Jedro

Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjskopravna korist v višini zahtevka, pa ta ukrep (še) ni bil izvršen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata tožeči stranki plačati prvi toženec 3,622.688 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1994 dalje in drugi toženec 16,808.505 SIT s takšnimi obrestmi od 17.9.1993 dalje in ji solidarno povrniti pravdne stroške. Tožeča stranka je pridobila odškodninsko terjatev od družbe G. T. (odstopnice) s cesijsko pogodbo, sklenjeno še pred njenim stečajem. Ta v kazenskem postopku zoper toženca ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka, glede navedenih zneskov pa je bilo s pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 80/99 z dne 5.12.2001, razsojeno, da ju morata toženca plačati kot pridobljeno premoženjsko korist, kar pa še ni realizirano.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in glede prvega toženca prisojeni znesek znižalo na 3,582.000 SIT, medtem ko je v ostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti tej sodbi je drugi toženec vložil revizijo in dodatek k njej zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrže oz. tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter prvemu tožencu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Očitek iz dodatka k reviziji, da je pritožbeno sodišče "s protispisno utemeljitvijo zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič" o dejstvu, da toženca nista povzročila nobene škode, ne drži. Zaslišanje prič sta toženca predlagala v svoji vlogi z dne 11.3.2003: "V zvezi s trditvijo, da tožeča stranka z dejanji po kazenski sodbi K 80/99 ni bila oškodovana ter v zvezi s trditvijo, da prokurist M. W. pogodbe o odstopu terjatev ... toženca predlagata zaslišanje zdaj navedenih prič ...". Ugotovitev pritožbenega sodišča, da so bile priče predlagane samo v zvezi s prokuristovim podpisom, res ni popolna.

Vendar opustitev utemeljitve, zakaj je bil zavrnjen ta dokazni predlog za dokazovanje nečesa, kar se sploh ne trdi, ne pomeni nobene ne relativne in še manj očitane absolutne kršitve pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka namreč ni trdila, da bi bila sama oškodovana s kaznivim početjem tožencev. Iz opisanega razloga tudi prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba napisati kaj več, kot da je bil ta dokaz zavrnjen kot nepotreben.

Revizija ne pojasni, glede česa naj bi pravdno sodišče ugotovilo dejansko stanje drugače kakor kazensko sodišče, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za uporabo 14. člena ZPP. Da si je revident protipravno pridobil premoženjsko korist v določenem znesku, sta ugotovili obe sodišči. Ko pa je pravdno sodišče ugotovilo, da gre terjatev tožeči stranki kot prevzemnici na podlagi cesijske pogodbe, to ne pomeni ugotovitve drugačnega dejanskega stanja kot tistega, ki je bil ugotovljen v razmerju do odstopnice. Uporaba 14. člena ZPP je bila torej upravičena glede obstoja kaznivega dejanja (po drugem odstavku 244. člena KZ) in s tem njegovih elementov.

Drži, da obstajata zdaj v razmerju do revidenta dva izvršilna naslova glede plačila glavnice. Na podlagi kazenske sodbe K 80/99 mora z izrekom o odvzemu pridobljene premoženjske koristi plačati znesek 16.808.505 SIT državi, na podlagi izpodbijane sodbe v zvezi s prvostopenjsko sodbo pa isti znesek tožeči stranki. Vendar ta okoliščina ne vpliva na pravilnost in zakonitost obravnavane sodbe. Ni razumljivo revizijsko stališče, da bi bilo treba v zvezi s tem ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 189. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrniti oz. celo zavreči. Ta določba govori le o tem, kdaj začne pravda teči. Revizijsko opozorilo, da je treba pravilno uporabiti 97. člen Kazenskega zakonika (KZ), ni na mestu. Ta ureja varstvo oškodovanca in tako med drugim določa (v tretjem odstavku), da lahko oškodovanec, ki ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti. V tej zadevi med strankama ni sporno, da premoženjska korist ni bila odvzeta. (Res je, kot trdi revizija, da je sodišče prve stopnje na 2. strani sodbe zapisalo, da je bila hkrati z izrekom kazni tožencema odvzeta s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjskopravna korist, vendar je s tem očitno mislilo le na to, da je bila izrečena takšna sankcija, saj je na naslednji strani ugotovilo "po skladni izpovedbi tožencev, da to še ni realizirano oz. izterjano"). Zato ne pride v poštev postopek po tretjem odstavku 97. člena KZ. Tako je lahko tožeča stranka kot prevzemnica terjatve od odstopnice (oškodovanke v kazenskem postopku) vložila tožbo zoper toženca kot dolžnika, kakor bi lahko to storila tudi odstopnica sama, če ne bi svoje terjatve cedirala in če bi še obstajala.

