Jedro

Poslovno škodo predstavlja znesek obrokov, ki bi jih tožeča stranka prejela do konca pogodbenega razmerja, zmanjšano za diskontirane obresti, ker je zahtevala takojšnje plačilo celotnega zneska.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 20.6.2006, opr. št. 3 I 2006/00764 se v tč. 1. in 3. izreka vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati znesek 5.130,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2006 in izvršilne stroške v znesku 181,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila".

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti stroške prvostopnega postopka v višini 1.066,20 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 280,91 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 3 I 2006/00764 z dne 20.6.2006, v 1. in 3. točki izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora v roku 8 dni tožeči stranki plačati glavnico v znesku 5.130,57 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 5.130,57 EUR od dneva vložitve predloga za izvršbo ter izvršilne stroške v višini 181,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006, v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v 15. dneh povrniti toženi stranki 915,74 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Tožeča stranka ob obširnem pojasnjevanju narave pogodbe o leasingu navede, da je lastništvo leasingodajalca nad predmetom pogodbe edino zavarovanje njegove potencialne bodoče terjatve do leasingojemalca, vendar pa ni zadostno v tem pogledu, da ne bi leasingojemalec ob neizpolnjevanu svojih periodičnih obveznosti ne bil odgovoren za poslovno škodo, nastalo leasingodajalcu. Ta pa je opredeljena tudi v 239. v zvezi z 243. členom OZ. V kolikor leasingojemalec preneha s plačevanjem obrokov po pogodbi, pride do neizpolnitve njegovih obveznosti po pogodbi, kar povzroči leasingodajalcu poslovno škodo. Sodišče je napačno naredilo izračun preostanka dolga tožene stranke, ko ne upošteva poleg vrednosti predmeta leasinga še stroške financiranja (to so obresti, leasingodajalčev zaslužek in davek na opravljeno storitev, skupaj tako 22.279,14 EUR). Sodišče je v prišlo do napačnega zaključka, da toženec tožeči stranki ne dolguje ničesar več. Toženec je odškodninsko odgovoren tožeči stranki po prej omenjenem členu OZ (dejanska odškodnina pa so vsi še nezapadli obroki po pogodbi o finančnem leasingu, od katerih je odšteta kupnina za prodano vozilo in diskont obresti). Sodišče napačno navaja, da tožeča stranka ni upoštevala lastne udeležbe leasingojemalca.

Pritožba je utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, potem ko je ugotovilo, da je celoten dolg toženca do tožeče stranke na dan 20.2.2006 znašal 4.546,36 EUR (zapadli in neplačani obroki do razveze pogodbe v višini 404.878,45 SIT, stroški popravila vozila v višini 600.000,00 SIT, stroški avtovleke v višini 29.070,00 SIT, stroški cenitve v višini 12.193,00 SIT in stroški reprograma v višini 43.348,00 SIT, skupaj tako 1.089.489,40 SIT). Kot utemeljen pa je sodišče prve stopnje štelo ugovor toženca, da bi si morala tožeča stranka vse svoje terjatve do njega poravnati iz kupnine, ki jo je prejela od prodaje vozila, ki je bil predmet pogodbe o finančnem leasingu, kot to izhaja iz točke 5.5 Splošnih pogojev (A5). Glede na to, da je bilo vozilo prodano za kupnino v višini 8.867,47 EUR, bi se tožeča stranka lahko poplačala iz vrednosti kupnine, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. V nadaljevanju pa sodišče še pojasni, da je tožeča stranka v začetku postopka smiselno zatrjevala, da je zaradi predčasne razveze pogodbe o finančnem leasingu utrpela škodo, a kasneje od prvega naroka za glavno obravnavo tega ni več zahtevala. Z omenjenimi razlogi se sodišče druge stopnje ne strinja.

Pritožnik utemeljeno izpodbija navedeni zaključek sodišča prve stopnje, saj je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 9.1.2008 nedvoumno zahtevala povrnitev škode, ki je nastala zaradi predčasnega odstopa od pogodbe, in natančno pojasnila vse elemente poslovne odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročno zvezo, škodo in krivdo). Pri tem je tožeča stranka vztrajala do konca postopka, saj tožba v nobenem delu ni bila umaknjena. Zgolj pojasnilo, ki ga je tožeča stranka navedla na naroku 29.2.2008, kaj naj bi vtoževani znesek predstavljal, pa ne pomeni odstop od zahtevka ali umik tožbe.

Sodišče prve stopnje, kot rečeno, ni upoštevalo v postopku s strani tožeče stranke zatrjevano poslovno škodo. Ni sporno, da je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe zaradi toženčevega rednega zamujanja s plačili obrokov. Tožeča stranka pa navaja, da je zaradi odstopa od pogodbe prikrajšana za plačilo še nezapadlih obrokov, torej obrokov, ki bi zapadli v plačilo ob normalnem poteku pogodbe, zmanjšanih za diskontirane obresti. Drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ) določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Enako daje pravico do povrnitve škode tudi 103. člen OZ. Na podlagi povedanega predstavlja poslovno škodo znesek obrokov, ki bi jih tožeča stranka prejela do konca pogodbenega razmerja, glede na to, da se je to razmerje predčasno končalo, pa je tožeča stranka odštela diskontirane obresti, ker je zahtevala takojšnje plačilo celotnega zneska. Tožeči stranki povrnitev škode pripada, saj je, kot pritožba pojasni, zaradi pričakovanega dobička iz naslova financiranja toženca, prikrajšana. Razlog za to pa leži izključno na tožencu. Toženec izračunu nezapadlih obrokov tožeče stranke tekom postopka ni ugovarjal, zato je sodišče druge stopnje štelo, da je zahtevek po višini pravilen. Višina poslovne škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, tako znaša 8.611,23 EUR (nezapadle terjatve - diskontirane obresti).

Sodišče prve stopnje tudi pri izračunu višine terjatve ni upoštevalo pravilnih postavk, saj znesek 4.546,36 EUR ni točen. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo upoštevati izračun dolga, ki ga je toženec prejel 27.2.2006 in kjer višina zapadlih, a neplačanih obrokov z zakonskimi zamudnimi obrestmi obračunana na dan 20.2.2006, torej v višini 1.218.243,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo zapadle obroke do odpovedi pogodbe dne 18.10.2005, ta izračun pa ne upošteva zakonskih zamudnih obresti do 20.2.2006. K temu dolgu je tožeča stranka prištela znesek nezapadlih terjatev, zmanjšanih za diskontirane obresti v višini 8.611,23 EUR in še 43.348,00 SIT stroškov reprogramiranja zaradi prekinitve pogodbe. Tako je celoten dolg toženca do tožeče stranke na dan 20.2.2002 znašal 14.115,46 EUR, pri čemer je tožeča stranka v skladu s prej omenjeno točko 5.5 splošnih pogojev odštela še znesek prodanega vozila in znesek DDV, ki ga je toženec preplačal ob sklenitvi pogodbe, skupaj v višini 2.157.318,67 SIT. Na podlagi tega je tožeča stranka pravilno vtoževala znesek 5.130,57 EUR, saj je bila tolikšna njena terjatev do toženca na dan 20.2.2006. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.

Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu. Ob v celoti ugodenem tožbenem zahtevku je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki vse nastale pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje. Stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika (list. št. 62) ter Odvetniške in Taksne tarife. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP je sodišče priznalo tožeči stranki: 400 točk za pripravljalno vlogo 9.1.2008, 100 točk za udeležbo na naroku 16.1.2008 (3. točka Tar. št. 20), 300 točk za pripravljalno vlogo 31.1.2008, 400 točk za udeležbo na prvem naroku 29.2.2008 in 100 točk za trajanje, 200 točk za udeležbo na naroku 21.5.2008 in 150 točk za trajanje ter še tri krat po 120 točk za odsotnost iz pisarne in tri krat po 47,87 EUR za kilometrino, glede na to, da je pooblaščenec tožeče stranke iz Ljubljane. Ostalih stroškov pooblaščenega odvetnika sodišče ni priznalo, saj niso upravičene po Odvetniški tarifi. Skupno število priznanih odvetniških točk znaša 2010, kar skupaj znese 922,59 EUR, s kilometrino pa 1.066,20 EUR, ki jih mora toženec plačati tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožba tožeče stranke je bila v celoti uspešna, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sodišče odločilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške nagrade pooblaščenemu odvetniku za sestavo pritožbe v vrednosti 500 točk z 10 točkami materialnih stroškov ter 20 % DDV, kar znese 280,91 EUR, ki jih je dolžan plačati toženec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka od vročitve te sodbe do plačila.