Jedro

Kadar vlagatelj zahteve za denacionalizacijo glede oblike vrnitve premoženja postavi poleg primarnega še podrejene zahtevke, mora organ (ob ugotovljeni upravičenosti do denacionalizacije), če je vrnitev v obliki iz primarnega zahtevka možna, ugoditi že temu zahtevku, če pa vrnitev v taki obliki ni možna, pa dalje po vrsti, kot so podrejeni zahtevki postavljeni, ugotavlja, kateremu izmed njih je prvemu mogoče ugoditi, in o njem odloči (tako da prizna denacionalizacijo v zahtevani obliki). Denacionalizacije v obliki, ki jo zakon sicer predvideva in dopušča, stranka pa je ne uveljavlja ali jo celo izrecno odklanja, tako ni mogoče priznati, kajti v takem primeru gre za odločanje v nasprotju z zahtevkom stranke, to pa predstavlja kršitev pravil postopka. Taka nepravilnost predstavlja, ker je mogla vplivati na pravilno odločitev v zadevi, bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je odločba nezakonita. Denacionalizacija podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja v obliki vzpostavitve lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja je možna, vendar je pri vračanju v taki obliki treba upoštevati omejitve, določene za vračanje nepremičnin, to pa so ovire po 16., 18., 19. in 20. členu ZDen. Če začasna odredba o zavarovanju vračila po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij zavezanemu podjetju ni bila izdana, je to ovira za vrnitev nepremičnine v last in posest, ni pa se mogoče na izdano začasno odredbo sklicevati v tem smislu, da je vrnitev nepremičnine v naravi ob izdani začasni odredbi treba priznati ne glede na ugotovljene ovire za tako obliko vrnitve. V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja podržavljenega podjetja ugotovi z valorizacijo ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podjetja, tako kot je to določeno v 5. odstavku 44. člena ZDen.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije št..... z dne 17. 5. 2001 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

2. Zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbama tožečih strank (vlagateljev zahteve za denacionalizacijo) in zavezanca družbe AAA, lepljene konstrukcije in žaga, B in izrekla delno odločbo Upravne enote B, št. .... z dne 6. 7. 2000 za nično, zadevo pa vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ pa je s to odločbo odločil: ugotovil, da je bil prejšnji lastnik podržavljenega zasebnega podjetja A. A., Tesarstvo na B, A.A. ter da je le-ta denacionalizacijski upravičenec (v 1. in 2. točki), odločil, da je zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja družba AAA (v 3. točki), ugotovil, da je vrednost nepremičnin podržavljenega podjetja znašala 605.807,55 DEM, neodplačana zastavna pravica na glavnem vložku št. 493 k.o. Lanišče pa 87.821,95 DEM ter da razlika med tema vrednostima znaša 517.985,63 DEM (v točkah 4 do 6), priznal upravičencu solastninski delež v višini 517.985,63 DEM v vrednosti premoženja zavezanca, ki je na dan 31. 12. 1993 znašala 12.500.355,00 DEM (v točki 7), razveljavil začasno odredbo z dne 4. 5. 1993 (v točki 10), ugotovil, da je izdana odločba podlaga za izbris zaznambe prepovedi razpolaganja v zemljiški knjigi ter plomb v sodnem registru in pri Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, vpisanih v breme zavezanca (v točkah 11 do 14) in ugotovil, da je izdana odločba podlaga tudi za izbris zastavne pravice v višini 390.000,00 DIN oziroma 87.821,95 DEM v glavnem vložku 493 in sovložkih 595 in 568, vse k.o......, kolikor ni že izbrisana po predlogu vlagateljev zahteve za denacionalizacijo (v točki 14). Tožena stranka v razlogih navaja, da je odločitev v prvostopni odločbi v nasprotju z zahtevo stranke, saj vlagatelji denacionalizacije v obliki, kot jim je bila priznana, to je v solastninskem deležu na pravni osebi, niso zahtevali, celo izrecno so jo odklonili v izjavi z dne 19. 5. 2000, to pa ima za posledico ničnost denacionalizacijske odločbe po 4. točki 267. člena v zvezi s 126. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno zaključil, da primarnemu zahtevku vlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja z vzpostavitvijo solastninskega deleža na nepremičninah zavezanca, zemljiščih in objektih v območju kompleksa na Škofljici, kjer zavezanec opravlja del svoje proizvodne dejavnosti, ni mogoče ugoditi. Po 38. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je sicer možno v okviru denacionalizacije podržavljenega podjetja vrniti nepremičnino zavezane pravne osebe z vzpostavitvijo lastninske pravice na njej, vendar po mnenju tožene stranke le, če gre za posamično nepremičnino in ne kompleks, kot v obravnavani zadevi, torej le če niso podane absolutne oziroma relativne ovire za vračanje nepremičnine v naravi. V obravnavani zadevi pa vrnitev posamezne nepremičnine ni mogoča zaradi ovir po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, torej zaradi okrnitve namena izrabe prostora in nepremičnin, na katerih zavezanec opravlja proizvodno dejavnost. Poleg tega nastopa zavezanec v taki vlogi še v drugih denacionalizacijskih postopkih, ki tudi še niso končani, in kjer gre prav tako za vračanje premoženja v obliki lastninskega deleža na pravni osebi oziroma v drugih oblikah po ZDen. Glede na to bi moral prvostopni organ tako zahtevo vlagateljev zavrniti, po pravnomočnosti te odločitve pa odločiti o alternativnem zahtevku vlagateljev, to je za odškodnino v obveznicah, o čemer so se vlagatelji izrecno izrekli na ustni obravnavi 2. 3. 2000. Ker prvostopni organ tako ni odločil, to pomeni, da o zahtevku vlagateljev sploh ni odločil, s čemer je kršil določbo 1. odstavka 208. člena ZUP/86. Poleg tega je po mnenju tožene stranke organ kršil tudi določbo 5. odstavka 44. člena ZDen, ker vrednosti podržavljenega premoženja ni ugotavljal na predpisan način. Po navedeni zakonski določbi se ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance. Iz te določbe izhaja, da zakon za premoženje podjetja, katerega vrednost je bila ugotovljena že ob času podržavljenja, ne predvideva ponovnega vrednotenja, pač pa le valorizacijo. Glede na to bi prvostopni organ lahko določil vrednost podržavljenega premoženja na podlagi vrednosti iz zapisnika o popisu in cenitvi premoženja nacionaliziranega podjetja z dne 20. 3. 1947. Ker tako ni ravnal, je vrednost podržavljenega premoženja nepravilno ugotovljena, na kar opozarja tudi zavezanec. Sicer pa tudi cenitev, ki so jih izdelali posamezni izvedenci, prvostopni organ ni presodil vestno in skrbno, kot je dokaze treba presoditi, pač pa se je do njih le pavšalno opredeljeval. Ker ni postopal v skladu z določbo 9. člena ZUP/86, je s tem bistveno kršil pravila postopka. Tožena stranka pa je ugotovila nepravilnosti tudi v izvedenskih poročilih cenilcev B.B. in C.C., ki ju je, kot navaja, preverila, da bi tako utemeljila svoje pomisleke o verodostojnosti teh cenitev.

Tožeče stranke vlagajo tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona in bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navajajo, da so vložile zahtevek za vrnitev nacionaliziranega podjetja, ki obsega stroje, inventar, skladišče, delavnice, žage, jermena in zaloge v vrednosti 166.040,00 ameriških dolarjev. A.A. kot fizična oseba in kot prejšnji lastnik pa je vložil zahtevek za vrnitev nepremičnin vl. št. 493, 568 in 595 k.o. .... (po stanju ob podržavljenju). Ta zemljišča so bila last A.A. in dana podjetju v najem, ter niso bila kupljena za potrebe podjetja. Šlo je torej za dve obliki nacionalizacije, ena je bila izvedena na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, pri drugi pa je šlo za nacionalizacijo nepremičnin v lasti fizične osebe. Pravilna je bila odločba prvostopnega organa, ki jo je le-ta izdal v prejšnjem postopku, in po kateri je bil upravičencu priznan solastninski delež na nepremičninah zavezanca v obsegu 53,46 %. To premoženje je tudi zavarovano z začasno odredbo. Vrnitev nepremičnin urejajo določbe 18. do 33. člena ZDen. Po določbi 25. člena ZDen ima upravičenec pravico do izbire, kadar se je nepremičnina zaradi novih investicij bistveno povečala. Na podlagi te določbe so tožeče stranke izbrale denacionalizacijo z vzpostavitvijo lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine. Pa tudi po določbi 38. člena ZDen, ki ureja denacionalizacijo podjetja, je možna vrnitev nepremičnine pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja. Stališče tožene stranke, da vrnitev nepremičnin v obliki, kot jo zahtevajo tožeče stranke, v obravnavani denacionalizacijski zadevi ni možna, je tako pravno nepravilno. Tožena stranka se pri tem nepravilno sklicuje, da so podane ovire za vrnitev v naravi, kajti po mnenju tožečih strank se nepremičnina v primeru vzpostavitve solastninskega deleža ne vrača v naravi, saj se zgolj vzpostavlja lastninska pravica, ne vrača pa se posesti. Razen tega pa ovire za vrnitev nepremičnin niti niso bile ugotovljene. Celo sam zavezanec je sodeloval z izvedenci pri ugotavljanju solastninskega deleža, ki naj bi pripadal upravičencu. Če bi zavezanec imel sredstva, pa bi tudi že zdavnaj plačal odškodnino, in se ne bi dogovarjal o vrnitvi solastninskega deleža na nepremičnini. Tožeče stranke pa so se med postopkom tudi protivile, da bi jim bila denacionalizacija priznana v obliki solastninskega deleža na premoženju zavezanca, kajti le-ta sredstev niti premoženja, razen tistega, ki je predmet denacionalizacije, nima. Na tem premoženju pa tožeče stranke deleža ne morejo dobiti, ker gre za njihovo premoženje. Nepravilna je odločitev tožene stranke, da naj bi bila prvostopna odločba nična. Deleža v višini 517.985,63 DEM namreč v vrednosti premoženja zavezanca ni mogoče ugotoviti, ker zavezanec takega premoženja nima, kar jasno izhaja iz listin v spisu. Glede na to bi morala tožena stranka sama spremeniti prvostopno odločbo tako, da bi naložila zavezani stranki, da prizna tožečim strankam delež na nepremičnini vl. št. 493, 568 in 595 k.o. ....., in sicer v obsegu 53,46 % celotne nepremičnine, ki se izloča v posebni vložek, kakor je doslej nekajkrat tudi že bilo odločeno. Drugačni zaključki niso utemeljeni, in tudi izračun, ki upošteva hipoteke, je napačen, kajti hipoteke so po zakonu brisane. Tožeče stranke sodišču predlagajo, naj po opravljeni obravnavi in izvedenem dokaznem postopku meritorno odloči v zadevi tako, da se tožečim strankam in prejšnjemu lastniku prizna solastninski delež na nepremičnini v vl. št. 568 k.o. ..... v obsegu 53,37 % in dovoli vknjižba v njihovo korist, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadeti stranki posredovalo tudi zavezancu Hoji, ki pa odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. .... z dne 12. 7. 2001. Tožba je utemeljena.

Sodišče se s tožečimi strankami in tudi toženo stranko strinja, da je prvostopna odločba nezakonita. Tudi po presoji sodišča prvostopni organ pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v nasprotju z zahtevkom, ki so ga tožeče stranke postavili glede oblike vrnitve premoženja, ne bi mogel odločiti. Kadar vlagatelj zahteve za denacionalizacijo glede oblike vrnitve premoženja postavi poleg primarnega še podrejene zahtevke, mora organ (ob ugotovljeni upravičenosti do denacionalizacije), če je vrnitev v obliki iz primarnega zahtevka možna, ugoditi že temu zahtevku, če pa vrnitev v taki obliki ni možna, pa dalje po vrsti, kot so podrejeni zahtevki postavljeni, ugotavlja, kateremu izmed njih je prvemu mogoče ugoditi, in o njem odloči (tako da prizna denacionalizacijo v zahtevani obliki). Denacionalizacije v obliki, ki jo zakon sicer predvideva in dopušča, stranka pa je ne uveljavlja ali jo celo izrecno odklanja, tako ni mogoče priznati, kajti v takem primeru gre za odločanje v nasprotju z zahtevkom stranke, to pa predstavlja kršitev pravil postopka. Tako kršitev pravil pa je po presoji sodišča zagrešil prvostopni organ, ki je tožečim strankam priznal denacionalizacijo v obliki solastninskega deleža na premoženju zavezane stranke, kajti iz spisne dokumentacije izhaja, enako pa navajajo tožeče stranke tudi v tožbi, da so primarno zahtevale vrnitev podržavljenega premoženja v obliki solastninskega deleža na nepremičnini zavezanca, in sicer do vrednosti podržavljenega premoženja, podrejeno pa odškodnino v obliki obveznic SOD. Taka nepravilnost predstavlja, ker je mogla vplivati na pravilno odločitev v zadevi, bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je odločba nezakonita. Vendar pa po presoji sodišča navedena nepravilnost ne predstavlja razloga za izrek odločbe za nično, kot je menila tožena stranka, pač pa razlog za odpravo odločbe (242. člen ZUP/86). Ker so tožeče stranke zahtevo za denacionalizacijo vložile, tako odločba, izdana o tej zahtevi, ne more predstavljati odločbe, izdane brez zahteve stranke (v smislu 126. člena ZUP/86), kar bi predstavljalo ničnostni razlog po 4. točki 267. člena ZUP/86. Ker ničnostni razlog tako ni podan, je odločitev tožene stranke, da se prvostopno odločbo izreče za nično, nezakonita ter je sodišče moralo njeno odločbo iz tega razloga odpraviti.

V preostalem pa sodišče tožbi ne pritrjuje.

