Jedro

Če prejemnik nepovratna sredstva uporablja nenamensko, gre za kršitev pogodbe, ki onemogoča dosego namena, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Sankcija za to kršitev je bila s pogodbo vnaprej predvidena; gre za odstop od pogodbe s posledičnim vrnitvenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.142,25 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 176.414,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 do plačila, v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka, ki jih je ta dolžna plačati tožeči stranki, v višini 4.638,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. V odgovoru na pritožbo je nasprotovala pritožbenim navedbam tožene stranke. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka1 izbrana na javnem razpisu za dodelitev nepovratnih sredstev. Pogodbenika sta nato dne 21. 8. 2010 sklenila Pogodbo št. ... o sofinanciranju projekta na podlagi prvega javnega razpisa za sofinanciranje začetnih razvojnih investicij v podjetjih na območju iz Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji (nadalje: Pogodba o sofinanciranju), s katero se je SVLR obvezala A. sofinancirati investicijski projekt ... v maksimalni višini 50 % izkazanih upravičenih stroškov oziroma največ do dogovorjene pogodbene vrednosti. Pogodbena vrednost sofinanciranja je znašala 203.351,67 EUR, od tega 121.984,17 EUR v letu 2010, v letu 2011 pa 81.367,50 EUR. Dogovorjeno je bilo, da se izplačilo izvede po predložitvi vmesnih in končnih poročil ter ustreznih zahtevkov na način, da odobreni znesek SVLR izplača kot povračilo upravičenih stroškov, ki so predmet sofinanciranja, to pa so: stroški nakupa strojev in opreme, stroški nematerialnih naložb (največ 50 % upravičenih stroškov celotne investicije) ter stroški dela na novo zaposlenih delavcev, povezanih z začetno investicijo (drugi odstavek 4. člena Pogodbe o sofinanciranju). A. se je hkrati zavezala ustvariti 42 delovnih mest, ki morajo ostati v regiji še najmanj tri leta od datuma, ko je bilo delovno mesto prvič zasedeno (3. člen Pogodbe o sofinanciranju), pri čemer je v dispoziciji projekta napovedala, da bo do konca leta 2013 zaposlila 28 oseb, do konca leta 2014 pa 42 oseb. A. je bila dolžna SVLR obveščati o poteku in rezultatih porabljenih sredstev v času izvajanja projekta ter o svojem poslovanju in stanju na področju zaposlovanja ter v roku treh let po zaključku investicije podati poročilo o doseženih ciljih projekta, to je o strukturi realiziranih zaposlitev (9. členu Pogodbe o sofinanciranju).2

6. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je A. sredstva uporabila v nasprotju z namenom, določenim v pogodbi, saj ni ustvarila dogovorjenega števila delovnih mest, kar predstavlja razlog za odstop od pogodbe po 8. in 12. členu Pogodbe o sofinanciranju. Poleg tega pa SVLR tudi ni predložila končnega poročila (kar bi morala storiti do 31. 10. 2011), kot tudi ne poročila o doseženih ciljih projekta (najkasneje v roku treh let po zaključku investicije, torej do 31. 10. 2014), s čimer je prav tako kršila svoje obveznosti po pogodbi. Sodišče prve stopnje je glede odstopa od pogodbe navedlo še, da Obligacijski zakonik (OZ) roka za odstop od pogodbe ne določa. Terjatev za vračilo neupravičeno izplačanih javnih sredstev bi, ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka, zastarala aprila leta 2020. Ker je bila tožba v tem sporu vložena 28. 6. 2018, je zavrnilo tudi ugovor zastaranja terjatve.

**Glede nenamenske uporabe sredstev**

7. Pravdni stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje zavzeli različna stališča glede besedne zveze "nenamenska uporaba sredstev", ki je po Pogodbi o sofinanciranju razlog za odstop od pogodbe (12. člen Pogodbe o sofinanciranju, prav tako tudi druga alineja 8. člena Pogodbe o sofinanciranju). Tožena stranka je ugovarjala, da do nenamenske uporabe sredstev ni moglo priti, saj ni šlo za avansno plačilo, temveč za refundacijo stroškov prejemnika sredstev, kar je tožeča stranka preverjala že ob prejemu zahtevka za izplačilo. Po stališču tožene stranke sredstva zato že pojmovno niso mogla biti uporabljena nenamensko. Tožeča stranka pa je zavzela stališče, da plačilo na podlagi odobrenih zahtevkov ne izkazuje namenske porabe sredstev, saj je bilo bistvo konkretnega projekta v zmanjševanju nezaposlenosti v pomurski regiji oziroma v ustvarjanju novih delovnih mest, ne pa v povračilu stroškov prejemnika.

