12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 58/2005 z dne 10. 3. 2005 v zvezi s sklepom istega sodišča št. II Kr 2/2005 z dne 18. 2. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S sklepom št. II Kpr 331/2004 z dne 23. 12. 2004 je Okrožno sodišče v Ljubljani zoper pritožnika uvedlo preiskavo zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ. S sklepom Vrhovnega sodišča je bil pritožniku podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po tretji točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) za en (1) mesec, do 20. 3. 2005 do 11.45 ure. Zoper ta sklep je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča kot neutemeljena zavrnjena. Pritožnik zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča vlaga ustavno pritožbo in predlaga, naj jo Ustavno sodišče odpravi oziroma razveljavi.

2.Pritožnik zatrjuje, da mu je bila z odreditvijo pripora kršena ustavno varovana pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), saj niso podani pogoji, ki jih zahteva zakon za odreditev pripora. Meni, da ni podan ne utemeljen sum storitve očitanih mu kaznivih dejanj ne ponovitvena nevarnost, niti pripor ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi (prvi odstavek 20. člena Ustave).

3.V zvezi z zanikanjem obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj pritožnik navaja, da je njegova vloga pri izvršitvi očitanih mu kaznivih dejanj ostala popolnoma nedokazana. Glede dogodka dne 29. 10. 2004 zatrjuje, da poročila o izvajanju tajnega opazovanja ne potrjujejo, da je sodeloval pri primopredaji droge. Samo iz spiska dohodnih in odhodnih klicev pa po mnenju pritožnika tudi ne izhaja utemeljenost suma. Tudi ukrep prisluškovanja telefonskim pogovorom naj bi bil zoper njega izdan šele 3. 11. 2004. Zato meni, da prisluškovanje pred tem datumom ni bilo zakonito in bi morali biti njegovi rezultati na podlagi 83. člena ZKP izločeni. Vrhovno sodišče naj bi v sklepu tudi samo ugotovilo, da doslej zbrani dokazi in podatki ne izkazujejo zadostne stopnje verjetnosti, da je obdolženi na zatrjevani način sodeloval pri dejanju z dne 20. 11. 2004. Vendar pa to po mnenju Vrhovnega sodišča ne velja za dejanje z dne 29. 10. 2004. Navedeno ugotovitev naj bi Vrhovno sodišče obrazložilo z navedbo, da izpovedbe prič (koordinatorja in obeh tajnih policijskih delavcev) res niso potrdile utemeljenosti suma glede zatrjevane obdolženčeve vloge, vendar pa je tudi ovrgle niso, saj nihče od navedenih ne trdi, da obdolženi takrat ni bil navzoč na kraju izročitve heroina. Pritožnik meni, da je navedena obrazložitev Vrhovnega sodišča v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Očita mu tudi napačno presojo zbranih dokazov in meni, da je Vrhovno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

4.V zvezi z zanikanjem obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pritožnik navaja, da razlogi Vrhovnega sodišča v sklepu o podaljšanju pripora že zato, ker ne obstaja utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, niso utemeljeni. Ugotovitev o tem, da je brez redne zaposlitve in dohodkov, zanika z navedbo, da je predložil dokaze o nasprotnem, navedbe o predkaznovanosti pa izpodbija z navedbo, da ne gre za istovrstna kazniva dejanja.

5.V zvezi z zanikanjem neogibnosti pripora za varnost Ijudi pritožnik navaja, da Vrhovno sodišče pri podaljšanju pripora ni upoštevalo določbe drugega odstavka 192. člena ZKP, po kateri mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe in da ne sme uporabiti strožjega ukrepa, če se da namen doseči z milejšim. Navaja tudi, da je predlagal zamenjavo pripora s hišnim priporom, vendar sodišče tega predloga ni obravnavalo. Meni, da mu je bila zato kršena pravica do enakopravnega sojenja (22. člen Ustave).

B.

