Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča čakanje stranke na rešitev zadeve ne pomeni njene pasivnosti in soprispevka k trajanju postopka. Prispevek stranke bi imel vpliv na trajanje postopka le tedaj, če bi z izrabljanjem procesnih možnosti ovirala delo sodišča (neupoštevanje instrukcijskih rokov, zahteve za preložitev narokov in podobno). Za sojenje brez nepotrebnega odlašanja ne more biti odločilno, kako je zadeva v zvezi s pravnimi sredstvi prehajala iz okrajnega na višje sodišče in tudi ne ponovni vpis zadeve, saj gre za administrativno določbo Sodnega reda v zvezi s poslovanjem s spisi. Za stranko je pomembno, kdaj je tožbo vložila in od tedaj dalje se presoja hitrost poteka reševanja zadeve. Prav tako tudi določbe Sodnega reda o tem, katera zadeva je prednostna in katera ne in tudi ne čas trajanja reševanja pravdnih zadev pri toženi stranki, s čemer sodišče utemeljuje zavrnitev zahtevka, za samo vprašanje obstoja uveljavljane kršitve ne morejo biti upoštevni. Povprečje trajanja postopkov na sodišču ni argument za presojo kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, saj gre za pravico stranke, da dobi rešitev v doglednem oziroma razumnem času in ne za pravico, da je obravnavana enako hitro ali enako počasi kot druge stranke.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki sta zahtevali: 1. da je tožena stranka dolžna nemudoma odločiti o tožbenem zahtevku tožnikov v pravdni zadevi in 2. da se ugotovi, da je tožena stranka kršila načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku in ustavno pravico tožnikov do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave RS in je zato vsakemu tožniku dolžna plačati po 400.000,00 SIT s pripadki. Zavrnilo je tudi zahtevo tožečih strank za plačilo stroškov postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje predstavilo potek reševanja pravdne zadeve. Ugotovilo je, da je bila tožba zaradi vznemirjanja lastninske pravice vložena 28.5.2003 in da je tožena stranka 27.8.2003 s sklepom pravdni postopek v zadevi ustavila. Višje sodišče je na pritožbo tožečih strank ta sklep razveljavilo s sklepom z dne 18.5.2004 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (toženi stranki) v nadaljnji postopek. Po prejemu tega sklepa dne 23.6.2004 je bila zadeva vpisana pod novo opr.št. Do 24.7.2005, ko je bila vložena tožba zaradi kršitve ustavne pravice, tožena stranka o zadevi ni odločila. Po presoji sodišča prve stopnje je postopek do odločitve Višjega sodišča v Kopru potekal hitro, čeprav lastninske tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Od novega vpisa zadeve, to je od 23.6.2004 pa do vložitve tožbe v upravnem sporu, je preteklo dobro leto, kar je po mnenju sodišča tako po določbah sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje brez nepotrebnega odlašanja. K zastoju postopka sta po presoji sodišča prve stopnje prispevali toženi stranki, ker sta bili popolnoma pasivni in nista sodišča pozvali k hitrejši rešitvi zadeve. Med pravdnim postopkom je bila izdana začasna odredba 28.9.2005, ki zaradi pritožbe še ni pravnomočna. K zastoju v postopku je pri presoji sodišča prve stopnje prispevalo tudi dejstvo, da so bili spisi poslani sodišču prve stopnje in nato vrhovnemu sodišču, ki je v tej zadevi že enkrat odločalo. Na podlagi navedenih dejstev, je sodišče prve stopnje štelo, da tožnikoma ustavne pravice niso bile kršene.

Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da se je pravda pričela 23.6.2004, saj sta tožbo vložili 28.5.2003 in od tedaj teče rok za odločitev. Napačna odločitev, ki jo je razveljavilo Višje sodišče v Kopru in spis vrnilo toženi stranki ne skrajšuje razumnega roka za odločanje. Čas trajanja postopka je tisti čas, ki teče od vložitve tožbe, reševanje zadeve pa traja sedaj že tri leta.

Podana je tudi kršitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je prvostopno sodišče neresnično navedlo, da sta bili tožeči stranki od novega vpisa zadeve popolnoma pasivni in sodišča nista pozvali k hitrejši rešitvi. Dne 14.2.2005 je bil vložen pripravljalni spis, v katerem je bila zahtevana čimprejšnja rešitev zadeve, kar je sodišče očitno spregledalo. Nato je bil vložen pripravljalni spis še 22.9.2005 in odgovor na ugovor 25.10.2005 ter odgovor na pritožbo dne 24.2.2006. Vse te vloge so razvidne iz pravdnega spisa in zato so navedbe sodišča o pasivnosti tožečih strank v nasprotju s podatki v spisih. Noben predpis pa tudi ne določa, da bi morala tožeča stranka urgirati hitro rešitev zadeve in da ji je to, če tega ne stori, v škodo. Neutemeljen je tudi razlog za počasno reševanje zadeve, ki ga sodišče vidi v tem, da je bil pravdni spis priložen spisu v obravnavani zadevi in da je to razlog za podaljševanje postopka. Ker je tožena stranka navedla, da reši povprečno pravdno zadevo v 19,6 meseca, zadeva tožniku pa ni rešena niti v 33 mesecih in se tudi še ni začela reševati. Tožena stranka ni za tako ravnanje navedla nobenega utemeljenega razloga in ni utemeljila, zakaj se zadeva rešuje več kot 13 mesecev nad povprečjem. Bistveno v zadevi je trajanje postopka, zahtevnost zadeve in ravnanje strank. Vse okoliščine kažejo na to, da je bil razumni rok reševanja zadeve prekoračen, saj bi morala biti zadeva, tudi ob upoštevanju 50 % prekoračitve roka, rešena v 29 mesecih. Tega sodišča prve stopnje ni presodilo in je zato odločitev napačna.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sklepu, št. I Up 1238/2003 naložilo sodišču prve stopnje, da mora o obravnavani zadevi po kriterijih, kot so zapletenost in občutljivost zadeve, pomen zadeve za tožnika in glede na njuno ravnanje v postopku ugotoviti, ali jima je bila kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Od teh kriterijev se je sodišče prve stopnje opredelilo le do tega, ali sta tožnika k trajanju reševanja zadeve tudi sama prispevala. Očita jima pasivnost v postopku, ker sta opustila urgence. Po presoji pritožbenega sodišča čakanje stranke na rešitev zadeve ne pomeni njene pasivnosti in soprispevka k trajanju postopka. Prispevek stranke bi imel vpliv na trajanje postopka le tedaj, če bi z izrabljanjem procesnih možnosti ovirala delo sodišča (neupoštevanje instrukcijskih rokov, zahteve za preložitev narokov in podobno). To pa v obravnavanem primeru ni podano, zato je ugotovitev sodišča o prispevku strank k počasnemu reševanju zadeve v nasprotju s podatki v spisu in sodba temelji na zmotni razlagi pomena navedenega kriterija.

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da za sojenje brez nepotrebnega odlašanja ne more biti odločilno, kako je zadeva v zvezi s pravnimi sredstvi prehajala iz okrajnega na višje sodišče in tudi ne ponovni vpis zadeve, saj gre za administrativno določbo sodnega reda v zvezi s poslovanjem s spisi. Za stranko je pomembno, kdaj je tožbo vložila in od tedaj dalje se presoja hitrost poteka reševanja zadeve. Zato ta razlog v izpodbijani sodbi tudi ne more biti podlaga za zavrnitev zahtevka. Prav tako tudi določbe sodnega reda o tem, katera zadeva je prednostna in katera ne in tudi ne čas trajanja reševanja pravdnih zadev pri toženi stranki, s čemer sodišče utemeljuje zavrnitev zahtevka, za samo vprašanje obstoja uveljavljane kršitve ne morejo biti upoštevni. Povprečje trajanja postopkov na sodišču ni argument za presojo kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, saj gre za pravico stranke, da dobi rešitev v doglednem oziroma razumnem času in ne za pravico, da je obravnavana enako hitro ali enako počasi kot druge stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno razlagalo vsebino ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo tistih dejstev, ki so odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v zvezi z uveljavljano kršitvijo ustavne pravice. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem sojenju ponovno ugotoviti relevantno dejansko stanje in na tej podlagi uporabiti materialno pravo.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo (76. člen ZUS) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.