8. Sporne določbe pogodbe se razlagajo skladno z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v zakoniku. Pri iskanju smisla spornega pogodbenega določila je treba upoštevati celotni kontekst pogodbe, kot tudi druge okoliščine, ki ležijo izven same pogodbe, so pa relevantne za ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank.3 Pri tem so upoštevani vzroki, brez katerih stranki sporazuma sploh ne bi sklenili oziroma ga vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela.4 O njih sklepa sodišče na podlagi poteka dogovarjanj in motivov za sklenitev pogodbe ter ciljev in pričakovanj strank, ki sta jih razkrili druga drugi v tem procesu, morda pa tudi na podlagi drugih okoliščin.5

9. V tem primeru so bila nepovratna sredstva podjetjem dodeljena kot državna pomoč pri ustvarjanju novih delovnih mest v pomurski regiji. Odločilni razlog sklenitve Pogodbe o sofinanciranju je razviden tako iz same pogodbe kot tudi iz javnega razpisa s priloženo dispozicijo projekta, saj so lahko za dodelitev nepovratnih sredstev kandidirali zgolj prijavitelji s projekti, ki so se zavezali, da bodo odprli nova delovna mesta. Bistveni namen pri sklenitvi Pogodbe o sofinanciranju je bil torej v ustvarjanju novih delovnih mest in posledično v zmanjševanju nezaposlenosti v pomurski regiji, zaradi česar je tožeče stranke z nepovratnimi sredstvi sofinancirala začetne investicije podjetij v tej regiji.

10. Navedeno izhaja iz raznih določil Pogodbe o sofinanciranju ter iz konteksta celotne pogodbe. Glavna obveznost tožene stranke po Pogodbi o sofinanciranju je bila zaveza ustvariti 42 novih delovnih mest ter ta mesta v regiji zadržati najmanj tri leta od datuma, ko je bilo delovno mesto prvič zasedeno (3. člen Pogodbe o sofinanciranju). Iz Pogodbe o sofinanciranju nadalje izhaja, da se je pogodbeno razmerje odvijalo v več fazah; določen je bil rok financiranja investicije (do 31. 10. 2011), nadalje rok, do katerega se je prejemnik zavezal zagotoviti dogovorjeno število novih delovnih mest (do 31. 10. 2014) ter rok, do katerega se je prejemnik zavezal realizirane zaposlitve zadržati v regiji (še najmanj nadaljnja tri leta, šteto od datuma, ko je bilo posamezno delovno mesto prvič zasedeno). S tem skladno je bila dogovorjena tudi obveznost poročanja prejemnika sredstev, ki bi moral s poročilom o doseženih ciljih projekta poročati o strukturi realiziranih zaposlitev (9. člen Pogodbe o sofinanciranju). Pogodbeni odnos se zato ni končal z zaključkom financiranja investicije.6 SVLR je morala ob prejemu zahtevka za povračilo preveriti, ali je prejemnik predložil zahtevek za povračilo upravičenih stroškov (četrti odstavek 6. člena Pogodbe o sofinanciranju), še nadalje pa je morala ves čas trajanja pogodbenega razmerja spremljati in nadzirati izvajanje pogodbe in namensko porabo proračunskih sredstev v skladu s predpisi s področja javnih financ (11. člen Pogodbe o sofinanciranju). Pogodbenika sta določila tudi presumpcijo, da prejemnik sredstva uporablja nenamensko, če o spremembah projekta, ki vplivajo na realizacijo izvedbe investicije, v roku 15 dni ne obvesti SVLR (četrti odstavek 12. člena Pogodbe o sofinanciranju).7 Med razlogi, zaradi katerih tožeča stranka lahko odstopi od pogodbe (8. člen Pogodbe o sofinanciranju), je bila zajeta široka paleta možnih kršitev na strani prejemnika sredstev, med drugim tudi priglasitev neupravičenih stroškov na podlagi zavajajoče dokumentacije, kar bi predstavljalo primer nenamenske uporabe sredstev po razlagi tožene stranke. To pa ni v skladu z besedilom te določbe, po kateri predstavlja nenamenska uporaba sredstev samostojen razlog za odstop od pogodbe (primerjaj druga in peta alineja 8. člena Pogodbe o sofinanciranju).

11. Namenske uporabe sredstev zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati zgolj v okviru upravičenih stroškov sofinanciranja, temveč kot uporabo sredstev za namen sofinanciranja novih delovnih mest v pomurski regiji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je prejemnik sredstva uporabil v nasprotju z namenom, določenim v pogodbi. Če prejemnik nepovratna sredstva uporablja nenamensko, gre za kršitev pogodbe, ki onemogoča dosego namena, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Sankcija za to kršitev je bila s pogodbo vnaprej predvidena; gre za odstop od pogodbe s posledičnim vrnitvenim zahtevkom (prvi odstavek 12. člena Pogodbe o sofinanciranju8). Tožeča stranka je zato lahko oziroma morala (v skladu z dolžnostjo za skrb namenske porabe proračunskih sredstev) od pogodbe odstopiti ter zahtevati od tožene stranke vrnitev izplačanih sredstev s pripadajočimi obrestmi.

12. Tožena stranka v pritožbi navaja še, da je zaradi neizpolnitve pogoja glede števila zaposlenih prejela manj povračila sredstev in ne toliko, kolikor ji je bilo odobreno. Tudi s tem ugovorom tožena stranka ne more uspeti, saj je bil predmet njene glavne obveznosti v ustvarjanju dogovorjenega števila novih delovnih mest, ne pa izkazovanje upravičenih stroškov. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da prejemnik sredstev, glede na podatke iz izkaza poslovnega izida, v letu 2014 ni imel zaposlenih oseb, čeprav bi moral po pogodbi ustvariti 42 delovnih mest (do konca leta 2014) ter jih obdržati še najmanj tri leta. Po ugotovitvah iz predkazenskega postopka naj bi bilo zaposlenih le 7 oseb in še to za krajše obdobje od treh let.9 Teh navedb tožeče stranke tožena stranka ni prerekala, niti ni podala s tem v zvezi kakršnihkoli pojasnil. Pravilna izpolnitev je samo celotna (popolna) izpolnitev, zato upnik delne izpolnitve ni dolžan sprejeti (prvi odstavek 285. člena OZ). Nekaj realiziranih zaposlitev, in še to za krajši čas od treh let, pa tudi sicer niti ni mogoče šteti kot delno izpolnitev obveznosti. Odstop od dogovorjene vsebine obveznosti zato predstavlja neizpolnitev.

13. Pritožbeni očitki v zvezi z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke10 so po presoji pritožbenega sodišča prav tako neutemeljeni. Tožena stranka je, tako kot to navaja v pritožbi, zaslišanje predlagala v zvezi s trditvijo, da je šlo za povračilo upravičenih stroškov. Dejstvo, da je prejemnik sredstva pridobil kot povračilo izkazanih upravičenih stroškov investicije, med strankama ni bilo sporno,11 za odločitev pa tudi ni bilo bistveno.12 Tožeča stranka tožbenega zahtevka ni utemeljevala s trditvami neupravičenih stroških, temveč je trdila, da prejemnik sredstev ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti glede realizacije novih delovnih mest. Da bi prejemnik izpolnil svojo pogodbeno obveznost (s tem pa glavni razlog pogodbenega razmerja) pa tožena stranka niti ni zatrjevala. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje predlagani dokaz za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke utemeljeno zavrnilo.

**Glede roka za odstop od pogodbe**

14. Tožeča stranka je od pogodbe odstopila z dopisom z dne 4. 4. 2018, ki ga je zakoniti zastopnik prejel dne 19. 4. 2018. Tožena stranka v pritožbi navaja, da odstop tožeče stranke, ki je podan približno štiri leta po tem, ko je izvedela oziroma bi morala izvedeti, da pogodba ne bo izpolnjena, ni pravočasen, saj svoje pravice ni uveljavljala v razumnem, običajnem roku.