6.Veljavnost izpodbijanega pripornega sklepa je že pred vložitvijo ustavne pritožbe potekla. Pritožnik navaja, da je še vedno v priporu, vendar nadaljnjih pripornih sklepov z ustavno pritožbo ne izpodbija.

7.Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-763/03 (odločba z dne 8. 4. 2004, Uradni list RS, št. 51/04). Tudi v tej zadevi gre za tak primer.

8.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavni pojem "neogibna potrebnost za varnost Ijudi" zajema tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti in pomeni, da te ni mogoče zagotoviti z nobenim drugim, milejšim (blažjim) ukrepom.

9.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdIUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah (tako npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdIUS IV, 131, 132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti Ijudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev nevarnosti) ali ga je mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.

10.Pritožnik v zvezi z izpodbijanjem obstoja pripornih pogojev Vrhovnemu sodišču očita predvsem napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma dokazno oceno, pa tudi napačno uporabo prava. To samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem, saj to ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku odrejanja in podaljševanja pripora. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

11.Ustavno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče o tem, kakšen mora biti utemeljen sum v kazenskih zadevah (nap. sklep št. Up-34/96 z dne 19.6.1996 – OdlUS V, 202). Ta sum mora biti predhoden, artikulabilen, konkreten in specifičen. Brez takega suma ne more biti niti pripora niti uvedbe kazenskega postopka (preiskave) zoper osumljeno osebo. Utemeljenost suma še ne temelji na izrazitih dokazih. Za merilo utemeljenosti suma pa se uporablja objektivno-subjektivno merilo razumnega človeka. Ustavno sodišče je že odločilo, da mora biti obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posebej skrbno obrazložen v sklepu o odreditvi pripora, izdanem pred pravnomočno uvedbo kazenskega postopka. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, pa se sme sodišče opreti na stališče, zavzeto v omenjeni odločitvi. Preverjanju obstoja utemeljenega suma v tej fazi postopka in možnosti uveljavljanja ugovora pravne narave je namenjena pritožba zoper sklep o uvedbi preiskave. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja okoliščine, ki naj bi nastopile po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in ki naj jih sodišča ne bi upoštevala. Navedene okoliščine bi bile relevantne, če bi utemeljenost suma omajale v tolikšni meri, da bi nastal dvom o njegovem obstoju. V takem primeru je sodišče dolžno odgovoriti na morebitne tovrstne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb Vrhovnega sodišča je razvidno, da se je sodišče pri presoji obstoja utemeljenega suma sicer sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, vendar se je opredelilo tudi do pritožnikovih relevantnih ugovorov. Navedlo je, da so doslej zbrani dokazi pri pritožniku sicer omajali stopnjo suma storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, vendar ne do te mere, da bi bilo zaradi tega upravičeno pripor zoper njega odpraviti. Konkretno je ocenilo, da doslej zbrani dokazi in podatki ne izkazujejo zadostne stopnje verjetnosti, da naj bi pritožnik na zatrjevan način sodeloval pri dejanju dne 20. 11. 2004. Glede dejanja z dne 29. 10. 2004 pa je ocenilo, da doslej zbrani dokazi še nadalje z zadostno stopnjo verjetnosti upravičujejo sklep, da obdolženčeva prisotnost ni bila slučajna in da je v povezavi z vsemi drugimi ugotovljenimi okoliščinami pomenila njegov prispevek v okviru delovanja združbe pri izvršitvi tega kaznivega dejanja. Navedenemu sklepanju Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumnosti. Pritožnikovega očitka v zvezi z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave) Ustavno sodišče ni moglo presojati, ker ga pritožnik ni utemeljil. Pritožnikov očitek o nezakonitem prisluškovanju telefonskim pogovorom pred 3. 11. 2004 je Vrhovno sodišče presojalo v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora in nanj odgovorilo. Tudi temu sklepanju ni mogoče odreči razumnosti. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Vrhovno sodišče pri podaljšanju pripora ugotovilo obstoj utemeljenega suma storitve pritožniku očitanih kaznivih dejanj in svojo ugotovitev izčrpno in razumno obrazložilo.

