Jedro

Tožnik, ki uveljavlja obogatitveni zahtevek po 210. členu ZOR, mora dokazati prikrajšanje na svoji strani in obogatitev na toženčevi strani ter konkretni obseg enega in drugega.

Tožnik, ki uveljavlja povračilni zahtevek po 133. členu ZZZDR, mora dokazati le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan (v celoti) preživljati, in da so bili ti potrebni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 86.537,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih v sodbi določenih obrokov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na 4. odstavek 210. člena ZOR, sodišče druge stopnje pa še na 133. člen ZZZDR v zvezi s 1. odstavkom 103. člena in 115. členom ZZZDR. Ugotovili sta, da je tožnik plačeval preživnino za mladoletno K. V. (na katero je bil obsojen s pravnomočno sodbo V P 478/89 z dne 6.3.1990 Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani), čeprav ni bil njen oče (očetovstvo je bilo izpodbito s pravnomočno sodbo istega sodišča, opr. št. V P 478/91 z dne 5.5.1993). Sodišči nista upoštevali dejstva, da je bila na plačilo iste terjatve pravnomočno obsojena že mladoletna hčerka pravdnih strank (s sodbo istega sodišča na podlagi pripoznave z dne 10.2.1994, opr. št. V P 556/93), ker zahtevka nista identična in tako ne gre za pravnomočno razsojeno stvar.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je z izpodbijano sodbo tožena stranka obsojena na plačilo terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno. Tožnik nima pravice do dveh izvršilnih naslovov, ker bi to pomenilo zlorabo pravnega reda. Ne glede na to pa mati mladoletne K. V. zaradi prispevka tožnika ni bila z ničimer neupravičeno obogatena. Neupravičeno obogaten je lahko le naravni oče mladoletne K. Če oče ni znan, to ne pomeni, da celotna preživninska obveznost preide avtomatično na mater. Stališče sodišča druge stopnje, da se je mati s prispevki tožnika okoriščala, je nezakonito in neustavno, saj škoduje mladoletnemu otroku, ki mora v razmerju do odraslih uživati posebno varstvo. Sicer pa sodišče ne bi smelo obiti vprašanja, ali je oče mladoletne K. znan ali ne. Pavšalna ugotovitev, da toženka tega ni dokazala, ne zadošča. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 1. odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet tega pravdnega postopka vrnitev preživnine, ki jo je tožnik kot domnevni oče plačeval za mladoletno K. V. na roke materi A. K., to je toženi stranki. Po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR) je določeno, da ima tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, pravico zahtevati s tožbo povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Da so bili izdatki za preživljanje mladoletne K. V. potrebni, med strankama ni bilo sporno, poleg tega pa je bil tožnik na plačilo preživnine obsojen z že navedeno pravnomočno sodbo.

Revident ugovarja plačilu s trditvijo, da tožena stranka s prejeto preživnino ni bila obogatena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka zmotno razlaga 133. člen ZZZDR. Gre za posebno tožbo družinskega prava, ki je umeščena v 9. poglavje tretjega dela ZZZDR, ki ureja razmerja med starši in otroki in nosi naslov: Dolžnost preživljanja. Toženka zmotno enači zahtevek po navedeni določbi ZZZDR z zahtevki na podlagi neupravičene pridobitve po členih 210. do 219. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožnik, ki uveljavlja obogatitveni zahtevek po ZOR, mora zatrjevati in dokazati prikrajšanje na svoji strani in obogatitev na toženčevi strani, ter konkretni obseg enega in drugega. Pri tem je prejemnik tudi subjekt obogatitve. Po 133. členu ZZZDR ni tako. Obogaten ni tisti subjekt, ki je prejemnik preživnine, temveč je pasivno legitimiran preživninski zavezanec (praviloma eden ali oba roditelja). Po tej določbi tisti, ki je bil s plačilom prikrajšan, ni dolžan zatrjevati in dokazovati obogatitve preživninskega zavezanca. Dokazati mora le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati, in da so bili ti potrebni. Zato je ta ugovor neutemeljen.