15. Kot pravilno izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe, iz določb OZ ne izhaja rok za uveljavljanje odstopnega upravičenja. Iz 109. člena OZ13 izhaja sicer dolžnosti obvestitve, torej da mora upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, to nemudoma sporočiti dolžniku. Ta določba je v teoriji kritizirana, saj njen namen ni jasen. Ker pogodba preneha z enostransko izjavo volje, je sama izjava volje tudi obvestilo dolžniku, da je pogodba prenehala. Očitno je sicer, da želi zakonodajalec stranki, ki ima pravico razdreti pogodbo, naložiti, da to stori čimprej. Ta dolžnost pa izhaja že iz splošnega načela vestnosti in poštenja. Vendar pa je prisila upnika, naj odstopi od pogodbe brž, ko izve za okoliščine, ki bi omogočale predčasno prenehanje, vsebinsko nesprejemljiva.14

16. V okoliščinah konkretnega primera, to je dodelitev nepovratnih sredstev, prejemnik pa ne izpolni svoje obveznosti ustvariti nova delovna mesta, tožena stranka ni mogla biti v negotovosti glede nadaljnjega obstoja pogodbe. Tožeča stranka je bila po pogodbi dolžna spremljati namensko rabo proračunskih sredstev, sankcija za kršitev pa je bila s pogodbo vnaprej predvidena. Očitek tožeči stranki, da od pogodbe ni odstopila v razumnem roku pa je neutemljen tudi zato, ker je bil po pogodbi prejemnik sredstev dolžan tožečo redno obveščati o vseh morebitnih spremembah, ki se tičejo izvajanja projekta. Tožeča stranka je prejemniku sredstev v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti po pogodbi poslala opomin (dopis z dne 1. 10. 2014), pošta pa se je vrnila z oznako "preseljen", čeprav je bil uradni naslov oziroma registrirani sedež prejemnika še vedno na istem naslovu. Prejemnik je torej po tem, ko je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost po pogodbi, sam pa ne, zgolj prekinil komunikacijo s tožečo stranko in ga na registriranem sedežu ni bilo več mogoče doseči. Tudi iz tega razloga je neutemeljen očitek, da je tožeča stranka odstopno upravičenje uveljavljala prepozno.

17. Tožena stranka tudi s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 70/2011 ne more uspeti. Gre za zadevo, ki se od sedaj obravnavane zadeve bistveno razlikuje. Iz obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča RS razvidno, da sta v zadevi III Ips 70/2011 pravdni stranki sklenili pogodbo o skupni izvedbi projekta in kupoprodajno pogodbo, tožena stranka pa je od pogodbe o skupni izvedbi projekta odstopila. Tožeča stranka je zato v navedeni zadevi s tožbenim zahtevkom od tožene zahtevala zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala kot posledica (zatrjevano nepravočasnega) odstopa tožeče stranke od pogodbe.

18. V sedaj obravnavanem primeru pa je tožeča stranka toženi stranki podelila nepovratna sredstva za sofinanciranje njene investicije, med tem ko tožena stranka svoje glavne obveznosti po pogodbi ni izpolnila. Tožeča stranka je bila dolžna vršiti nadzor na izvajanjem pogodbe in namensko porabo proračunskih sredstev ter v primeru hujše kršitve, zaradi katerega bistvenega namena pogodbe ni mogoče doseči, od pogodbe odstopiti. Rok za odstop od pogodbe ni določen, tožeča stranka pa je vrnitveni zahtevek uveljavljala v splošnem zastaralnem roku. Pritožbeni očitek, da je odstopno upravičenje tožeče stranke prenehalo, je zato neutemeljen.

