Jedro

Inšpekcijski postopek se ne vodi v zasebno temveč v javno korist, inšpekcijski organ pa inšpekcijske ukrepe lahko izreče le inšpekcijskemu zavezancu, to je lastniku oz. investitorju, ne pa tretjim osebam.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožničino zahtevo za vročitev odločbe v inšpekcijski zadevi Bencinski servis ... (v nadaljevanju BS ...), ki se vodi pod št. 06122-1017/2008. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da je gradbena inšpektorica z odločbo, katere vročitev tožnica želi, inšpekcijski zavezanki, tj. zemljiškoknjižni lastnici, na podlagi 3. točke prvega odstavka 150. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) prepovedala uporabo objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja. Ker tožnica nima pravice razpolaganja z objektom, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, upravni organ ugotavlja, da izdana inšpekcijska odločba ni posegla v njen pravni položaj, položaj prijaviteljice pa ji tudi ne daje pravic, ki jih drugi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa za stranke in stranske udeležence.

Pojasnjuje še, da tožnica s sklicevanjem na odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 3511-21/2012-96-04501 z dne 22. 6. 2012 ne izkazuje pravnega interesa za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere vročitev zahteva, saj je bila odločba z dne 22. 6. 2012 izdana v vsebinsko povsem ločenem upravnem postopku (v postopku izdaje uporabnega dovoljenja).

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je po tem, ko je drugostopenjski upravni organ odpravil uporabno dovoljenje za BS ..., obvestila inšpekcijsko pisarno in zahtevala prepoved „obratovanja“. Prenos lastništva na parceli št. 183/8 naj se ne bi nanašal na vse objekte, naprave in opremo BS ..., kot to navaja upravni organ, prepovedi „obratovanja“ pa da ni mogoče obravnavati in izreči le za stavbo, ker ta brez vodovoda, elektrike in telekomunikacij ne more obratovati. Zato meni, da bi se morala prepoved „obratovanja“ nanašati na vse objekte, naprave in opremo, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-385/2007 z dne 9. 11. 2007. Njen pravni interes naj bi izhajal iz navedenega gradbenega dovoljenja in iz prodajne pogodbe z dne 3. 8. 2008. Pojasnjuje, da položaj stranke uveljavlja, ker je investitorka in ker so na njenih zemljiščih zgrajene naprave in oprema, ki je nujno potrebna za obratovanje BS ... Poleg tega je prav ona inšpekcijski organ opozarjala na neskladno gradnjo, BS ... pa naj bi protipravno obratoval že več let in s tem tožnici povzročal škodo. Sklicuje se še na sklepe Inženirske zbornice Slovenije, iz katerih naj bi izhajala disciplinska odgovornost projektantov in članov komisije za tehnični pregled, v vlogi z dne 26. 11. 2013 pa še na sklep disciplinskega sodišča Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in na odločbo Ustavnega sodišča Up-2411/2006 glede sodelovanja prijavitelja v inšpekcijskem postopku.

Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep in „izda nov upravni akt, s katerim bo nadomestilo sklep o priznanju statusa stranke v inšpekcijskem postopku zaradi prepovedi obratovanja objekta, naprav in opreme BS ..., v obsegu, kot ga določa Gradbeno dovoljenje št. 351-385/2007 z dne 9. 11. 2007“.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je upravni organ ugotovil, da je bila tožnica na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) 3. 10. 2012 obveščena o ukrepih gradbene inšpektorice, zahtevo za vročitev odločbe o teh ukrepih pa je inšpektorica zavrgla, ker tožnica ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v inšpekcijskem postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere vročitev je tožnica zahtevala (drugi odstavek 229. člena ZUP).

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po določbi četrtega odstavka 235. člena ZUP lahko oseba, ki ji odločba ni bila vročena, čeprav posega v njene pravice oziroma pravne koristi, pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP zahteva vročitev odločbe. Oseba, ki zahteva vročitev odločbe, mora torej izkazati, da bi morala biti udeležena v postopku, v katerem je bila izdana odločba.