V zvezi s tem se pokaže kot neproduktivno revizijsko razglabljanje o tem, ali ima tožeča stranka status oškodovanca v smislu 144. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta pravdni postopek ni tekel po določbah 97. člena KZ oz. te določbe tega člena niso preprečevale, da bi tekel, ker premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku ni bil postavljen.

Ko revizija ponovi obstoj dveh izvršilnih naslovov, je treba povedati, da je bilo revidentu z izpodbijano odločbo pojasnjeno, da se oškodovanca obstoj dveh izvršilnih naslovov ne tiče. Oškodovanec lahko v kazenskem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek (101. člen ZKP), ni pa to nujno. Če tega ne stori, ni prizadet v svoji pravici to uveljavljati v pravdi. Slednje lahko stori z vložitvijo tožbe zoper tistega, ki mu je povzročil škodo, in to bodisi že med kazenskim postopkom ali šele po njegovem končanju.

Lahko pa vloži tožbo (proti državi) za ugotovitev svojega zahtevka, če je bila storilcu kaznivega dejanja odvzeta premoženjska korist (tretji odstavek 97. člena KZ). V obravnavanem primeru je bila sicer izrečena s kazensko sodbo civilnopravna sankcija odvzema premoženjske koristi, vendar ta ni bila izvršena. Tako ni bilo ovire, da je tožeča stranka, ki je s cesijsko pogodbo vstopila v položaj oškodovanca, vložila tožbo za poplačilo terjatve, ki jo je pridobila. Tudi z vidika revidenta obstoj dveh izvršilnih naslovov ni dejstvo, ki bi poslabšalo njegov položaj. Če bi država v izvršilnem postopku skušala realizirati izrečeni ukrep odvzema premoženjske koristi, bi imel revident na voljo zoper sklep o izvršbi opozicijski ugovor prenehanja terjatve (po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), če bi seveda pred tem izpolnil v tej pravdni zadevi tožeči stranki pravnomočno prisojeno glavnico.

Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka lahko poda v kazenskem postopku tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi (101. člen ZKP). Zanj je torej aktivno legitimiran tisti, ki mu gre pravica po civilnem pravu, ne pa tisti, ki ga kot oškodovanca opredeljuje 6. alineja 144. člena ZKP, kot to zmotno trdi revizija. Izbirna pravica je šla tako odstopnici, dokler ni odstopila terjatve, potem pa tožeči stranki kot prevzemnici.

Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje, da je cesijska pogodba, ki sta jo sklenili 30.3.1999 (torej dan pred začetkom in zaključkom stečajnega postopka) odstopnica in tožeča stranka, "nična oz. pravno neveljavna, nedovoljena in nedopustna". Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) res določa, da prenos terjatve ni dovoljen, če gre za terjatev, ki je povezana z obsebnostjo upnika (prvi odstavek 436. člena). Terjatev odstopnice proti revidentu ni bila prav nič osebne narave, saj je šlo za odškodninsko terjatev, ki je nastala zaradi revidentove prisvojitve odstopničinih denarnih sredstev. Ta terjatev ni osebne narave zato, ker gre za "škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja le oškodovancu in je torej škoda kot tudi iz nje izvirajoča terjatev neposredno povezana s subjektiviteto oškodovanca". O takšni naravi terjatve bi bilo mogoče sklepati, če bi šlo za nepremoženjsko škodo, o kateri sodišče še ne bi razsodilo.

Po 125. in 126. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) so izpodbojna pravna dejanja (ne pa nična) in tako tudi cesijske pogodbe dolžnika. Vendar gre pravica izpodbijanja takšnih dejanj upnikom in stečajnemu upravitelju, revident pa ne spada mednje niti ne trdi, da je katera izmed omenjenih oseb izpodbila obravnavano cesijsko pogodbo. Sicer pa se revident ne more uspešno sklicevati, kar tudi navaja v reviziji in njenem dodatku, na oškodovanje upnikov zaradi cesijske pogodbe dan pred začetkom stečaja, ker zatrjevano oškodovanje ni iz njegove sfere. S cesijo ni bil oškodovan, saj se z njo njegov položaj ni v ničemer poslabšal (440. člen ZOR).

