Jedro

Dolžnik, ki iz razlogov na strani upnika ni seznanjen z višino in rokom izpolnitve obveznosti, pride v zamudo, ko ga upnik ustrezno opomni na izpolnitev obveznosti oz. z vložitvijo ustrezne tožbe. Šele od tedaj dalje tečejo zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 100.565,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1998 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti na 24.060,00 SIT odmerjene stroške prvostopnega postopka, vse v 15 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki na 9.949,50 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupaj 100.565,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od v sodbi navedenih posameznih zneskov od tam navedenih datumov dalje do plačila. Odločilo je še, da se višji tožbeni zahtevek zavrne in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnaga prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi toženec ponavlja svoje dosedanje trditve, po katerih je bil s tožečo stranko dogovorjen nakup osebnega avtomobila Opel Corsa, zaradi razlogov na strani tožeče stranke pa je dejansko toženec prejel avto Jugo 55 Coral. V nadaljevanju toženec pojasnjuje, koliko je tožeči stranki na račun avtomobila plačal in kakšno vrednost v nemških markah njegova vplačila predstavljajo ter koliko je bila kupnina za izročeni avtomobil Jugo 55 Coral ter koliko je takrat ta kupnina znašala v nemških markah. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na kartico tožeče stranke za Jugo Coral 55, ki je bila sestavljena šele po vložitvi tožbe, temveč bi moralo preračunati zneske ob upoštevanju devizne klavzule. S pritožbo izpodbijana odločitev sodišča namreč pomeni, da mora toženec na račun obresti poleg glavnice plačati še preko 860.000,00 SIT, čeprav je zamuda posledica ravnanja tožeče stranke in je torej do nje prišlo izključno iz razlogov na njeni strani. Podrejeno toženec še meni, da je nepravilna odločitev o obrestih, ki jih je dolžan plačati za zamudo. Obresti bi bil dolžan plačati kvečjemu od razveljavitve sodbe s strani vrhovnega sodišča, to je od 6.5.1997 dalje, saj je takrat postal predmet pravde kupnina za Jugo. Toženec se je zavedal, da nekaj še tožeči stranki dolguje in je hotel z njo to razčistiti, pa tožeča stranka ni bila sposobna urediti vprašanja, koliko še znaša toženčev dolg in kako naj ji ta dolg plača. Pogodba med strankama tudi ne določa nikakršnih obresti.

Določa, da kupec kupi avto na kredit brez obresti, da v primeru kupčevega odstopa od pogodbe prodajalec kupcu ni dolžan vrniti plačanih obrokov z obrestmi. Tako tudi prodajalec ni upravičen zahtevati od kupca plačila zamudnih obresti, upravičen je do njih le od dneva vložitve tožbe dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

V kolikor pritožba izpodbija prvostopno odločitev glede višine dolgovane glavnice za kupljeni osebni avtomobil Jugo 55, pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in precizno na podlagi v postopku izvedenih dokazov (tudi izvedeniškega mnenja in po tožencu predložene kartice za Jugo 55 ter njegovih dokazil o vplačilih) ugotovilo, koliko bi moral toženec za navedeni osebni avtomobil plačati in koliko je dejansko plačal. V plačilo mu je naložilo le prisojeno razliko, pri čemer je svojo odločitev v tem delu jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe.

Utemeljeno pa toženec izpodbija prvostopno odločitev v obrestnem delu. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi neplačanih obrokov za osebni avtomobil Opel Corsa in svoj zahtevek tudi po višini utemeljevala s predloženo kartico za Opel Corso. Tekom pravde se je izkazalo, da na tej podlagi toženec ničesar ne dolguje, saj od tožeče stranke vozila Opel Corsa ni prejel. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo zneske, kot to izhaja iz po njem predložene kartice za Jugo 55, datirane z dnem 4.11.1992, pri čemer je štelo, da je bil toženec na ustrezen način od tožeče stranke seznanjen z novim izračunom obrokov. S takšno presojo prvostopnega sodišča pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati, da je o spremembi obrokov oziroma o višini obrokov in njihove zapadlosti na primeren način in pravočasno obvestila toženca in tako dokazati, kdaj je toženec prišel v zamudo s plačilom posameznih obrokov. Tega pa tožeča stranka ni storila, toženec pa je v spis predložil novo kartico šele na obravnavi dne 19.3.1998. Hkrati je toženec pojasnil, da je večkrat ustno, pa tudi pismeno (to izhaja iz po njem predloženih listin) zahteval od tožeče stranke obvestilo o tem, koliko ji še dolguje. Tako tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je na ustrezen način obvestila toženca o njegovem dolgu, nasprotno pa toženec z listinami izkazuje ravno obratno. Tako ni izkazano, kdaj je toženec dejansko prišel v zamudo s posameznimi plačili, nedvomno ne že 15.3.1992 in nato po posameznih mesecih do 15.8.1992, če pa je kartica za Jugo 55 datirana z dnem 4.11.1992. Tako je pravilno stališče pritožbe, da je tožeča stranka upravičena kvečjemu do plačila procesnih obresti. Tožeča stranka je sicer vložila tožbo dne 14.8.1992, vendar za plačilo manjkajoče kupnine za osebni avto Opel Corsa. Dejansko podlago tožbe pa je spremenila in zahtevala plačilo neplačanega dela kupnine za osebni avto Jugo 55 šele na obravnavi dne 23.6.1998. Šele tega dne je postavila tožbeni zahtevek, ki je bil glede na dejansko podlago materialnopravno utemeljen in od tega dne dalje je upravičena do plačila zakonitih zamudnih obresti. Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče na podlagi 2. do 4. točke 373. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe, pri čemer je upoštevajoč spremembo sodbe ustrezno spremenilo tudi izrek o stroških postopka in sicer tako, da je v skladu z uspehom v pravdi dolžna tožeča stranka tožencu povrniti 2/3 njegovih, toženec pa tožeči stranki 1/3 njenih pravdnih stroškov.

Pravdni stroški so odmerjeni po višini na podlagi priglašenih stroškov v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo, odmera pa razvidna na stroškovnikih.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 166. v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP/77. Toženec je s pritožbo uspel le glede obresti, ne pa tudi v zvezi z prisojeno glavnico in zato po prosti oceni ocenjuje pritožbeno sodišče njegov uspeh s pritožbo z 1/4, toliko pa mu je tudi priznalo pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni glede na priglašene stroške v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo.