Jedro

Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe torej sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v ugodilnem in stroškovnem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 292,61 EUR stroškov pritožbenega postopka, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v 15 dneh po prejemu sodbe plača 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2014 do plačila (točka I izreka). V presežku do zahtevah 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici v 15 dneh po prejemu sodbe povrne pravdne stroške v znesku 469,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del uvodoma navedene sodbe se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v predmetni zadevi ne obstoji več temelj tožbenega zahtevka, saj podlago sodbe predstavlja pravnomočna kazenska sodba, ki pa je bila z odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips z dne 8. 3. 2018 razveljavljena. Sodba Vrhovnega sodišča RS je bila tako sprejeta isti dan kot je bil v tej zadevi zadnji narok, zato sodišče prve stopnje sodbe Višjega sodišča v Mariboru II Kp 61339/2013 z dne 21. 1. 2016 ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo dejanskega stanja glede temelja, čeprav bi ga moralo, pri čemer tožnica tudi ni podala nobenih trditev glede temelja zahtevka. Navedeno tudi pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev. Meni, da ni podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožničino posttravmatsko stresno motnjo najverjetneje povezati z obravnavanim škodnim dogodkom. Če izvedenec ne bi razpolagal s kazensko sodbo, tudi ne bi podal takšnega mnenja glede vzročne zveze s škodnim dogodkom. Meni, da je odmerjena odškodnina občutno previsoka in v nasprotju z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica nima posttravmatske stresne motnje in da se simptomi te motnje pojavljajo le občasno. Pri področjih gibanja, skrbi zase in življenja doma je ugotovljeno, da je zanemarljivo zmanjšanje življenjske aktivnosti, pri področju učenja, sporazumevanja, življenja v skupnosti je zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenjeno kot blago, le na področju osebnih odnosov je ocenjeno kot zmerno. Izpodbijana sodba v zvezi z višino zahtevka ni zadostno obrazložena. Ni pomembno, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara komaj dvanajst let. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče druge stopnje dne 18. 6. 2018 ponovno opravilo sejo senata v zadevi II Kp 61339/2013 in tožencu vročilo sodbo, s katero je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, tožencu pa le znižalo izrečeno kazen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Izpodbijana sodba je jasno in skrbno obrazložena, vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se jo da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V predmetni zadevi se je sodišče prve stopnje pri odločanju glede temelja zahtevka oprlo na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 61339/2013 z dne 1. 4. 2015 (A 4) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 61339/2013 z dne 21. 1. 2016 (A 5), s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

7. Pravnomočna obsodilna kazenska sodba je pravno relevantno dejstvo, na katerega je sodišče vezano v pravdnem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). To pa velja le za primer, da je obsodilna sodba v kazenskem postopku postala pravnomočna pred odločanjem prvostopenjskega sodišča o tožbenem zahtevku in da v tem času ni bila razveljavljena ali spremenjena z izrednim pravnim sredstvom. V pravdnem postopku je v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP in prvim odstavkom 337. člena ZPP mogoče navajati le tista (nova) dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, sodišče pa izda sodbo glede na dejansko stanje, kakršno obstoji ob zaključku glavne obravnave. Sodišče sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih. Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe torej sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave.1

8. Toženec se v pritožbi sklicuje na dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji (VS RS sodbo RS I Ips 61339/2013 z dne 8. 3. 2018 (B 8), s katero je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 61339/2013 z dne 21. 1. 2016). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zadnji narok opravilo 19. 2. 2018, in ne 8. 3. 2018, kot to zmotno navaja pritožba.2 Pravnomočna kazenska sodba pa je bila zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva razveljavljena šele 8. 3. 2018, zato je v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje obstajala pravnomočna kazenska obsodilna sodba, na katero je bilo sodišče prve stopnje vezano (14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tako mimo dejanskih ugotovitev pravnomočne kazenske obsodilne sodbe ne bi moglo drugače ugotoviti dejanskega stanja (glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca), kot izhaja iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, zato pri odločanju glede temelja zahtevka ni storilo kršitev, ki jih zatrjuje pritožba.

9. Glede na navedbe v odgovoru na pritožbo pa sodišče druge stopnje še dodaja, da tudi v času sojenja na drugi stopnji obstaja pravnomočna obsodilna sodba, s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Mariboru je namreč s sodbo II Kp 61339/2013 z dne 23. 5. 2018 (A 16) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem ga je sodišče spoznalo za krivega storitve prej navedenega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega vpisnika tukajšnjega sodišča, je sodba z dne 23. 5. 2018 postala pravnomočna 14. 6. 2018.3

10. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja ustrezno odgovorilo na navedbe toženca glede vzročne zveze med obravnavanim dogodkom in nastankom posttravmatske stresne motnje pri tožnici. V izpodbijani sodbi je pojasnilo, da je bil v izvedenskem mnenju uporabljen izraz, da so tožničini simptomi "najverjetneje" posledica škodnega dogodka, uporabljen, ker sodni izvedenec ni mogel izključiti pojava podobnega škodnega dogodka v preteklosti. Sicer pa se postravmatska stresna motnja ne more pojaviti brez stresorja in je glede na aktivacijo simpatičnega avtonomnega živčnega sistema pri tožnici ob temah, ki spominjajo na škodni dogodek, v konkretnem primeru vsebinsko vezana na obravnavani škodni dogodek. Prav tako pri tožnici ni bilo mogoče ugotoviti kakšnega drugega pomembnejšega izoliranega stresorja (15. in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki bi lahko vplival na nastanek posttravmatske stresne motnje oziroma na nastanek rezidualnih simptomov, ki so ji ostali po prenehanju posttravmatske stresne motnje. Vse navedeno pa nedvomno zadošča za zaključek, da je z zadostno stopnjo verjetnosti4 ugotovljeno, da je celotna ugotovljena škoda posledica obravnavanega škodnega dogodka.

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine skrbno ocenilo vse dejanske okoliščine konkretnega primera in tožnici prisodilo primerno denarno odškodnino, pri čemer je upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Dejanske posledice, ki jih je škodni dogodek pustil pri tožnici, je natančno ugotovilo na podlagi tožničine izpovedbe, zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Pritožba skuša minimizirati obseg tožnici nastale škode in iz izpodbijane sodbe iztrga le posamezne ugotovitve, ki so njej v prid, zato pritožbene navedbe v zvezi z višino odškodnine ne morejo biti uspešne.

12. Ob upoštevanju konkretnih okoliščin škodnega dogodka, teže samega dejanja, in starosti tožnice v tem času je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnici, da je po škodnem dogodku doživljala hud strah zaradi ponovitve dogodka, saj je bila sama s tožencem (in njegovo mladoletno hčerko) na dopustu, dokler niso prišli starši. Strah jo je bilo tudi v nadaljevanju, predvsem zaradi odnosov med družinama in skupnega podjetja ter maščevanja, zato o škodnem dogodku nekaj let ni želela govoriti. V posledici škodnega dogodka je jemala antidepresive, strah pa jo je bilo tudi za izid zdravljenja, pri čemer bo ta strah v blagi obliki trajen. Pri tožnici se je po škodnem dogodku pojavila posttravmatska stresna motnja, ki je sicer izzvenela, vendar so ostali trajni simptomi, s katerimi se bo tožnica spopadala celo življenje. Tožnica je (čeprav v manjši meri) ovirana praktično na vseh področjih življenjske aktivnosti, pri učenju delu, medosebnih stikih itd.. V odnosih, ki spominjajo na škodni dogodek, doživlja anksioznost. Njeno funkcioniranje je okrnjeno zlasti na področju intimnih odnosov, pri čemer doživlja negativna čustva (strah, jeza, sram). Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi z zdravljenjem navedenih simptomov ni mogoče v celoti odpraviti. Obravnavani škodni dogodek je tako pri tožnici nedvomno pustil trajne posledice, ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju ne povzema v celoti, temveč se pri tem sklicuje na obsežne ugotovitve izpodbijane sodbe. Vse navedene dejanske okoliščine ne utemeljujejo znižanja odškodnine, prisojene v postopku na prvi stopnji.

13. Pritožbeno sklicevanje na VS RS sodbo II Ips 439/2008 z dne 6. 11. 2008 ne more biti uspešno. Pritožba zmotno navaja, da je bila v navedeni zadevi tožnici odmerjena odškodnina le v višini 4 povprečnih mesečnih neto dohodkov.5 V zadevi II Ips 439/2008 je bila namreč tožnici, ki je bila v času škodnega dogodka stara 9 let, odmerjena skupna odškodnina v višini 14 povprečnih mesečnih dohodkov v času sojenja, kar je primerljivo s predmetno zadevo.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ugodilni in stroškovni del (točki I in III izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec sam krije sam svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

16. Toženec se je v pritožbi skliceval na razveljavitev pravnomočne kazenske sodbe zaradi vloženega izrednega pravnega sredstva, tožnica pa je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je medtem sodišče druge stopnje v kazenski zadevi ponovno odločilo in da zato obstaja pravnomočna kazenska sodba. Vložitev odgovora na pritožbo je bila tako v predmetni zadevi potrebna (155. člen ZPP), zato pripadajo tožnici stroški za odgovor na pritožbo. Tožnici pripada 625 točk za odgovor na pritožbo (kar vključuje tudi stroške za dopolnitev odgovora) glede na vrednost spornega predmeta v pritožbi 15.000,00 EUR, in ne priglašenih 875 točk (tar. številka 21 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in 12,5 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 637,5 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR pa 292,61 EUR.

1 Tako VS RS sodba VIII Ips 21/2015 z dne 8. 9. 2015. 2 Sodbo je sodišče prve stopnje izdalo 8. 3. 2018, ker je zadnji narok snemalo, zato je moralo strankama vročiti prepis zapisnika, da sta imeli možnost ugovarjati zoper prepis. 3 Če je bila v kazenskem postopku zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Če je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbi, sprejeto po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženec in zagovornik, razglasilo, nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe (prvi odstavek 129. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). 4 Za obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo, zadošča. če je ugotovljena z verjetnostjo, ki presega 50 %. Glej npr. VS RS sodba in sklep II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010. 5 Skupaj je odškodnina v zadevi II Ips 439/2008 znašala 10.640,96 EUR (2.550.000,00 SIT), kot to izhaja iz celotne odločbe, ki je javno objavljena. V navedeni zadevi je sicer sodišče odškodnino razdelilo na več postavk, pri čemer je odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti znašala 700.000,00 SIT. V javno objavljeni bazi povzetkov odškodninskih sporov glede nepremoženjske škode sicer iz objavljenega povzetka ni razvidno, da se odškodnina v višini 700.000,00 SIT nanaša le na zmanjšanje življenjske aktivnosti.