Up-81/96

25.9.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. J. iz K, L. pri P., ki ga zastopa A. R., odvetnik v M. na seji senata dne 25. septembra 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. J. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 926/95 z dne 11.1.1996 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. P 139/94 z dne 5.9.1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedene sklepe sodišč, izdane v pravdi zaradi motenja posesti, v kateri je sodeloval kot toženec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil posest tožnikov in mu zato prepovedalo nadaljnja motitvena ravnanja, sodišče druge stopnje pa je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da naj bi pritožbeno sodišče z neupoštevanjem pravil zakona o pravdnem postopku glede preizkusa pritožbe pritožnika "postavilo v položaj drugorazrednega državljana, za katerega ta pravila zakona torej ne bi veljala oz. jih višje sodišče v njegovem primeru naj ne bi bilo dolžno spoštovati". S tem naj bi kršilo pritožnikovo pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Nadalje navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo konkretno navedel tiste nepravilnosti ocene dokazov, ki so natančno ponazarjale nelogičnost ter nejasnost dokazne ocene sodišča.

Višje sodišče v Celju pa se je pritožbenim navedbam in dokazom preprosto izognilo ter je potrdilo prvostopenjsko odločitev s pavšalnim zatrjevanjem, da je pravilna. S tem je kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

3.Zatrjevana kršitev enakosti pred zakonom je očitno neutemeljena, saj zgolj očitek o izdaji nepravilne in nezakonite sodne odločbe oz. nezakonitega postopka, v katerem je bila izdana, za ugotovitev te kršitve ne zadostuje, pritožnik pa v ustavni pritožbi v ničemer ne izkaže, da so ga sodišča obravnavala drugače kot obravnavajo druge podobne primere.

4.Glede zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva je najprej potrebno pojasniti, da se pritožnik nepravilno sklicuje na 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 7/94, v nadaljevanju EKČP), saj EKČP pravice do pritožbe v civilnopravnih zadevah sploh ne zagotavlja (drugače je v skladu z 2. točko 7. protokola k EKČP le v kazenskem postopku). Člen 13 EKČP sicer resnično govori o pravnih sredstvih, ko postavlja zahtevo, da države zagotovijo učinkovita pravna sredstva za preprečitev oz. odpravo kršitev človekovih pravic, vendar pojem pravnega sredstva v tem členu ni mišljen v smislu izpodbijanja odločb, pač pa v smislu pravnega varstva oz. zahteve za pravno varstvo (v angleškem originalu konvencije "remedies"). Eno izmed takšnih pravnih sredstev je tudi sodno varstvo, ki ga EKČP zagotavlja v 6. členu. Kakšno mora biti sodno varstvo pa določa 6. člen EKČP.

Pri tem je nesporno, da po EKČP zadošča, če je sodno varstvo zagotovljeno v enostopenjskem sodnem postopku in da EKČP pravice do pritožbe v civilnih sodnih postopkih ne zagotavlja. Pač pa pravico do pritožbe oz. drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov kot temeljno človekovo pravico zagotavlja Ustava v 25. členu in je zato mogoče smiselno šteti, da pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev te pravice.

5.Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oz. razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba i obrazložena; v skladu s tem 375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ 4/77) določa, da mora v obrazložitvi sodbe oz. sklepa sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

6.Iz ustavni pritožbi priloženih izpodbijanih sodnih odločb ter pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje je razvidno, da je Višje sodišče v Celju ravnalo v skladu z zgoraj postavljenimi zahtevami. V obrazložitvi sklepa je najprej v bistvenem povzelo odločilne navedbe pritožbe, v nadaljevanju obrazložitve pa se je do njih tudi opredelilo ter obrazloženo navedlo, zakaj kljub navedbam pritožbe verjame dokazni oceni sodišča prve stopnje, zakaj izvedene dokaze šteje za zadostne ter zakaj v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje ni videti nelogičnosti. Pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu sicer ni odgovarjalo na vsa izvajanja v pritožbi, vendar pa tudi ni naloga sodišča, ki odloča o pritožbi, da odgovarja tudi na tista izvajanja pritožbe, ki za odločitev niso odločilna oz. sploh niso v zvezi z obravnavano zadevo.

7.Ustavno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče obravnavalo vse navedbe pritožbe, ki so bile po njegovi razumni presoji za odločitev bistvenega pomena, in da se je do njih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi opredelilo. S tem pritožnikova ustavna pravica do pritožbe ni bila prekršena. Ne more pa Ustavno sodišče ocenjevati zakonitosti izpodbijanega sklepa oz. ocenjevati, ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je kljub navedbam pritožbe potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pri tem gre namreč za ugotovitev dejanskega stanja, presojati pravilnost te ugotovitve pa ni naloga Ustavnega sodišča.

8.Z izpodbijanima odločbama s tem očitno niso bile kršene ustavne pravice pritožnika, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter člana sodnika dr. Lojze Ude in Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj