Jedro

V postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, omeji sodišče svojo presojo samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 97/17051 z dne 20.10.1997 v 1. in 3. točki, s katerima je bilo odločeno, da mora toženec plačati tožeči stranki znesek 2.002.365 SIT z zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dne 24.12.1997 cedirala svojo terjatev Z. d.d. in zato ni več aktivno legitimirana za uveljavljanje postavljenega zahtevka proti tožencu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da tožeča stranka v času nastanka litispendence, to je z vročitvijo sklepa o izvršbi tožencu, ni bila več materialnopravno aktivno legitimirana. Tudi če bi do cesije prišlo med pravdo, tožeča stranka ne bi mogla zase uveljavljati zahtevka. Obdržala bi procesno legitimacijo, morala pa bi spremeniti zahtevek tako, da bi zahtevala izpolnitev obveznosti v korist prevzemnika.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in vzdrži v veljavi sklep o izvršbi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se postopek ni začel s tožbo, ampak s predlogom za izvršbo. Pravil o nastopu litispendence ni mogoče uporabiti v izvršilnem postopku, ki poteka drugače kot pravdni postopek; ne začne se s tožbo, temveč s predlogom in ta se ne vroča tožencu v odgovor. Meni, da je treba upoštevati, da je bila tožeča stranka aktivno legitimirana ob začetku postopka. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno obravnavalo zadevo na podlagi 296. in 299. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav je šlo med tožečo stranko in Z. d.d. za cesijo. Nasprotuje tudi pojasnilu drugostopenjskega sodišča o pravnem položaju, ki nastane, če pride do cesije po nastopu litispendence. Meni, da je v tem primeru bistveno, da gre za isto terjatev in da ni pomembno, v korist katere od strank v cesijskem razmerju bo tožencu naložena izpolnitev. Vprašanje uporabe relevančne ali irelevenčne teorije šteje le za pravno, ne pa za dejansko dilemo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zadevo obravnavali, kot da bi šlo za postopek, ki se je začel in nadaljeval po pravilih ZPP. Pri tem sta prezrli, da veljajo za postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine (po 21. členu Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena UZITUL) nekatere posebnosti, po katerih se ta postopek razlikuje od postopka, ki se začne s tožbo po pravilih ZPP. Če sodišče v postopku za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlogu ugodi, izda sklep, s katerim dovoli izvršbo in dolžniku naloži plačilo terjatve ter ga pouči o pravici do ugovora (38. člen ZIP). Če dolžnik poda ugovor (55. člen ZIP), postopa sodišče po 55.a členu tega zakona, kar pomeni, da nadaljuje postopek o tistem delu sklepa, s katerim je dolžniku naloženo plačilo, po pravilih ZPP, ki urejajo postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog. V tem postopku sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Ugovor je pravno sredstvo zoper plačilni nalog. V postopku, ki teče po vloženem ugovoru, sodišče ugotovlja, ali je bil plačilni nalog utemeljen. Gre za presojo pravilnosti sodne odločitve - plačilnega naloga. Enako velja za presojo sklepa o izvršbi, s tem, da je mogoče ugovor utemeljiti tudi z dejstvi, ki so nastopila po sklepu o izvršbi, če se nanašajo na samo terjatev (55. člen ZIP). Sodišče omeji svojo presojo samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi. Upošteva tudi kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, ne more pa se ukvarjati z drugimi dejstvi, ki so nastala po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

To je v obravnavani zadevi odločilno. Ugotovljeno je, da je bil izvršilni predlog vložen dne 15.9.1997. Upošteven je lahko samo dolžnikov ugovor, da "je izvršil plačila". Ta ugovor ni bil preverjen. Vse ostalo, kar se je dogajalo po izdaji sklepa o izvršbi, za pravilnost in utemeljenost sklepa ni pomembno. Cesija, s katero je tožeča stranka odstopila terjatev drugi osebi (436. člen ZOR), ni dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev v smislu 55. člena ZIP, saj se obveznost dolžnika glede obsega terjatve, zapadlosti in drugih elementov terjatve same ni nič spremenila. Spremenila se je oseba upnika, kar pa glede na datum cesije dne 24.12.1997 ni moglo vplivati na pravilnost izvršilnega sklepa z dne 20.10.1997, izdanega na predlog z dne 15.9.1997. Zaradi napačne materialnopravne presoje, da je v obravnavanem primeru, ko se postopek ni začel po pravilih ZPP, tožeča stranka izgubila aktivno legitimacijo zaradi cesije, ki je bila sklenjena po izdaji sklepa o izvršbi, sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali z vprašanji, ki v obravnavani zadevi za odločitev o veljavnosti sklepa o izvršbi niso pomembna. Samo veljavnost sklepa o izvršbi pa je predmet odločanja v tem postopku.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na drugem odstavku 380. člena ZPP. Napotki za nadaljnji postopek so razvidni iz obrazložitve tega sklepa.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.