**Glede začetka teka zamudnih obresti**

19. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 176.414,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 do plačila. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti ter navaja, da je tožeča stranka odstopno izjavo podala šele aprila 2018, tožbo pa je vložila 28. 6. 2018. 20. Posledica razveze pogodbe je, da obstoječa pogodba preneha, kar pa ne pomeni, da tedaj v celoti preneha pravno razmerje med pogodbenima strankama. V primeru, če je bila na podlagi pogodbe, ki je kasneje prenehala, opravljena kakšna od izpolnitev, je s prenehanjem pogodbe za opravljene izpolnitve odpadla pravna podlaga in prejemnik izpolnitve nima podlage, da takšno izpolnitev obdrži. V takšnem primeru nastanejo povračilni (reparacijski) zahtevki (111. člen OZ).15 Če je bila na podlagi razvezane pogodbe opravljena denarna izpolnitev, mora stranka, ki vrača prejeta plačila, od prejema plačila do razveze pogodbe plačati tudi obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist (peti dostavek 111. člena OZ).16

21. V tem pogodbenem razmerju sta se stranki za primer nenamenske uporabe sredstev dogovorili za vrnitev izplačanih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nakazila zneska do vrnitve (prvi odstavek 12. člena Pogodbe o sofinanciranju). Na to določbo se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

22. Po neprerekanih trditvah tožeče stranke je prejemniku posamezne zneske nakazala v letu 2010 in 2011, zadnjega pa 5. 12. 2011. Tožena stranka bi bila torej po pogodbi dolžna tožeči stranki vrniti izplačani znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nakazila dalje. Tožeča stranka je tožbo v tem sporu vložila dne 28. 6. 2018 ter s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahtevala plačilo 176.414,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje.17 Sodišče prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 28. 6. 2015 dalje, je zato tudi glede obrestnega zahtevka odločilo pravilno.

23. Tožena stranka s sklicevanjem na določbo 299. člena OZ18 ne more uspeti, saj je treba pri odločanju o obrestnem zahtevku uporabiti določbe, ki urejajo posledice razveze pogodbe. Pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava je torej prav tako neutemeljen.

24. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče je tožeči stranki priznalo 1.875 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tarifne številke 22 OT), materialne stroške 28,75 točk (11. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR po OT znaša 1.142,25 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Kot pogodbeni stranki sta pri sklenitvi pogodbe nastopala RS, Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR), na strani prejemnika sredstev pa prvotna tožena stranka A. d. o. o., ki je pravni prednik B. d. o. o. 2 Predložila pa ji bo tudi dokazila o zaposlitvi delavcev: Obrazec za prijavo osebe v obvezna socialna zavarovanja (M1) ter obrazec za odjavo osebe iz obveznih socialnih zavarovanj (M2). 3 Primerjaj III Ips 74/2007, III Ips 111/2006, II Ips 691/2006. 4 P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 292. 5 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 495. 6 Čas trajanja je bil torej odvisen od datuma realiziranih zaposlitev; če bi prejemnik zaposlitve realiziral do 31. 10. 2014, bi se rok treh let za "obdržanje zaposlitev v regiji" iztekel 31. 12. 2017. 7 Kot spremembe projekta so bile s pogodbo primeroma navedene situacije: statusne spremembe, spremembe sedeža, dejavnosti podjetja, spremembe v dejavnostih, trajanje projekta, finančni konstrukciji (7. alineja 10. člena Pogodbe o sofinanciranju). 8 SVLR v primeru nenamenske uporabe sredstev prekine izplačevanje sredstev in odstopi od pogodbe ali od dela pogodbe ter zahteva vrnitev vseh že izplačanih sredstev vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nakazila zneska do vrnitve (prvi odstavek 12. člena Pogodbe o sofinanciranju). 9 Po navedbah tožeče stranke je zakoniti zastopnik C. C. v predkazenskem postopku izpovedal, kar izhaja tudi iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe z dne 16. 1. 2018, da naj bi imeli dejansko zaposlenih zgolj šest ali sedem ljudi, po ugotovitvah izvedenke pa še to za krajše časovno obdobje od treh let. 10 Ista oseba je bila zakoniti zastopnik A., sedaj pa je zakoniti zastopnik B., ki je pravni naslednik A. 11 Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala (prvi odstavek 214. člena ZPP). 12 Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). 13 Upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, mora to nemudoma sporočiti dolžniku (109. člen OZ). 14 M. Juhart v. M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 585. 15 V. M. Juhart in N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 587. 16 Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti dostavek 111. člena OZ). 17 Glede zakonskih zamudnih obresti velja, da gre za občasne terjatve, ki dospevajo dnevno - za vsak dan zamude, zaradi česar zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). 18 Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).