Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pri razlagi spornega določila pogodbe (82. člen OZ) njen 33. člen pravilno razlagalo tako, da je za izračun višine pogodbene kazni kot osnovo treba vzeti celotni s strani tožeče stranke izplačani znesek sredstev.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 36.089,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2018 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.186,28 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, da ne bo izvršbe.
2. Zoper to sodbo se je iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta se obe pravdni stranki strinjali, da je Pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. P-... z dne 29.4.2008 (v nadaljevanju: pogodba) inominatna pogodba in da Obligacijski zakonik ne določa pravil vračanja prejetih sredstev financiranja, zaradi česar pravna pravila, ki se uporabljajo za pogodbeno razmerje med strankama, določa zgolj pogodba z aneksoma. Pritožnica nadalje povzame besedilo 33. člena pogodbe in navede, da bi ob pravilni razlagi te določbe tožeča stranka lahko terjala največ 547,44 EUR. Da je bilo takšno njuno razumevanje pogodbe, sta potrdila v svoji izpovedbi direktor tožene stranke kakor tudi sam raziskovalec.
3. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je pri razlagi spornega določila pogodbe (82. člen OZ1) njen 33. člen pravilno razlagalo tako, da je za izračun višine pogodbene kazni kot osnovo treba vzeti celotni s strani tožeče stranke izplačani znesek sredstev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za takšno razlago govori že besedilo drugega stavka 33. člena pogodbe, kjer je navedeno, da če cilj programa še vedno ni dosežen2, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vrnitev preostalih 70% izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila, za vsa izplačana sredstva. Seštevek pogodbene kazni po izračunu, za katerega se je zavzemala tožnica in ga je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, namreč za obdobje enega leta znaša 30%3. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje naredilo tudi ob pravilnem upoštevanju dejstva, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe v svojih prošnjah za podaljšanje roka navajala, da bi jo plačilo zahtevane pogodbene kazni v vtoževani višini finančno uničilo, delavci bi izgubili službe, njihove družine bi zašle v stisko, podjetje bi prišlo v stečaj, kar kaže na toženkino zavedanje, da tožnici dolguje po njenem izračunu. Zaradi grozečega plačila 547,44 EUR, za katerega se sedaj zavzema tožena stranka, namreč do takih posledic ne bi moglo priti. O kakšnem napačnem izračunu pred vložitvijo tožbe med strankama ni bilo govora. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da si je 33. člen pogodbe razlagal tako, da je treba pri izračunu upoštevati mesečni znesek izplačanih sredstev, saj je ugotovilo, da je bil zakoniti zastopnik podpisnik prošenj za podaljšanje rokov in v njih ni nikoli omenil ničesar v zvezi z zatrjevanim napačnim izračunom pogodbene kazni. Pritožba tako s sklicevanjem na izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in samega raziskovalca, ki ni bil podpisnik sporne pogodbe, ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je skladna metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.
6. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
7. Zaradi pritožbenega neuspeha tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).
1 Obligacijski zakonik; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 2 mišljeno po enem letu od kar traja zamuda 3 seštevek 30% + 70% pa znaša skupaj 100%