12.V zvezi z zanikanjem obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je treba ugotoviti, da je Vrhovno sodišče v izpodbijanih odločbah na obstoj pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (ponovitvena nevarnost) sklepalo na podlagi več subjektivnih in objektivnih okoliščin. Pri presoji je upoštevalo težo kaznivih dejanj, ki se očitajo pritožniku, ter okoliščine in način njihove storitve. Posebej je poudarilo kratko časovno obdobje, v katerem naj bi bila storjena kazniva dejanja, številčnost članov združbe, ki naj bi ji pripadal pritožnik, njihovo dobro organiziranost in veliko količino mamila. Med okoliščinami, ki se nanašajo na osebnost obdolženih, je Vrhovno sodišče v okviru ocene vseh članov združbe navedlo, da so skoraj vsi brez zaposlitve in rednih dohodkov, štirje med njimi naj bi bili tudi oboroženi (tudi pritožnik) in da jih vodi želja po lahkem zaslužku. Izpostavilo je tudi njihovo sposobnost pri vključevanju v združbo, pri vključevanju novih sodelavcev in pri kontaktih z dobavitelji droge in kupci. Dalje je Vrhovno sodišče navedlo, da ima večina obdolžencev kriminalno preteklost, saj so že bili kaznovani ali pa tečejo zoper njih postopki za različna kazniva dejanja. Poudarilo je tudi, da vsi člani združbe še niso bili odkriti in da bi zato izpustitev obdolžencev pomenila povečano nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj. Glede pritožnika je Vrhovno sodišče ocenilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan. Pri tem je izrecno navedlo, da je pri oceni upoštevalo ugotovitve o zmanjšanem obsegu utemeljenosti suma. Navedlo je še, da obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljujejo navedene splošne okoliščine in podatki, da je bil že kaznovan zaradi kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti in poskusa kaznivega dejanja umora, zoper njega pa teče še več drugih kazenskih postopkov. V zahtevi za varstvo zakonitosti je pritožnik oporekal obstoju ponovitvene nevarnosti le z navedbo, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da ima zagotovljeno zaposlitev ter da je skupaj z ženo solastnik podjetja. Vrhovno sodišče je njegove navedbe kot neutemeljene zavrnilo. Izpodbijanima odločitvama, da izrecno navedene okoliščine upravičujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ni mogoče odreči razumne presoje. Dejstvo, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni izrecno opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je zatrjeval pritožnik, pa še ne pomeni kršitve prvega odstavka 20. člena Ustave. V zvezi z navedbo, da sodišče pri sklicevanju na predkaznovanost ni upoštevalo, da ne gre za istovrstna kazniva dejanja, pa je treba ugotoviti, da pritožnik navedenega očitka v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal in tako pred vložitvijo ustavne pritožbe v tem delu vsebinsko ni izčrpal pravnih sredstev, ki jih je imel na razpolago.

13.lz obrazložitve izpodbijanih odločb je tudi razvidno, da je sodišče glede na naravo in način storitve kaznivih dejanj ter ugotovljeno nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj utemeljeno sklepalo, da je pripor neogibno potreben za varnost Ijudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Pri tem je navedlo okoliščine, na katerih je utemeljilo navedeni sklep, zato njegovi odločitvi ni mogoče očitati arbitrarnosti. V zvezi z očitkom pritožnika, da je predlagal nadomestitev pripora s hišnim priporom, pa sodišče tega predloga ni obravnavalo in naj bi mu bila zato kršena pravica do enakopravnega sojenja (22. člen Ustave), je treba ugotoviti, da ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal in tako pred vložitvijo ustavne pritožbe v tem delu vsebinsko ni izčrpal pravnih sredstev, ki jih je imel na razpolago.

14.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora ravnalo v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, zato z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožniku ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

15.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer