Jedro

Obsojenka bi v skladu s svojimi zmožnostmi lahko v tem času do poteka roka za izpolnitev obveznosti oškodovancu redno plačevala vsaj manjše zneske, s čimer bi izkazala svojo pripravljenost, da dolg oškodovancu povrne. Tega pa ni storila, zaradi česar je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da vzroka neizpolnitve ni iskati v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenki onemogočale pravočasno izpolnitev obveznosti, temveč v njenem nesprejemljivem odnosu do kaznivega dejanja in izrečene pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I Kr 20609/2016 z dne 8. 4. 2021 obsojeni A. A. preklicalo pogojno obsodbo istega sodišča I K 20609/2016 z dne 22. 3. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 20609/2016 z dne 17. 10. 2017 in sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I Kr 20609/2016 z dne 3. 4. 2019, ter ji po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), s to sodbo določeno kazen eno leto zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojenka dolžna povrniti stroške postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je 65,00 EUR sodne takse, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca, odmerjene na 76,86 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojenka smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo oprosti posebnega pogoja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusov razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo vsa odločilna dejstva, svojo odločitev o preklicu pogojne obsodbe pa je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče le še glede na pritožbena izvajanja obsojenke dodaja:

5. Obsojenka v pritožbi ponavlja svoje navedbe, podane v postopku za preklic pogojne obsodbe, da ni bila sposobna plačati naložene ji obveznosti zaradi slabega finančnega stanja, saj prejema nizko pokojnino, zaradi česar še vedno dela 25% kot samostojna podjetnica, kljub nizkim dohodkom pa ni upravičena do socialne pomoči in varstvenega dodatka in je tudi brez premoženja, zaradi česar se ne more zadolžiti. Kljub temu pa je oškodovancu, sicer zaradi pritiskov z njegove strani in njegove pooblaščenke, dolg delno povrnila. Vendar je te okoliščine pravilno ovrednotilo že sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo, zakaj takim navedbam ni mogoče slediti. Z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, je namreč argumentirano pojasnilo, na čem temeljijo zaključki, da vzrok neizpolnitve obveznosti ni v objektivnih okoliščinah, ki bi ji onemogočale izpolnitev obveznosti. Ugotovilo, da je obsojenka v času roka za izpolnitev obveznosti prejemala pokojnino v višini 323,82 EUR, opravljala je tudi dejavnost samostojne podjetnice in upravljala s prihodki njenega bivšega moža, s katerim sta kljub razvezi še vedno živela skupaj, ta pa je mesečno prejemal 411,06 EUR pokojnine in 179,40 EUR varstvenega dodatka. Nadalje je tudi ugotovilo, da je obsojenka kljub tako ugotovljenim dohodkom uspela izpolniti tudi nekatere obveznosti v zvezi s predmetnim kazenskim postopkom ter tudi druge obveznosti, ki s kazenskim postopkom niso povezane.

