureja zakon. Če toženec meni, da zakon o RTV ni v skladu z Ustavo, s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, pa lahko sproži postopek za oceno ustavnosti. Le ustavno sodišče lahko o tem odloča.Dokler pa zakon velja pa ga mora vsak, še prav posebno pa tudi sodnik, spoštovati. Sodnik je dolžan soditi po zakonu in po ustavi. Sodišče prve stopnje je v tem primeru odločilo v skladu z veljavnimi predpisi in ni kršilo toženčevih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.