Jedro

Izpodbijani sklep ni obrazložen, saj ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da subvencionirana zaposlitev delavca v okviru programov APZ izključuje pravico do delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo tega delavca in ker ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov niti razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejetje izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-40841/2020-5 z dne 4. 12. 2020 se odpravi v 1. točki izreka v delu, v katerem se tožeči stranki ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavca A. A., in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s sklepom na podlagi petega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP) odločila, da tožnici prizna pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za štiri delavce napotene na začasno čakanje na delo (poimensko navedene v Prilogi 1 izpodbijanega sklepa). V tretjem odstavku I. točke izreka je odločeno, da se tožnici ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavca A. A. (izpodbijani zavrnilni del 1. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 29. 10. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačila nadomestil plač delavcem, na začasnem čakanju na delo. Tožena stanka je dne 30. 11. 2020 z vpogledom v evidence ZRSZ ugotovila, da je imela tožnica za A. A. sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju: APZ). V skladu z mnenjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: Ministrstvo) pa delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa APZ in prejemajo subvencijo iz tega naslova, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavca na začasno čakanje na delo ali subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim polnim delovnim časom, ker se ukrepi razlikujejo po namenu.

2. Tožnica s tožbo izpodbija zavrnili del 1. točke izreka tega sklepa (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit in vlaga zoper njega tožbo iz razloga po 1. alineje prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožbo vlaga kljub pravnemu pouku v izpodbijani odločbi, da je zoper njo mogoča pritožba na Ministrstvo, saj meni, da je Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUPOPDVE) spremenil določbo ZZUOOP, ki sedaj določa, da zoper sklep tožene stranke ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Tožnica je v skladu s pravnim poukom zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo, vendar pričakuje, da bo zaradi nedovoljenosti zavržena. ZZUOOP ne vsebuje nobene določbe, ki bi izrecno ali smiselno prepovedovala uveljavljanje delnega povračila nadomestila plač za delavce, zaposlene v okviru programov APZ. Zakon je predpisal le pogoj, da delavcu delodajalec začasno ne more zagotoviti dela zardi posledic epidemije. Tudi iz mnenja Ministrstva ni razvidno, zakaj se namen programov APZ in namen interventnih ukrepov med seboj izključujeta. Okoliščina, da delodajalec z delavcem sklene delovno razmerje v okviru katerega od programov APZ, na pravni status delavca in delodajalca ter pravice obeh strank iz delovnega razmerja ne vpliva. Taka zaposlitev delavcev pa je enako ogrožena kot zaposlitev drugih delavcev zaradi epidemije COVID-19. V nadaljevanju predstavlja izračun finančnih posledic za delodajalca. Meni, da bi tožena stranka imela ob smiselni uporabi šestega odstavka 73. člena ZZUOOP, kvečjemu pravico, da tožnici delno prizna pravico do povračila plač tako, da se povračilo zmanjša za subvencijo, prejeto v okviru programa APZ. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep v delu, glede odločitve o nepriznanju pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za delavca A. A., odpravi in v tem obsegu vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je sporno zgolj pravno vprašanje glede razlage četrtega odstavka 74. člena ZZUOOP. Smiselna razlaga bi bila, da tožnici pripada povračilo nadomestila izplačane plače, zmanjšano za mesečno subvencijo 208,33 EUR. Predlaga, da sodišče izven naroka odloči o zadevi.

4. Tožnica je v nadaljevanju vložila pripravljalno vlogo, v kateri meni, da se tožena stranka očitno strinja, da je njena odločitev napačna in predlaga, da tožena stranka na podlagi določbe 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) spremeni svojo odločbo.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka dejstva, da je v izpodbijanem sklepu naveden napačni pravni pouk ni prerekala. Obenem sodišče ugotavlja, da je po spremembi Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP, Ur. l. RS št. 152/20) z Zakonom o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUOPDVE, Ur. l. RS 175/20) zoper izpodbijani sklep dopustna tožba v upravnem sporu (peti odstavek 74. člena ZZUOOP, Ur. l. RS št. 152/20 in 175/20). Glede na četrti odstavek 215. člena ZUP pa se lahko stranka ravna po veljavnih predpisih, kar je tožnica v konkretnem primeru tudi storila in vložila predmetno tožbo.

7. V obravnavanem primeru med strankama postopka ni sporno, da je tožnica uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih plač delavcem, napotenim na začasno čakanje na delo in da je imela tožnica za A. A., za katerega ji tožena stranka ni priznala pravice do povračila izplačanih nadomestil plač, sklenjeno pogodbo o subvencioniranju o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov APZ. V izpodbijanem sklepu je tožena stranka navedla, da v skladu z mnenjem Ministrstva, delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa APZ in prejemajo subvencijo iz tega naslova, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavca na začasno čakanje na delo ali subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim polnim delovnim časom, ker se ukrepi razlikujejo po namenu. Za sprejem takšne odločitve tožena stranka ni navedla nobene zakonske podlage za svojo odločitev, sklicuje pa se na mnenje Ministrstva.

8. V skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Posamični akti državnih organov morajo namreč temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člen Ustave RS).

9. V konkretnem primeru iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana na podlagi petega odstavka 74. člena ZZUOOP. Na dan izdaje izpodbijane odločbe je ta odstavek določal samo sledeče: „ZRSZ odloči o vlogi v 15 dneh od vložitve vloge s sklepom. Zoper sklep ni pritožbe, možen pa je upravni spor.“ Druge pravne podlage za svojo vsebinsko odločitev tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla; navedla je le še pravno podlago za odločitev o stroških in o taksi. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen, saj ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da subvencionirana zaposlitev delavca v okviru programov APZ izključuje pravico do delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo tega delavca in ker ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov niti razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejetje izpodbijane odločitve. To pa po presoji sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zaključka tožene stranke, da tožnici pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne pripada za pri njej zaposlenega A. A., ker ima zanjo sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov APZ, namreč ni mogoče preizkusiti, če organ ne navede razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), pravne podlage, na katero je oprl tako presojo (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

10. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo morala svojo odločitev ustrezno obrazložiti v skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo iz že postopkovnega razloga, se ni opredeljevalo do preostalih tožbenih ugovorov.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnimi interesi (1. alineja drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

12. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) skupaj z zahtevanim 22 % DDV v višini 57,00 EUR, ter 2% materialni stroški v višini 5,7 EUR, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).