Jedro

Upravna enota, ki je odločala o zahtevi tožnice je vezana na pravnomočne odločitve sodišč, zato ni mogla drugače odločiti, kot je odločila.

Če bi tožena stranka ali pa sodišče v tem upravnem sporu kljub pravnomočni odločitvi okrajnega sodišča, s katerim je bila odvzeta volilna pravica, tožnici vseeno volilno pravico priznalo, bi s tem oba organa neposredno kršila 158. člen URS.

Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, lahko odpravijo, razveljavijo ali spremenijo le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom in jim je zato treba po mnenju sodišča tudi priznati pravne učinke, sicer bi bilo drugačno ravnanje protiustavno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za vpis v evidenco volilne pravice ter za vpis v volilni imenik za uresničevanje njene volilne pravice na volitvah poslancev in poslank v Evropski parlament. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prejela zahtevek tožnice, ki jo zastopata zakonita zastopnika A.A. in B.B. Iz zahtevka izhaja, da želi tožnica volilno pravico uživati neposredno na podlagi 43. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in primarnega prava EU. Tožena stranka je opravila vpogled v matični register in arhiv k matičnemu registru ter v evidenco volilne pravice. Z vpogledom je bilo ugotovljeno, da je tožnica kot državljanka RS vpisana v evidenco volilne pravice s pravilnimi podatki, a je v evidenci volilne pravice pri njej zaveden tudi vpis podatkov o odvzemu volilne pravice v celoti, ki je bil opravljen na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2008. Tožnici je bilo torej s pravnomočnim sklepom sodišča onemogočeno uresničevanje volilne pravice. Podlaga za vpis odvzema volilne pravice je bila 2. točka izreka navedenega sklepa sodišča, ki je o volilni pravici odločilo skladno z določili Zakona o volitvah v Državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ). Sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ali podaljšanja roditeljske pravice čez polnoletnost posebej odloči o odvzemu pravice voliti in biti voljen. O odvzemu volilne pravice tožnice je torej odločalo sodišče, zato bi morala biti pritožba v zvezi z odvzemom volilne pravice podana na sklep sodišča. Prav tako je sodišče tisto, ki lahko odloča o morebitni spremembi okoliščin, ki lahko privedejo do ponovnega priznavanja aktivne in pasivne volilne pravice. Volilni imeniki se na podlagi Zakona o evidenci volilne pravice (v nadaljevanju ZEVP-2) sestavijo na podlagi podatkov, ki so v evidenci volilne pravice za vsake volitve oziroma glasovanje, ob tem pa se glede na vrsto volitev oziroma glasovanja upoštevajo sistemski zakoni, ki urejajo posamezno vrsto glasovanja. Zakon o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament (v nadaljevanju ZVPEP) v 7. členu določa, da se glede vprašanj, ki s tem zakonom niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določb ZVDZ. V skladu z 10. členom ZVPEP pa ima pravico voliti poslanca v Evropskem parlamentu državljanka oziroma državljan Republike Slovenije, ki ima pravico voliti poslanca Državnega zbora. Glede na navedene zakonske določbe je tožena stranka zapisniško seznanila zakonita zastopnika tožnice z dejstvom, da strankina vloga ni utemeljena. Zakoniti zastopnik A.A. je odgovoril, da URS in evropsko pravo ne omejujeta volilne pravice tako kot jo omejuje ZVDZ. Poleg tega je bila volilna pravica odvzeta na podlagi Zakona o nepravdnem postopku, ki je določal postopek za odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti v povezavi s postopkom podaljšanja roditeljske pravice, ki pa ga pravni red Republike Slovenije od 15. aprila 2019 ne pozna več, saj novi Zakon o nepravdnem postopku nima več inštituta odvzema poslovne sposobnosti. Volilna pravica je temeljna državljanska pravica in njeno omejevanje je v nasprotju s Konvencijo o pravicah invalidov. Zakonita zastopnica B.B. pa je povedala, da je tožnica res sama potrdila, da bi želela voliti, ko sta jo vprašala. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnici s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu v celoti odvzeta volilna pravica, tako pasivna kot aktivna, kar je tožena stranka kot pristojni organ v skladu s 13. členom ZEVP-2 vpisala v evidenco volilne pravice pri vpisu tožnice. Zahteva za vpis v evidenco volilne pravice je ob odvzeti pasivni in aktivni volilni pravici neutemeljena in je bilo zato potrebno zahtevo za vpis zavrniti. Glede na izjavo zakonitih zastopnikov, da je tožnica sama potrdila, da bi želela voliti, pa bi bilo potrebno po mnenju tožene stranke vložiti zahtevo za ponovno priznanje aktivne in pasivne volilne pravice, o čemer odloča pristojno sodišče zaradi morebitnih spremenjenih okoliščin. Na podlagi ponovno priznane volilne pravice pa upravni organ po uradni dolžnosti to dejstvo na podlagi pravnomočne sodne odločbe vpiše tudi v evidenco volilne pravice.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tako po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot tudi zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1. Tožnica v tožbi meni, da ni ovir, da se jo vpiše v volilni imenik za volitve v Evropski parlament in se pri tem sklicuje na učinke primarnega prava EU. Zahteva tudi izbris splošne ovire za uresničevanje volilne pravice in pravice glasovati na referendumu nasploh. Meni, da sodišče v nepravdnem postopku ni več pristojno za tovrstno odločanje. Tožnica je polnoletna oseba z invalidnostjo, pri kateri je bila podaljšana roditeljska pravica, v 2. točki sklepa okrajnega sodišča pa je bilo odločeno, da se ji odvzame pravica voliti in biti voljen po določbah ZVDZ. Tožena stranka se ni izrekla o zahtevku v delu, ki se nanaša na zahtevano neposredno uporabo prava EU. S tem je bila kršena pravica do enakega varstva pravic. Volilno pravico želi uživati neposredno na podlagi 43. člena URS in primarnega prava EU, ki v tem primeru neposredno učinkuje. Po mnenju tožnice so diskriminatorne določbe drugega odstavka 7. člena ZVDZ v zvezi z 10. členom ZVPEP kot tudi sodne odločbe, ki so ji v preteklosti skušale to pravico odvzeti. 43. člen URS določa, da je volilna pravica splošna in enaka, pravico voliti in biti voljen pa ima vsak državljan, ki je dopolnil 18. let. Ustava nikjer ne določa zakonskega pridržka in ne zapoveduje ter ne predvideva omejevanja te pravice. Zakonodajalec pa je to vseeno storil in kasneje je to storila tudi sodna veja oblasti. Mednarodno pravo človekovih pravic prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti pri uživanju te pravice. Mednarodna konvencija o pravicah invalidov (v nadaljevanju MKPI) izrecno zagotavlja osebam z invalidnostmi politične pravice in možnost, da jih uživajo enako kot drugi. Tožnica nadalje še podrobneje pojasnjuje, zakaj meni, da je odvzemanje volilne pravice neutemeljeno. Sklicuje se na stališče odbora, ki nadzira MKPI. Nadalje se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-346/02 iz leta 2003. Tudi novi Zakon o nepravdnem postopku ne omogoča več odvzema poslovne sposobnosti ali podaljšanja roditeljske pravice in tudi odvzem volilne pravice po 15. 4. 2019 ni več mogoč. Sklicuje se tudi na 20 (2) (b) člen Pogodbe o delovanju Evropske unije ter na 39. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti je izraz splošnega načela enakega obravnavanja. Tožnica očita toženi stranki, da ni uporabila primarnega prava EU, ki bi nudilo pot za pravilno odločitev. Tožnici je bila v letu 2008 diskriminatorno odvzeta volilna pravica in s tem kršen 43. člen URS, 29. člen MKPI in 2. člen Prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter primarno pravo EU. Tožnica ne želi, da bi imela 2. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča št. N 28/2008 negativen učinek na njene pravice, vsaj ne v zvezi z evropskimi volitvami. Predlaga, da se tega ne upošteva. Sklep tega sodišča učinkuje kot neposredna diskriminacija zaradi invalidnosti. Tožnica predlaga, da se 10. člen ZVPEP razlaga tako, da se ne uporabi ureditev iz drugega odstavka 7. člena ZVDZ, ki omogoča diskriminatorno omejevanje volilne pravice osebam z invalidnostmi na volitvah v Državni zbor. Tožnica še navaja, da so bili predvsem prizadeti tisti državljani, ki jim je bila odvzeta volilna pravica po določbah ZVDZ, ki so bili rojeni v časovnem obdobju od 9. 8. 1988 do najkasneje 26. 5. 2001, kar je nedopustna diskriminacija v primeru te podskupine prizadetih oseb. Drugi odstavek 7. člena ZVDZ v povezavi z ZVPEP je torej očitno neskladen s primarnim pravom EU in ga je upravni organ dolžan prezreti. Nadalje tožnica še navaja, da stvarna pristojnost civilnega sodišča za vračanje volilne pravice ni jasno predpisana, kaj šele samoumevna. Meni, da se ni dolžna podvreči ponovnemu sodnemu ugotavljanju razlogov, ali obstajajo pravne podlage za odvzem volilne pravice. Tožnica meni, da je ureditev drugega odstavka 7. člena ZVDZ ter 7. točke drugega odstavka 4. člena ZEVP-2 v neskladju z 14. in 43. členom URS kot tudi z določenimi določili MKPI in 3. člena 1. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) ter s prepovedjo diskriminacije po 12. Protokolu k EKČP. Prav tako pa je tudi v nasprotju z določenimi členi Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Zatrjuje tudi neustavnost Zakona o nepravdnem postopku, v kolikor ta nezadostno določa sodno pristojnost civilnih sodišč za vprašanja vračanja volilne pravice. Tožnica predlaga, naj se ugotovi, da je bilo z zavrnitvijo vpisa v volilni imenik poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, zahteva odpravo izpodbijane odločbe in naj se dovoli vpis tožnice v volilni imenik za volitve poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament, zahteva pa tudi prepoved nadaljevanja dejanja organa, pristojnega za evidenco volilne pravice, ki bi tožnico diskriminatorno obravnaval zaradi njene invalidnosti.

3. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da čeprav sta v tožbi kot tožnika posebej navedena tudi zakonita zastopnika tožnice C.C., je sodišče smiselno štelo, da je tožnica le slednja, ki pa jo zastopata zakonita zastopnika B.B. in A.A., saj je bila tudi le tožnica C.C. stranka v upravnem postopku.

6. Tožena stranka je zahtevo tožnice za vpis v evidenco volilne pravice ter za vpis v volilni imenik zavrnila iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da ji je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2008 odvzeta volilna pravica v celoti. V citiranem sklepu je sodišče obrazložilo, da sta oba predlagatelja izpovedala, da nasprotna udeleženka (v tem upravnem sporu tožnica) ne razume pomena, namena in učinkov volilne pravice in sta hkrati predlagala, da sodišče odloči o odvzemu te pravice. Torej je bila volilna pravica odvzeta na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča. ZVPEP se v 7. členu sklicuje na uporabo ZVDZ. V prvem odstavku 10. člena ZVPEP je določeno, da ima pravico voliti poslanca v Evropskem parlamentu državljanka oziroma državljan Republike Slovenije, ki ima pravico voliti poslanca Državnega zbora. Ker je bila tožnici z odločitvijo Okrajnega sodišča v Novem mestu v celoti odvzeta volilna pravica, je tožena stranka v skladu s 13. členom ZEVP-2 to tudi vpisala v evidenci volilne pravice. Iz navedenega razloga je neutemeljena zahteva za vpis v evidenco volilne pravice. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na navedene okoliščine pravilno odločila, ko je zahtevo tožnice za vpis v evidenco volilne pravice zavrnila, pri čemer se sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo še dodatno navajalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je o odvzemu volilne pravice tožnice odločalo pristojno sodišče, zato bi morala biti pritožba v zvezi z odvzemom volilne pravice podana na sklep sodišča in da je prav slednje navedeno sodišče tisto, ki lahko odloča o morebitni spremembi okoliščin, ki lahko privedejo do ponovnega priznavanja aktivne in pasivne volilne pravice.

7. Sodišče želi še dodati, da je upravna enota, ki je odločala o zahtevi tožnice, vezana na pravnomočne odločitve sodišč, kar neposredno izhaja tudi iz URS. Skladno z 158. členom URS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Če bi tožena stranka ali pa sodišče v tem upravnem sporu kljub pravnomočni odločitvi okrajnega sodišča, s katerim je bila odvzeta volilna pravica, tožnici vseeno volilno pravico priznalo, bi s tem oba organa neposredno kršila 158. člen URS, posredno pa tudi 2. člen URS, ki med drugim določa, da je Slovenija pravna država, kar pomeni, da je potrebno pravnomočne odločbe državnih organov spoštovati. Ker je tožena stranka vezana na pravnomočne odločitve drugih organov, ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Sodišče se iz zgoraj navedenih razlogov ne more strinjati s tožbeno navedbo, da ni ovir za izvrševanje tožničine aktivne volilne pravice, saj je prav citirana pravnomočna odločitev sodišča ta ovira (sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2008).

8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na neposredno uporabo prava EU, saj noben predpis EU ne nasprotuje temu, da je potrebno pravnomočne odločitve državnih organov spoštovati, v tožbi pa tudi ni navedeno, kateri evropski predpis bi določal, da se volilne pravice ob podaljšanju roditeljske pravice ne sme odvzeti, če določena oseba ne razume pomena, namena in učinkov volitev. Sodišče s tem v zvezi poudarja, da se ne opredeljuje do konkretnega primera, ali tožnica zares ne razume pomena volitev, saj je bilo za ugotavljanje o tem pristojno sodišče splošne pristojnosti in le v postopku pred pristojnim sodiščem, ki odloča o odvzemu volilne pravice, bi bilo možno uveljavljati večino ugovorov, ki jih tožnica navaja v tem upravnem sporu. Sodišče samo ni našlo pri izdaji izpodbijane odločbe nobene kršitve prava EU. Niti Pogodba o delovanju Evropske unije v 20. členu niti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v 39. členu, na katero se tožnica sklicuje, ne dajeta pravne podlage za to, da se v določenih primerih ne bi smela odvzeti volilna pravica, zato ni mogoče govoriti, da izpodbijana odločba nasprotuje načelu primarnosti. V 20. členu je namreč določeno, da imajo državljani Unije pravico voliti in biti voljen v Evropski parlament in na občinskih volitvah v državi članici, kjer prebivajo, pod enakimi pogoji kot državljani te države. Listina EU o temeljnih pravicah pa v 39. členu določa, da ima vsak državljan Unije pravico, da v državi članici, kjer prebiva, pod enakimi pogoji kakor državljani te države voli in je voljen na volitvah v Evropski parlament. Drugi odstavek 7. člena ZVDZ v povezavi z ZVPEP torej ni neskladen s primarnimi pravom EU.

9. Sklicevanje tožnice na volilno pravico, ki jo uživa neposredno na podlagi 43. člena URS in primarnega prava EU po presoji sodišča ne more biti predmet tega upravnega spora, saj je volilno pravico odvzelo Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je bilo pri svoji odločitvi tudi dolžno upoštevati tudi vsa ustavna načela ter pravo EU. Tožena stranka je le spoštovala pravnomočno odločitev tega sodišča, do nje pa se ne sme opredeljevati, ker za to ni pristojna in iz istega razloga se do sodbe drugega stvarno pristojnega sodišča ne more opredeljevati tudi tukajšnje sodišče, ki odloča v tem upravnem sporu. Iz istih razlogov se sodišče tudi ob upoštevanju 3. člena ZUS-1 ne more opredeliti do obsežnih tožbenih navedb o tem, kaj pomeni volilna pravica glede na določila URS ter različnih mednarodnih konvencij, saj - kot je bilo že rečeno - je volilno pravico odvzelo Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je pri svoji odločitvi zavezano, da spoštuje poleg domače zakonodaje tudi mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slovenija ratificirala. Enako velja tudi za tožbene navedbe, kjer se tožnica sklicuje na stališče odbora, ki nadzira MKPI.

10. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati diskriminacije na podlagi invalidnosti, saj je zgolj sledila pravnomočni odločitvi okrajnega sodišča in ni mogla odločiti drugače, kot je odločila. V kolikor so bile kakršnekoli nepravilnosti podane pri odvzemu volilne pravice, do česar se v skladu s 3. členom ZUS-1 sodišče v tem upravnem sporu ne opredeljuje, mora tožnica oziroma njena zakonita zastopnika to uveljavljati pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje o odvzemu volilne pravice. Torej se sodišče ne more opredeliti tudi do tožbene navedbe o tem, ali je bila tožnici v letu 2008 na podlagi določb ZVDZ, ki naj bi bile po tožničinem mnenju sporne, neupravičeno odvzeta volilna pravica, saj je to predmet drugega postopka, ne pa tega upravnega spora, kjer gre zgolj za presojo o tem, ali je tožena stranka pravilno upoštevala pravnomočno odločitev sodišča. 11. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da 2. točka izreka sodišča št. N 38/2008 ne sme imeti pravnega učinka, saj je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da se pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, lahko odpravijo, razveljavijo ali spremenijo le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom in jim je zato treba po mnenju sodišča tudi priznati pravne učinke, sicer bi bilo drugačno ravnanje (neupoštevanje pravnomočne odločbe sodnega organa) protiustavno. Tudi do očitka, da se je odvzemala volilna pravica določenim državljanom, ki so bili rojeni v točno določenem časovnem obdobju, in da je bilo to diskriminatorno, se sodišče ne more opredeliti, saj upravni organ, katerega odločitev se presoja, ni odvzel volilno pravico, ampak se je le ravnal po odločitvi okrajnega sodišča, ki je odločalo o odvzemu volilne pravice.

12. Sodišče tudi meni, da tožbene navedbe v povezavi s tem, ali v nepravdnem postopku zares ni možno vračanje volilne pravice, ni predmet tega upravnega spora, kjer se presoja zgolj to, ali je tožena stranka upravičeno zavrnila zahtevo tožnice za vpis v volilni imenik. Zahtevo za vrnitev volilne pravice bi morala tožnica vložiti pred za to pristojnimi organi in v primeru zavrnitve uporabiti ustrezna pravna sredstva, vsekakor pa to ni predmet tega upravnega spora. Sodišče tudi meni, da drugi odstavek 7. člena ZVDZ ter 7. točka drugega odstavka 4. člena ZEVP-2 nista v neskladju z URS, ker tudi odvzem volilne pravice sam po sebi še ni protiustaven, kar nedvomno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-346/02-13 z dne 10. 7. 2003, ki jo je tožeča stranka sama priložila. Ustavno sodišče je namreč v 19. točki obrazložitve te odločbe navedlo, da bi volilna pravica smela biti omejena tistemu, za katerega se ugotovi, da resnično ni sposoben razumeti pomena in namena ter učinkov volitev. To pomeni, da odvzem volilne pravice sam po sebi ni protiustaven, ali pa je (bil) utemeljen tudi v tem konkretnem primeru pa - kot je bilo že pojasnjeno - je to stvar drugih organov in ne upravnega sodišča v tem upravnem sporu. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni prekinilo postopka in ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti.

13. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

14. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka z isto tožbo zahteva odpravo akta, izdanega v skladu z 2. členom ZUS-1, in hkrati postavlja zahtevke, kot da gre za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, na katerega se v uvodu tožbe tudi sklicuje. Zahteva namreč, da se posebej ugotovi, da je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in hkrati zahteva prepoved nadaljnjih dejanj organa, pristojnega za evidenco volilne pravice, ki bi tožnico diskriminatorno obravnaval zaradi njene invalidnosti. Tovrstni zahtevki (ugotovitev kršitve ustavne pravice in prepoved dejanja) se lahko uveljavljajo le, če so podani pogoji za tožbo po 4. členu ZUS-1, kadar gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, ki pa v konkretnem primeru ni mogoč, saj gre za upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper upravno odločbo. V 4. členu ZUS-1 je namreč določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper upravno odločbo, ki ga je tožnica tudi izkoristila. Ker sodišče tožbe ni obravnavalo po 4. členu ZUS-1 in ker ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka ter ni spremenilo upravnega akta, pritožba zoper to sodbo ni dovoljena.

15. O tem, ali so podani razlogi za to, da se taksa ne plača, bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

16. Sodišče je v tej zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da ni sporno, da obstaja sklep okrajnega sodišča o odvzemu volilne pravice in da je bil predlog za vpis v volilni imenik zavrnjen iz tega razloga, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke.