Jedro

Z zavarovalno pogodbo se je tožnik zavezal plačati premijo, toženka pa se je zavezala, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da Pravila o sočasni izpolnitvi zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Obveznost tožene zavarovalnice je namreč odvisna od nastopa bodočega, negotovega dogodka, tožnikova obveznost plačila zavarovalne premije pa obstaja ne glede na to, ali do zavarovalnega primera sploh pride.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 377,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2015 dalje do plačila. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica pritožbenega odgovora ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o čemer je stranke sicer poučilo že prvostopno sodišče (prvi odstavek 458. lena ZPP).

6. S trditvijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker je sodišče prve stopnje presodilo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in ker tudi zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo, pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da niti ni mogoče uresničiti pravice do pritožbe. Te kršitve je mogoče prepoznati tako, da se najprej vprašamo, ali je sodbo mogoče preizkusiti, pri čemer je potrebno odmisliti vse, kar so stranke med postopkom navajale in predlagale, ter izhajati iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru je odgovor na gornje vprašanje pozitiven, saj ima izpodbijana sodba, izhajajoč iz pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, jasne, nedvoumne in razumljive razloge, s katerimi sta dialog in polemika mogoča. Zato očitana postopkovna kršitev ni podana.

7. Pritožbeni očitek, da tožnica ni pravočasno prerekala nastanka škodnega dogodka in škode, ki je bila temelj za izplačilo zavarovalnine, predstavlja očitek kršitve določbe 453. člena ZPP. Ker pritožba s takim očitkom uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče utemeljenosti teh pritožbenih trditev ni smelo presojati.

8. S tem, ko pritožba kritizira odločitev sodišča, da ni izvedlo s strani toženca predlaganih dokazov, uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato ni smelo preizkušati niti utemeljenosti očitkov pritožbe, usmerjenih v izpodbijanje pravilnosti in popolnosti argumentov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke o odločilnih dejstvih.

9. Toženec v pritožbi neutemeljeno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu ugovoru neizpolnjene pogodbe. Tak ugovor namreč daje pogodbeni stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni nasprotna stranka, če mora ta stranka izpolniti pred ali vsaj obenem s tistim, ki ugovarja. Stranka, ki tak ugovor poda, mora navesti vsa dejstva, ki omogočajo presojo utemeljenosti ugovora neizpolnjene pogodbe. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni navedel, da je bila njegova obveznost plačila premije sočasna z dolžnostjo tožnice izplačati zavarovalnino oziroma da je bila po pogodbi tožnica dolžna izplačati zavarovalnino še preden je sam dolžan plačati premijo. Že zato očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati prvi odstavek 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni utemeljen.(1)

10. Gre še dodati, da pravilo sočasne izpolnitve iz 101. člena OZ velja, če ni dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je z zavarovalno pogodbo tožnik zavezal plačati premijo, toženka pa se je zavezala, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da pravila o sočasni izpolnitvi v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Obveznost tožene zavarovalnice je namreč odvisna od nastopa bodočega, negotovega dogodka, tožnikova obveznost plačila zavarovalne premije pa obstaja ne glede na to, ali do zavarovalnega primera sploh pride.

11. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 82/2009 z dne 20. 3. 2012.