6. Res je, da je obsojenka oškodovancu dolg delno povrnila, a vendar v obravnavanem primeru ni moč prezreti, da obsojenka ves čas do tedaj, ko je bil prvič uveden postopek za preklic pogojne obsodbe (leta 2019), oškodovancu ni plačala ničesar, prvi delni znesek v višini 300,00 EUR pa mu je poravnala šele na naroku za preklic pogojne obsodbe dne 3. 4. 2019, ko ji je preklic pogojne obsodbe in s tem izrek zaporne kazni grozil. Sodišče ji je nato tudi ob upoštevanju obljub, da bo dolg redno odplačevala v obrokih, rok za izpolnitev obveznosti podaljšalo ter ji s tem ponudilo še eno priložnost, da se izogne zaporu, a obsojenka kljub temu svojih obljub ni držala. Avgusta 2019, to je še pred ponovno uvedbo predmetnega postopka, je sicer oškodovancu dolgovani znesek delno poravnala v dveh obrokih v skupnem znesku 650,00 EUR, kar pa nikakor ne omaje zaključkov prvostopenjskega sodišča, da obsojenka ni naredila vsega, da bi svojo obveznost, določeno v pogojni obsodbi, tudi dejansko izpolnila. V treh letih in pol od pravnomočnosti sodbe in v skoraj devetih letih od storitve kaznivega dejanja je namreč oškodovancu vse skupaj plačala le 950,00 EUR, kar je glede na dolgovani znesek 25.000,00 EUR zanemarljivo. Poleg tega, da obsojenkina plačila oškodovancu avgusta 2019 znatno presegajo višino njenih zatrjevanih mesečnih prihodkov, je ta v letu 2019 poravnala tudi druge večje stroške, kot so opisani v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Čeprav gre v večini za stroške, povezane s tem kazenskim postopkom, pa med temi plačili izstopa nakazilo v višini 1.100,00 EUR, ki ga je obsojenka izvedla s svojega transakcijskega računa na račun njenega bivšega moža za poplačilo limita, kljub temu ima njen bivši mož svoje dohodke, zaradi česar pritožbenim izvajanjem, da je to plačilo izvedla z denarnimi sredstvi bivšega moža, ni slediti. Prav tako je v obravnavanem primeru potrebno poudariti, da čeprav je znesek obsojenkine pokojnine res nizek, je slednja v okviru svoje dejavnosti kot samostojna podjetnica ustvarjala še dodatne prihodke. S tem v zvezi obsojenkina sicer navaja, da dejavnosti ni mogla opravljati zaradi svojih in zdravstvenih težav njenega bivšega moža, za katerega je skrbela, a nezmožnosti opravljanja dejavnosti ni z ničemer izkazala, zato s takimi pravšalnimi navedbami ne more uspeti, še posebej ob upoštevanju, da izkazi poslovnega izida za leto 2018 in 2019, ko bi dolg morala plačevati, izkazujejo, da je poslovala z dobičkom. Poleg si je obsojenka lahko pri preživljanju pomagala tudi s prihodki bivšega moža, saj sta še vedno živela skupaj in je tako del njenih rednih mesečnih stroškov, potrebnih za preživetje, lahko kril on (npr. kurjava, prehrana, plačilo položnic, ipd.). Ob vsem navedenem in razlogih, ki jih je v točkah 8 in 9 navedlo že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da bi obsojenka v skladu s svojimi zmožnostmi lahko v tem času do poteka roka za izpolnitev obveznosti oškodovancu redno plačevala vsaj manjše zneske, s čimer bi izkazala svojo pripravljenost, da dolg oškodovancu povrne. Tega pa ni storila, zaradi česar je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da vzroka neizpolnitve ni iskati v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenki onemogočale pravočasno izpolnitev obveznosti, temveč v njenem nesprejemljivem odnosu do kaznivega dejanja in izrečene pravnomočne sodbe, saj storitev kaznivega dejanja še vedno zanika oziroma pravnomočne sodbe ne priznava ter se izpolnitvi obveznosti izmika, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 9). Izrečena pogojna obsodba tako ni dosegla svojega namena, zaradi česar se odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pogojno obsodbo preklicalo in obsojenki v njej določeno zaporno kazen izreklo, pokaže kot pravilna.

7. Pritožbeno sodišče ob tem, glede na obsojenkine insinuacije v smeri, da je bilo sojenje na sodišču v Lendavi nepravično in pristransko, dodaja še, da je bila obsojenka s pravnomočno sodbo, ki je bila preizkušena tudi na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (I Ips 20609/2016 z dne 29. 11. 2018), spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije. In za to kaznivo dejanje je v kazenskem zakonu določena zaporna kazen. S tem ko je bila obsojenki izrečena pogojna obsodba, ji je bila dana možnost, da se zaporu izogne pod pogojem, da oškodovancu v določenem roku povrne škodo, ki mu jo je povzročila s kaznivim dejanjem. Obsojenka te možnosti ni izkoristila tudi po tem, ko ji je sodišče rok za izpolnitev obveznosti podaljšalo, kot že zgoraj obrazloženo.

8. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

9. Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (74011) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenke.