Jedro

Obstoj ali neobstoj utemeljenega suma je dejansko vprašanje, ki glede na zgoraj citirano določbo ZKP (2.odst. 420.čl.) ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z zgoraj navedenim sklepom zoper obdolžene A.M., V.B. in Z.J. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja za obdolženega A.M. od 29.9.1999 dalje, trajati pa sme po tem sklepu največ 1 mesec. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 5.10.1999, med drugim pritožbo zagovornice obdolženega A.M. zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornica obdolženega A.M. je dne 15.11.1999 priporočeno po pošti vložila pri Okrožnem sodišču v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora in navedla opr. št. ... . Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo sklep o odreditvi pripora. Zoper obdolženca po mnenju vložnice tudi niso podani pogoji ZKP za odreditev pripora, ker ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj obdolžencu pri hišni preiskavi ni bilo zaseženo ničesar, sam pa tudi zanika, da bi bil vpleten v to kaznivo dejanje in tako posredno tudi ni podana ponovitvena nevarnost storitve istovrstnih kaznivih dejanj. Sicer pa vložnica meni, da je sodišče neupravičeno poseglo po najstrožjem ukrepu - priporu, ki pomeni popolno ukinitev obdolženčeve svobode, ko bi se dal isti namen doseči z milejšim, s katerim bi bila prav tako dosežena varnost ljudi, kot tudi nemoten potek kazenskega postopka, to je hišnim priporom. Tako bi bila vsaj delno ohranjena osebna svoboda obdolženca v okviru njegovega domovanja, namen pa bil dosežen tudi z redno kontrolo organa za notranje zadeve, ki bi lahko vsak trenutek preverili pravilno izvajanje hišnega pripora in bi v primeru kakršnekoli kršitve sodišče ta ukrep lahko preklicalo in odredilo pripor. Tako ne bi bilo nobene nevarnosti, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Sicer pa od štirih obdolžencev zoper dva pripor ni bil odrejen. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora v celoti razveljavi, pripor pa odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom - hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice navaja, da iz zahteve ni razvidno katere določbe ZKP naj bi bile z odreditvijo pripora kršene. Temeljna okoliščina, ki jo navaja zahteva za varstvo zakonitosti, je, da ni podan utemeljen sum, da je A.M. storil kaznivo dejanje. Glede utemeljenega suma pa je sodišče prišlo do zaključka, da obstaja in je to tudi obrazložilo v sklepu o priporu. Nasprotno zatrjevanje zahteve za varstvo zakonitosti pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni moč uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po podatkih spisa je bila obdolženemu A.M. 29.9.1999 odvzeta prostost. S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 1.10.1999 je bil odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 5.10.1999 pritožbo zagovornice obdolženega A.M. kot neutemeljeno zavrnil. Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo na preizkus kršitev, na katere se sklicuje vložnica. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V napadenem sklepu zunajobravnavnega senata z dne 5.10.1999 so navedeni obširni razlogi o obstoju utemeljenega suma v zvezi s povsem enakimi pritožbenimi izvajanji, kot so navedena v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti. Obstoj ali neobstoj utemeljenega suma je dejansko vprašanje, ki glede na zgoraj citirano določbo ZKP ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Zaradi povedanega je bilo skladno s 425. členom ZKP zagovorničino zahtevo v tej smeri zavrniti kot neutemeljeno.

Prav tako ni utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, s katero napada odločitev pritožbenega sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Napadeni sklep pritožbenega sodišča ima prav tako obširne razloge o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in o neogibnosti odreditve pripora, zato ni podana kršitev določb kazenskega postopka, ko pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu zagovornice za odreditev hišnega pripora kot nadomestnega ukrepa za pripor.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z ugotovitvijo ponovitvene nevarnosti in v zvezi z odrejenim priporom ni podana, zato je tudi v tem delu, skladno s 425. členom ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.