Z inšpekcijskimi odločbami se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih inšpekcijskih zavezancev, zato ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku zavezanec (tretji odstavek 24. člena ZIN). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica ni bila inšpekcijska zavezanka, sama pa v tožbi navaja, da je bila prijaviteljica neskladne gradnje. Inšpekcijska odločba sicer lahko predstavlja tudi korist ali spremembo pravnega položaja prijavitelja, vendar pa mora ta za pridobitev položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku izkazati, da so z ukrepom inšpekcijskega nadzorstva prizadete njegove pravice ali pravne koristi.

V skladu s prvim in z drugim odstavkom 43. člena ZUP oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Le če oseba izkaže, da bi v postopku lahko varovala svoje pravno priznane koristi, ji gre položaj stranskega udeleženca, ki je zato tudi upravičen do vročitve odločbe. Je pa prijavitelj ne glede na pravni interes upravičen do obvestila o ukrepih inšpektorja, kar pa v obravnavni zadevi ni sporno, saj tožnica ne oporeka navedbi upravnega organa, da je bila 3. 10. 2012 na podlagi prvega dostavka 24. člena ZIN obveščena o ukrepih.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz tožničinih navedb, inšpekcijski organ z odločbo, katere vročitev tožnica želi doseči, ni izrekel inšpekcijskih ukrepov, ki bi se nanašali na objekte v tožničini lasti, temveč le na objekte na zemljišču s parc. št. 183/8 k. o. ..., ki pa je v lasti inšpekcijske zavezanke in ne tožnice, čemur tožnica ne ugovarja. Zato vprašanje, ali je bil izvršen prenos lastništva tudi na drugih objektih, napravah in opremi BS ..., ki ne ležijo na zemljišču z navedeno parc. št., ni pravno odločilno.

Iz tožbenih navedb izhaja, da se tožnica ne strinja z izrečenim ukrepom prepovedi uporabe objekta, ker se ta ukrep ne nanaša tudi na objekte, ki so v njeni lasti oz. so na njenih zemljiščih. Vendar tožnica zmotno meni, da lahko v inšpekcijskem postopku uveljavlja, naj inšpekcijski organ tretji osebi izreče prepoved uporabe njenih objektov, ker naj bi uporaba objekta tretje osebe brez uporabe objektov, ki potekajo po zemljiščih, ki so v tožničini lasti, ne bila mogoča. Inšpekcijski postopek se ne vodi v zasebno temveč v javno korist, inšpekcijski organ pa inšpekcijske ukrepe lahko izreče le inšpekcijskemu zavezancu, to je lastniku oz. investitorju, ne pa tretjim osebam. Z drugimi besedami povedano: glede na tožničine navedbe bi inšpekcijski organ ukrep, ki bi prepovedal tudi uporabo objektov, ki so na njenih zemljiščih, lahko izrekel le tožnici, saj je, kot sama navaja, tako lastnica kot investitorka teh objektov.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da pri vprašanju, ali je prijavitelj lahko udeležen v postopku kot stranski udeleženec, ne gre za vprašanje, ali kršitelj, tj. inšpekcijski zavezanec, posega v pravice in pravne koristi prijavitelja, temveč za vprašanje, ali je v tožničine pravice in pravne koristi poseženo z ukrepom gradbenega inšpektorja, izrečenim z odločbo, katere vročitev tožnica izpodbija. Zato pravnega interesa za priznanje udeležbe v inšpekcijskem postopku ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem škode, ki naj bi jo povzročal inšpekcijski zavezanec z uporabo neskladne gradnje. To seveda ne pomeni, da tožnica zoper družbo A. d. o. o. nima pravnega varstva svoje lastninske pravice, temveč le, da tega varstva ne more uveljavljati v inšpekcijskem postopku.

Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča Up-2411/06, saj se ta odločba nanaša na primer, ko uveden inšpekcijski postopek ni bil zaključen z ustreznim aktom, inšpektor pa pred zavrženjem prijaviteljeve pritožbe zaradi molka organa ni presodil, ali njegovo ravnanje posega v pravice in pravne koristi prijavitelja. V obravnavanem primeru pa je upravni organ tako presojo opravil. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.