Jedro

Tožnica je uspela dokazati svoje trditve, da je vsak dan opravila 30 minut nadur, za katere ni prejela plačila, zato je sodišče prve stopnje v pretežnem delu (95,46 %) pravilno ugodilo njenemu zahtevku. Ker je tožnica s tem delom zahtevka uspela, je posledično pravilna tudi odločitev, da mora toženka v deležu uspeha tožnice plačati sodno takso.

V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Skladno z drugim odstavkom 11. člena ZPP gre za zlorabo procesnih pravic, kadar stranka zlorabi pravico, ki jo ima po zakonu, z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Za zlorabo pravic gre, kadar stranka svoje procesne pravice namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi. Nič od navedenega toženka ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe in zaradi delnega umika delno ustavilo postopek (I. in II. točka izreka). S sodbo je zavrnilo primarni zahtevek glede odprave odpovedi, sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, plačila neto zneskov od 18. 1. 2022 do 24. 5. 2022 (III. točka izreka) in podredni zahtevek za plačilo 204,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača 191,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov od 19. 2. 2022 (V. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo 2,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2022 (VI. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške, ki so ji nastali do 3. 3. 2022, od 4. 3. 2022 gredo v breme proračuna (VII. in VIII. točka izreka), prav tako krije svoje stroške postopka toženka (IX. točka izreka), katero je določilo za zavezanko za plačilo 95,46 % sodne takse za postopek zaradi plačila nadur na prvi stopnji (X. točka izreka).

2. Zoper V., IX. in X. točko sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je napačna odločitev, da tožnica ni dolžna povrniti stroškov postopka glede odpovedi. Sodišče se je opredelilo le do posamičnih dokazov, ne pa do vseh skupaj, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka (kršitev 8. člena ZPP). Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo, da tožnica ni zlorabila svojih procesnih pravic. Tožnica tožbe ni vložila, ker je menila, da je toženka kršila njene pravice, ampak ker se je želela okoristiti. Toženka je dokazala, da je tožnica v 10 letih vložila 7 tožb zoper nekdanje delodajalce, v skoraj vseh postopkih je imela brezplačno pravno pomoč, v nobenem postopku pa ni prišlo do meritorne odločitve. V enem postopku je tožbo umaknila, enkrat je bila izdana zamudna sodba, drugače pa je sklenila poravnavo. Ker tožnica ne krije stroškov, je vložila tožbo zoper toženko in računala na poravnavo, saj ima od tega le materialno korist. V postopku je podala vrsto neresničnih trditev glede podpisa pogodbe s strani neupravičene osebe; nezakonite sklenitve pogodbe za določen čas; da ni bila seznanjena z načinom dela oziroma ni imela na razpolago osebo, na katero bi se obrnila z vprašanji; navajala je nesmisle glede uporabe mobilnega telefona in s tem v zvezi predložila nepotrebne dokaze preko tolmača; spreminjala je trditve; neutemeljeno je uveljavljala, da ji ni bil zagotovljen odmor, da je podpis na evidencah ponarejen oziroma prirejen. Zahtevek v zvezi s plačilom nadur je podala šele kasneje. Vsa navedena dejstva je potrebno pravilno ovrednotiti in ugotoviti, da je tožnica zlorabila svoje procesne pravice, da je ščitila le svoje premoženjske interese, toženki pa povzročala stroške in ji s tem škodovala. Napačna je tudi odločitev, da je tožnica vsak dan opravila 30 minut nadur. Sodišče neutemeljeno ni verjelo toženki, da je bil delovni čas zaposlenih enak obratovalnemu času. Svojo odločitev temelji le na izpovedi prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in tožnice. Priče niso izpovedale, da so morale vsak dan na delo prihajati 15 minut prej in ga zapuščati 15 minut kasneje. Povedale so, da so v popoldanski izmeni z dela odhajale 5 do 10 minut kasneje le, kadar zaradi strank, ki so bile v tistem času navzoče v trgovini, niso mogle pravočasno zaključiti blagajne. Edina, ki je izpovedala drugače, je E. E., za katero je v 7. pripravljalni vlogi obširno pojasnila, zakaj ni verodostojna. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zavrne zahtevek tožnice v celoti in se ji naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožnica je zatrjevala, da je morala zaradi odprtja blagajne in priprav na začetek dela na delo priti 15 minut pred izmeno, z delom pa je praviloma zaključila 15 minut po izteku izmene zaradi zaključevanja blagajne, zato je za vsak dan, ko je opravljala delo, zahtevala plačilo urne postavke za 30 minut opravljenih nadur, katere ji toženka ni izplačala skupaj s plačo. Toženka je takšnemu zahtevku nasprotovala z navedbami, da se je delovni čas tožnice skladal z obratovalnim časom poslovalnice, ni pa navedla, koliko časa je bilo potrebnega za pripravo na delo oziroma zaključek blagajne.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da čeprav se je po urniku dopoldanska izmena pričela ob 8.00 uri in končala ob 14.00 uri, popoldanska izmena pa je potekla od 14.00 do 20.00 ure, so morali zaposleni na delo priti 15 minut pred začetkom vsake izmene zaradi priprave na delo, zaradi obračuna blagajne in pospravljanja dokumentov pa so z delom zaključili večinoma 15 minut po izteku izmene, kar se ni zabeležilo. Dejstev o dodatno opravljenih 30 minut dela sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj na podlagi izpovedi prič D. D., A. A., B. B., C. C. in E. E. ter tožnice, ampak tudi na podlagi pisnega navodila toženke o zaključevanju blagajne (B6). Toženka zato neutemeljeno nasprotuje verodostojnosti priče E. E., saj se njena izpoved v tem delu sklada tudi z drugimi izvedenimi dokazi, poleg tega toženka ne konkretizira, kaj naj bi kazalo na neverodostojnost navedene priče. Sklicuje se le na svoje navedbe iz 7. pripravljalne vloge, kar ne predstavlja obrazložitve pritožbenih razlogov.