Zatrjevane ničnosti cesijske pogodbe ni, ker takšne sankcije zakonodaja ne predvideva za dejanja, ki bi vplivala na stečajno maso, niti ne za dejanja, ki bi bila opravljena tik pred začetkom stečaja.

Revident ni dokazal, da M. W. kot prokurist odstopnice ni imel pooblastila podpisati cesijske pogodbe (revizija v zvezi s tem nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje), na podlagi samega zakona pa teh pooblastil ni izgubil (95. člen ZPPSL).

Odstopljena terjatev ni bila nedoločena, saj je v pogodbi o tem, s katere vsebino se je revident seznanil v tem pravdnem postopku, zapisano, da odstopnica prenaša na tožečo stranko terjatev do revidenta v višini 54.038,08 USD in 138.000 DEM v tolarski protivrednosti po tečajni listi Banke Slovenije na dan sklenitve te pogodbe. To za določenost denarne terjatve zadošča. Res obravnavana cesijska pogodba nima določil o obrestih. Vendar velja zakonska domneva, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika akcesorne pravice in med njimi tudi pravice do obresti (prvi in tretji odstavek 437. člena ZOR). Revident te domneve ni izpodbi(ja)l. Toženca nista bila v zamudi šele, ko sta se seznanila s cesijsko pogodbo. Z njo je namreč nastala sprememba le v subjektih obveznosti (na odstopničino mesto je vstopila tožeča stranka), ne pa v obveznosti sami. Po 186. členu ZOR se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, v obravnavanem primeru torej s trenutkom revidentove prisvojitve denarnih sredstev odstopnice v letu 1993. Zmotno je revizijsko stališče, da toženca nista bila v zamudi, ker obveznosti nista mogla izpolniti upniku, ker je ta (odstopnica) prenehala obstajati z zaključkom stečaja 31.3.1999. Svoj dolg bi revident lahko poravnal odstopnici v času od leta 1993 do 31.3.1999, ko je zaradi stečaja prenehala obstajati, potem pa bi lahko položil dolgovani znesek na sodni depozit (devetnajsto poglavje Zakona o nepravdnem postopku) oziroma ga izročil državi na podlagi omenjene sankcije plačila premoženjske koristi, izrečene s kazensko sodbo.

Revident bi torej lahko poravnal svojo obveznost že od njenega nastanka leta 1993 naprej.

Neumestno je revizijsko sklicevanje na 359. člen ZOR, ki določa, da s smrtjo dolžnice ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti, katere izmed pogodbenih strank ali glede osebne sposobnosti dolžnika. Ta zakonska določba ureja smrt pogodbenika kot fizične osebe, ne pa pravne, za kakršno je šlo pri odstopnici.

Neutemeljeno je tudi navajanje 438. člena ZOR, ki določa v prvem odstavku, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Iz te določbe sledi, da gre pri cesijski pogodbi za pogodbo le med dvema strankama: odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Za veljavnost te pogodbe ni pogoj, da odstopnik obvesti o njej dolžnika. Le učinek nasproti njemu nastane z obvestitvijo le-tega o njej. Drugi odstavek tega člena namreč določa, da je izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in je dolžnik z njo prost odgovornosti, vendar samo če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemnik. Pomeni, da dolžnik, dokler ni obveščen o cesiji, veljavno izpolni svojo obveznost odstopniku, le-ta pa odškodninsko odgovarja prevzemniku, če je temu nastala škoda, ker ni izpolnil svoje dolžnosti obvestila dolžnika. Navedeno v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj revident ni izpolnil obveznosti nikomur - ne odstopnici ne tožeči stranki. Sicer pa ni razumljiva revizija v delu, v katerem trdi, da ker odstopnica ni izpolnila svoje obveznosti (obvestila), to ne more iti v škodo cessusa (revidenta). Za kakšno škodo naj bi šlo, revizija ne pove. Spričo povedanega o veljavnosti cesijske pogodbe je seveda jasno, da dolžnikova obveznost ne more prenehati zato, ker ga odstopnik ni obvestil o cesiji, odstopnik pa je prenehal obstajati.

Ker ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo skupaj z zahtevkom za povračilo stroškov zavrniti (378. člen ter prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).