Neutemeljen je nadalje ugovor, da bi bil na povračilo izdatkov za preživljanje mladoletne K. V. lahko obsojen le njen biološki oče, in sicer ne glede na to, ali je znan ali ne. Pravilna je ugotovitev v sodbi sodišča druge stopnje, da je treba v primeru, ko eden od staršev ni znan, uporabiti 1. odstavek 103. člena ZZZDR v povezavi s 115. členom ZZZDR. Revident ima sicer prav, ko trdi, da pravni red posebej varuje interese otroka. Toda varuje jih tudi s tem, ko določa, kdo izvršuje roditeljsko pravico tedaj, ko starša nista znana oziroma, če eden od staršev ni znan (115. člen ZZZDR). To pa pomeni, da je preživninski zavezanec v takšnih primerih drugi roditelj, v obravnavanem primeru torej toženka. Toženka je tista, ki ve, kdo je oče, ali pa vsaj nosi riziko dokazovanja očetovstva tistega, ki je zaplodil njenega otroka. Nima pa pravice zahtevati, da te stroške nosi tisti, ki je zakonsko domnevo o tem, da je oče, izpodbil s pravnomočno sodbo.

Revident nadalje v primerih, kot je obravnavani, zmotno ločuje izvrševanje roditeljske pravice od dolžnosti preživljanja. Da je obveznost preživljanja element roditeljske pravice, izhaja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, iz 103. člena ZZZDR. Ta se nahaja v 3. poglavju tretjega dela ZZZDR, ki nosi naslov: Pravice in dolžnosti staršev ter otrok. V tem poglavju je urejena roditeljska pravica z vsemi elementi (tako pravicami kot obveznostmi). V tem poglavju je tudi prepoved staršem, da samostojno razpolagajo oziroma odsvajajo ali obremenjujejo premoženje svojega otroka. To smejo storiti le s privolitvijo centra za socialno delo, pa še to samo zaradi preživljanja, vzgoje in izobrazbe otrok, ali če to zahteva kaka druga otrokova korist (111. člen). Prav zato tudi ni dovoljeno razpolaganje s tožbenimi zahtevki, ki obremenjujejo otrokovo premoženje (3. člen ZPP v povezavi z 2. odstavkom 73. člena, 3. odstavkom 75. člena in 128. členom ZZZDR).

Revident nadalje neutemeljeno zahteva od sodišča, da v pravdi, kakršna je obravnavana, samo ugotavlja (torej po uradni dolžnosti), kdo je naravni oče otroka. Če bi to storilo, bi kršilo 2. člen ZPP in določbe ZZZDR o ugotavljanju očetovstva (86. do 95. člen ZZZDR). Če pa zahteva, da bi sodišče o tem moralo odločiti kot o predhodnem vprašanju, pa je takšna zahteva v nasprotju z načelom, da o statusnih zadevah ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju, razen če zakon določa drugače. Status osebe se ugotovi s konstitutivno sodbo, ki mora imeti učinke zoper vse (erga omnes).

Sodišče druge stopnje je končno pravilno obrazložilo, zakaj šteje, da s pravnomočno sodbo proti mladoletni K. V. ni bilo pravnomočno razsojeno tudi proti sedanji toženki. Gre za dve različni stranki in s tem za dva različna tožbena zahtevka. Pravnomočnost sodbe zoper eno stranko ne povzroči kršitve po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, če sodišče odloča o isti terjatvi tudi zoper drugo stranko. Ker pa tudi ne gre za solidarna zavezanca (tisti, ki je plačeval preživnino za mladoletnega otroka, namreč po materialnem pravu nima vrnitvenega zahtevka proti otroku), sodišči druge in prve stopnje v tem pravdnem postopku nista imeli pravne podlage za odločitev o solidarni obveznosti toženke. Kot je bilo že navedeno, zahtevek proti njej temelji na 133. členu ZZZDR.

Odgovor na ugovor revidenta, da je sodišče z izpodbijano sodbo zlorabilo pravni red, ob dejstvu, da je bil revident pooblaščenec zakonite zastopnice (sedanje toženke) v postopku zoper mladoletno K. V., ni potreben.

Ker je bilo o zahtevku materialnopravno pravilno odločeno, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizija ni utemeljena.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).