Tako se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je denacionalizacija podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja v obliki vzpostavitve lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja (1. odstavek 38. člena ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US), možna, vendar da je pri vračanju v taki obliki treba upoštevati omejitve, določene za vračanje nepremičnin (2. odstavek 38. člena ZDen), to pa so ovire po 16., 18., 19. in 20. členu ZDen. Če oseba, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja (zavezanec), ovire po navedenih določbah ZDen zatrjuje in izkaže, vrnitev v taki obliki ni možna. Zmotno v zvezi s tem tožeče stranke zatrjujejo, da gre pri vrnitvi po 1. odstavku 38. člena ZDen zgolj za vrnitev nepremičnine v last, brez vrnitve posesti, saj namreč določba navedenega člena ureja vračanje v naravi, to pa je vedno vrnitev v last in posest, razen če iz posebnih razlogov, ki jih ZDen izrecno določa, vrnitev tudi v posest ni mogoča (npr. 24. člen - obstoj najemnega oziroma zakupnega razmerja, 27. člen - vračanje nepremičnin iz zemljiških kompleksov). Prav tako se tožeče stranke ne morejo z uspehom sklicevati na izdano začasno odredbo o zavarovanju vračila na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo. Če začasna odredba ni bila izdana, je to ovira za vrnitev nepremičnine v last in posest (ker jo je npr. podjetje zajelo v lastninsko preoblikovanje ali je z njo drugače razpolagalo), ni pa se mogoče na izdano začasno odredbo sklicevati v tem smislu, da je vrnitev nepremičnine v naravi ob izdani začasni odredbi treba priznati ne glede na ugotovljene ovire za tako obliko vrnitve.

Pravilno je po presoji sodišča tudi stališče tožene stranke, da se v denacionalizacijskem postopku vrednost premoženja podržavljenega podjetja ugotovi z valorizacijo ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podjetja, tako kot je to določeno v 5. odstavku 44. člena ZDen. Ker iz spisne dokumentacije izhaja, da je ob podržavljenju bila ugotovljena tudi vrednost podjetja A.A., Tesarstvo na B (zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 3. 1947, poročilo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 4. 1948), ni razloga za drugačno vrednotenje podjetja, kot ga določa ZDen in na njegovi podlagi izdano Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US, 65/93 odl. US, 26/00), ki v 8. členu določa, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive (tj. razlike med vrednostjo sredstev podjetja in vrednostjo obveznosti podjetja), ki se valorizira v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDen, pri čemer se za premičnine na podlagi 5. člena Navodila lahko izkazuje z listinami, ki so kot verodostojne določene, tudi drugačna vrednost od ocenjene ob podržavljenju. V zvezi s tem sodišče še opozarja, da se v okviru neto aktive podržavljenega podjetja upoštevajo vse obveznosti podržavljenega podjetja, kot so izkazane in izhajajo praviloma iz zapisnika o ugotovitvi čistih aktiv podržavljenega podjetja ali drugih listin o obveznostih podjetja ob podržavljenju, ter da se obveznosti, v zavarovanje poplačila katerih so bile ustanovljene in v zemljiško knjigo vpisane hipoteke, posebej ne odštevajo od ugotovljenih vrednosti premoženja, razen če so te obveznosti že sicer zajete v poročilu o obveznostih in čistih aktivah podjetja. Prav tako sodišče pripominja, da izbris zastavnih pravic v zemljiški knjigi ni predmet odločanja o denacionalizaciji (ki je določen v 1. odstavku 66. člena ZDen).

Brez podlage v spisni dokumentaciji je tudi zatrjevanje tožečih strank, da gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo po dveh pravnih temeljih, češ da naj bi tudi podržavljenje bilo izvedeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij - ZNZGP - (ki naj bi zajelo stroje, inventar, skladišče, delavnice, žage, jermena in zaloge podjetja) ter kot nacionalizacija nepremičnin v lasti lastnika podjetja. Iz akta o podržavljenju (odločba št. S-nac. 46/16-50 z dne 25. 10. 1951 - pri čemer je podržavljenje sicer bilo izvedeno z učinkom z dnem uveljavitve ZNZGP, tj. dne 5. 12. 1946), namreč izhaja, da je prešlo v SLP podjetje A.A., Tesarstvo v B, skupaj z (naštetimi) nepremičninami, za katere tožeče stranke netočno zatrjujejo, da so bile podržavljene lastniku podjetja kot fizični osebi po drugem pravnem temelju. Glede na povedano je tako denacionalizacijski postopek na podlagi zahteve za denacionalizacijo tožečih strank pravilno voden kot postopek za vračanje podržavljenega podjetja. Ker so bila kršena pravila postopka, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) odpravilo ter zadevo vrnilo na podlagi 2. odstavka ter v smislu 3. odstavka tega člena toženi stranki v ponovni postopek. Ker sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj ocenjuje, da za tako odločanje zakonski pogoji niso izpolnjeni, je lahko odločilo na nejavni seji.

Stroškovni zahtevek tožečih strank pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v upravnem sporu, v katerem sodišče odloči le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v obravnavani zadevi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.