Jedro

V postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora niso relevantni tožnikovi ugovori, da je do sprememb pri gradnji prišlo zaradi nujnih ukrepov zaradi zemeljskega plazu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor tožniku odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalne in neskladne gradnje stanovanjskega objekta z dozidavo oporne konstrukcije z uporabnimi prostori na zemljišču parc. št. 823/14 k. o. ... v znesku 2.463,44 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je gradbeni inšpektor dne 13. 9. 2010 tožniku izdal inšpekcijsko odločbo zaradi neskladne gradnje stanovanjskega objekta, ki je postala pravnomočna dne 9. 10. 2010. Po pravnomočnosti inšpekcijske odločbe je dne 8. 11. 2010 izdala sklep o uvedbi postopka za izdajo odločbe za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ter tožnika pozvala, da se v roku 8 dni oglasi pri upravnem organu zaradi razjasnitve zadeve. Na navedeni poziv se zavezanec ni odzval, zato je upravni organ pridobil spis s projektno dokumentacijo v zvezi z zahtevo tožnika za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. Med postopkom je bil tudi opravljen terenski ogled, kjer je bilo ugotovljeno, da kletna etaža ni izvedena le pod stanovanjskim objektom, ampak je izvedena po celotni širini parcele, prav tako ni v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem izvedena gradnja pritličja ter mansarde stanovanjskega objekta. Velikost neskladne gradnje, kakor tudi velikost nelegalne gradnje oporne konstrukcije z uporabnimi prostori je tako upravni organ povzel iz predloženega PGD. Kriterije za izračun višine nadomestila določa Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Ur. list RS, št. 33/03, 79/09, v nadaljevanju Uredba). Na podlagi kriterijev iz 5. do 7. člena ter 9. do 17. člena Uredbe (ki so natančneje povzeti in ovrednoteni v odločbi) je upravni organ upoštevaje formulo iz 22. člena Uredbe izračunal nadomestilo za nelegalno dozidavo objekta v znesku 1.449,88 EUR ter za neskladno gradnjo objekta v znesku 1.013,56 EUR, skupaj torej 2.463,44 EUR.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 35113-4/2011/2-KJ z dne 12. 4. 2011. Pri tem navaja, da mora v skladu z določbo 157. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) investitor nedovoljene gradnje plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, pri čemer se vrsta in stopnja degradacije prostora ugotavlja glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice take gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je takšna nedovoljena gradnja izvedena. Postopek se uvede po uradni dolžnosti. Po ugotovitvah tožene stranke je prvostopni upravni organ pravilno uporabil kriterije določene v Uredbi ter tudi pravilno izračunal stopnjo degradacije in uzurpacije prostora na podlagi 22. člena za nelegalno dozidavo objekta in za neskladno gradnjo stanovanjskega objekta. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da je prvostopni organ na podlagi ogleda gradnje dne 11. 11. 2010 ugotovil, da gre za nelegalno prizidavo stanovanjskega objekta, iz dokončne odločbe gradbenega inšpektorja pa je razvidno, da gre tudi za neskladno gradnjo z izdanimi gradbenim dovoljenjem. V obrazložitvi odločbe je prvostopni organ jasno navedel dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprl, kakor tudi določbe predpisov, na katerih temelji izpodbijana odločba. Po oceni tožene stranke je tako odločba ustrezno obrazložena, prav tako ne obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Okoliščina, da je tožnik moral izvesti določena dela na zemljišču zaradi plazenja terena pa ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je objekt nesporno zgrajen v nasprotju s pogoji gradbenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da se odločba gradbenega inšpektorja nanaša le na neskladno gradnjo, nikjer pa ne govori o nelegalni gradnji. Do neskladne gradnje je prišlo izključno zaradi nujnih ukrepov zaradi zemeljskega plazu, zato so bile v skladu s 3. točko 1. člena ZGO-1 spremembe nujne. Pri izdaji odločbe prvostopnega organa kakor tudi tožene stranke je prišlo do bistvenih kršitev postopka in do napačnega izračuna višine nadomestila. V zvezi z uporabo kriterijev tožnik v tožbi konkretno izpostavlja napačno uporabo faktorjev iz 9., 11., 15. in 17. člena Uredbe. Glede kriterija iz 9. člena Uredbe tožnik navaja, da je dejansko šlo za rekonstrukcijo, kar je ovrednoteno s faktorjem 0,6, ne pa za dozidavo. Pri obsegu nedovoljene gradnje na podlagi 11. člena Uredbe je upravni organ upošteval površino 687,35 m2, pri čemer pa ni pojasnil, iz katerih podatkov PGD je nastal navedeni izračun. Parcela meri namreč le 510,90 m2, upravni organ pa v odločbi navaja, da je prišlo do pozidave velikosti 21,0 x 21,0 m, kar bi pomenilo 441 m2. Prvostopni organ je tudi navedel, da objekt ni skladen z oblikovalskimi pogoji, čeprav je gradbeni inšpektor ugotovil, da bi naj šlo za neskladno gradnjo zaradi nujnih ukrepov zaradi zemeljskega plazu ter da so bile spremembe izvedene v skladu s 16. in 17. Odloka o zazidalnem načrtu za del območja S 1071 v Kamnici, za skladne gradnje pa je po Uredbi določen faktor 1. Pri uporabi faktorja na podlagi 17. člena Uredbe sta navedbi obeh upravnih organov nasprotujoči. Upravna enota je namreč določila faktor 1,2, tožena stranka pa 1,5, čeprav je potrdila pravilnost odločitve prvostopnega organa. Pri odmerjanju nadomestila je upravni organ vezan na odločbo gradbenega inšpektorja, ta pa je ugotovil, da gre zgolj za neskladno gradnjo temeljne plošče in betonske skeletne konstrukcije. Upravni organ pa nima pristojnosti, da bi sam odločal, ali obravnavana gradnja predstavlja nelegalno gradnjo, ampak o tem odloči pristojni gradbeni inšpektor z odločbo. Tako izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 115/2009. Zaradi navedenega v celoti izpodbija odločitev o plačilu kakršnegakoli nadomestila za domnevno neskladen stanovanjski objekt, saj tega v odločbi gradbenega inšpektorja ni. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 157. člena ZGO-1 je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po določbi petega odstavka istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, med drugim, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, izdano na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. Kot je razvidno iz naslova nad 157. členom ZGO-1 je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora opredeljeno kot druga sankcija, ki se jo izreče v okviru opravljanju inšpekcijskega nadzorstva.