7. Priče D. D., A. A., B. B. in C. C. so sicer izpovedale, da so po zaključku popoldanske izmene lahko zaključili tudi prej kot v 15 minutah, odvisno do tega, ali je bila ob koncu izmene v trgovini še stranka, so pa z delom zaključili do 20.15, vendar slednje ne vpliva na pravilnost zaključka, da je tožnica dokazala, da je na dan v povprečju prihajala na delo 15 minut prej in odhajala z dela 15 minut po zaključku izmene. Kot rečeno, toženka ni prerekala navedb tožnice, da so opravila, ki jih je morala opraviti pred in po zaključku izmene, trajala 15 minut, ampak se je sklicevala zgolj na to, da delovni čas ni odstopal od obratovalnega časa, česar dokazni postopek ni potrdil. Neutemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je dopoldanska izmena praviloma končala ob 14.15 uri. C. C. je izpovedal, da so lahko v dopoldanski izmeni začeli šteti blagajno 10 minut prej in se je lahko zgodilo, da so šli ob 14.00 uri domov, torej ni potrdil navedb toženke, da se je dopoldanska izmena zaključila ob 14.00 uri. Priči D. D. in E. E. sta izpovedali, da so tudi dopoldansko izmeno zaključili ob 14.15 uri, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala delo še 15 minut po zaključku vsake izmene.

8. Tožnica je uspela dokazati svoje trditve, da je vsak dan opravila 30 minut nadur, za katere ni prejela plačila, zato je sodišče prve stopnje v pretežnem delu (95,46 %) pravilno ugodilo njenemu zahtevku. Ker je tožnica s tem delom zahtevka uspela, je posledično pravilna tudi odločitev, da mora toženka v deležu uspeha tožnice plačati sodno takso (peti odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah).

9. V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Skladno z drugim odstavkom 11. člena ZPP gre za zlorabo procesnih pravic, kadar stranka zlorabi pravico, ki jo ima po zakonu, z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Za zlorabo pravic gre, kadar stranka svoje procesne pravice namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi.1 Nič od navedenega toženka ni dokazala.

10. Tožnica je na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona od delovnih razmerjih (ZDR-1) s tožbo izpodbijala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešnega poskusnega dela. Sprva je zahtevala reintegracijo, ko se je zaposlila drugje, pa sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo odpravnine ter nadur. S tem je uveljavljala ustavno pavico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Svojo pravico do sodnega varstva je izvrševala na način, da bi od tega imela določeno korist, kot je to običajno v tovrstnih sporih. Neuspeh pri uveljavljanju sodnega varstva ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Tudi ostale okoliščine, ki jih toženka izpostavlja v zvezi z navedbami tožnice v tem sporu in neutemeljenostjo le-teh, z zavrnitvijo dokaznih predlogov, delnim umikom tožbe, ne dokazujejo, da je tožnica tožbo vložila izključno z namenom škodovanja toženki. Prav tako iz navedb in zaslišanja tožnice ne izhaja, da je s tožbo želela zgolj škodovati toženki.

11. Zlorabe procesnih pravic ne dokazuje niti dodeljena brezplačna pravna pomoč, zaradi katere tožnica ni krila stroškov svojega pooblaščenca in izvedbe dokazov, niti uveljavljanje sodnega varstva v drugih primerih, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri prejšnjih delodajalcih in kjer je bila v večini primerov sklenjena sodna poravnava, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. S tem v zvezi toženka neutemeljeno uveljavljala, da je bil kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pri odločitvi ustrezno ovrednotilo vse navedbe in dokaze toženke ter pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala zlorabe procesnih pravic, zato je na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 pravilno odločilo, da mora toženka sama kriti stroške, ki so ji nastali v zvezi z zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. VIII R 8/2001.