Kot nedovoljeno gradnjo ZGO-1 opredeljuje nelegalno gradnjo (gradnja je izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja), neskladno gradnjo (gradbeno dovoljenje je sicer izdano, vendar se gradnja izvaja v nasprotju s pogoji v gradbenem dovoljenju), nevarno gradnjo in nelegalni kop. Enako je nedovoljena gradnja opredeljena v Uredbi. Ugotovitev za kakšno vrsto nedovoljene gradnje gre v posameznem primeru je relevantna za izračun stopnje degradacije in uzurpacije prostora, saj je ta odvisen tudi od ugotovitve faktorja „dF“ iz 21. člena Uredbe, ki se ugotavlja v skladu z določbami 17., 18., 19. in 20. člena te Uredbe.

Odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izda upravni organ pristojen za gradbene zadeve po uradni dolžnosti kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi 152. do 155. člena ZGO-1 (peti odstavek 157. člena ZGO-1). To pomeni, da postopek odmere nadomestila organ, pristojen za gradbene zadeve začne samoiniciativno v zvezi s postopkom izdaje ali spremembe gradbenega dovoljenja, če ugotovi, da se postopek nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali pa na podlagi odločbe gradbenega inšpektorja, ki jo je ta izdal v okviru opravljanja inšpekcijskega nadzora. V obravnavanem primeru je pristojni organ uvedel postopek za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi prejete odločbe gradbenega inšpektorja, vendar je sam v postopku zaradi spremembe gradbenega dovoljenja (v obeh postopkih je odločal isti organ) ugotovil, da gre tudi za nelegalno gradnjo. To izhaja tako iz ugotovitev organa ob terenskem ogledu, kakor tudi iz PGD, ki ga je predložil tožnik in se nanaša na legalizacijo izvedene oporne konstrukcije z uporabnimi površinami, ne pa na spremembo stanovanjskega objekta. Sodišče ugotavlja, da so navedena dejstva razvidna iz upravnega spisa v zvezi s spremembo gradbenega dovoljenja, ki se nahaja v sodnem spisu opr. št. II U 243/2011. Glede na določbo petega odstavka 157. člena ZGO-1 je torej upravni organ, ne glede na odločbo inšpektorja, imel pravno podlago, da tožniku odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora tudi od nelegalne gradnje. V skladu s 16. členom Uredbe je namreč organ dolžan ugotoviti vrsto nedovoljene gradnje, saj je od tega odvisna tudi višina nadomestila.

Sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Pri tem pa stranke v tožbi ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 21. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je bil tožnik seznanjen z uvedbo postopka za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ter pozvan, da pojasni vse okoliščine primera, vendar se ni odzval pozivu organa. Prav tako v pritožbi zoper prvostopno odločbo ni navajal konkretnih ugovorov v zvezi s posameznimi kriteriji za vrednotenje značilnosti nedovoljene gradnje. Zaradi navedenega tožnikovi tožbeni ugovori o nepravilnem točkovanju na podlagi 9., 11., 15. in 17. člena Uredbe predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, zato jih sodišče ni presojalo. Ne glede na to pa je sodišče, ker je dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, preizkusilo pravilnost določitve tožnikove obveznosti in sicer na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prvostopni organ. Pri tem je ugotovilo, da je organ pravilno uporabil kriterije določene v Uredbi, ter da je nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora odmerjeno v skladu s 157. členom ZGO-1 in Uredbo. V tem postopku pa niso relevantni tožnikovi ugovori, da je do sprememb pri gradnji prišlo zaradi nujnih ukrepov zaradi zemeljskega plazu.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je tudi zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.